Nedvomno je namen prava in pravosodja, torej neodvisne in samostojne veje oblasti, varstvo in zaščita pravic, ki jih imajo fizične oz. pravne osebe na območju njegove jurisdikcije.
Dejavnost sodišč je globoko utemeljena, saj v interakciji med različnimi osebami prihaja do navzkrižij, sporov, škode in s tem potrebe, da se dogajanja pravilno razrešijo. Sodišča in pravo v neki skupnosti naj bi bili v njej tisti prostor in dejavnik, ki bi bil korektor ravnanja, tako skupnosti kot njenih posameznih udov. V povezavi s tem je naloga sodišč, da ščitijo in zaščitijo pravo. S ščitenjem in varovanjem pravnega reda, njegovim spoštovanjem in upoštevanjem, njegovim sprejemanjem in uresničevanjem je kar najgloblje povezano človekovo dostojanstvo; kajti človek živi in uspeva toliko in samo toliko, kolikor je njegovo življenje skladno s pravnim redom. Seveda je potrebno poudariti, da mora biti pravni red zdrav in pošten, v skladu z objektivno pravičnostjo, kateri mora tudi služiti in jo uveljavljati. Tu naj bo dovolj reči, da morajo pravosodje in sodišča, kot njegovi izvajalci in uresničevalci, biti v službi pravice, jo uveljavljati, ščititi in obvarovati; jo promovirati, poudarjati in ljubiti; jo upoštevati, spoštovati in zagotavljati.
Toda v totalitarnih režimih se je dogajalo in se dogaja, da sodišča in pravo niso neodvisne, ampak odvisne, ne samostojne, ampak inštrumentalizirane institucije in stvarnosti. Le-te so kakor obleke, ki se imenujejo pravica in pravni red, za njimi pa se skriva prava narava, ki vse to vodi, namreč vsebina, ki je enoumje, totalitarizem, nasilje, izsiljevanje, ideologija (kot ideje brez utemeljitve), neutemeljeno delovanje, norost, nesmisel, nelogičnost; to pa najbrž izhaja iz strahu, občutka ogroženosti in ne-varnosti, kar posledično vodi v nezadovoljstvo.
V takih primerih pravo ni več porok in varuh pravičnosti v odnosih, ampak se sam spremeni v teror in inštrument terorja, kjer se pod lepimi in zvenečimi besedami ter parolami dogaja ravno nasprotno od namena prava. To pomeni, da se ne ščiti pravica, ampak krivica; da se ne razširja in v življenje ne implementira pravni red, ampak nered; da se ne utrjujejo in vzpostavljajo pravične, ampak grešne, koruptivne in na laži delujoče strukture, kar je seveda v škodo skupnega dobrega, blagra skupnosti in celotne politične ureditve in življenja neke družbe.
V tem primeru se družba žalostno razsloji in polarizira: na tiste, ki vladajo in izsesavajo podložne, in na te podložne ali brezpravne, ki služijo vladajočim, jih vzdržujejo in financirajo, medtem ko ta vladajoča elita izkorišča te male, tako, da svoje ravnanje oblači v lepe, sijajne in zavajajoče besede ter fraze, hkrati pa jih tolče, zanemarja, tlači in, dejansko, zaničuje in prezira. Tukaj si oblast uzurpira elita, ki brezpravni večini na navidezno demokratičen način vsili svoje zakone, ki varujejo in ščitijo elito, da ohranja svoje položaje in privilegije ter pri tem uživa donosne dohodke, ki ji jih prinaša po njeni meri skonstruirani sistem.
Primer takšne zlorabe prava je prav inkriminalizacija primera p. Tadeja Strehovca. Zakaj je sodišče ta primer inkriminaliziralo?!! Sodišče, ki bi zasledovalo namen prava, bi nedolžnega ne osumljalo, še več, ustrezno bi interveniralo zoper zlonamerno, teatralno, populistično in neutemeljeno obtožnico, ki ustvarja pravni nered! Potem pa se pravna stroka in z njo država sprašuje, zakaj je na lestvici zaupanja pravosodje tako malo cenjeno in spoštovano? Čeprav je odgovor na dlani, skušajo nizko podobo sodstva spremeniti s kvantitativnimi premiki (z več opravljenimi sojenji itd.).
Sodišča seveda potrebujemo, da bi varovala in negovala pravni red. Toda sodišča: Opravljajte svojo nalogo, »Branite«, kakor pravi svetopisemski psalm, »slabotnega in siroto, prisojajte pravico nizkemu in ubožcu« (Ps 82,3), ne pa da teptate nizkega, mogočnega pa opravičujete in mu pomagate, da zatira brezpravne in tiste, ki nimajo glasu, ki se torej ne morejo oglasiti, pa se jim godi krivica!
