Ko se sodišča izrodijo v protislovje lastnega namena

4
219

Nedvomno je namen prava in pravosodja, torej neodvisne in samostojne veje oblasti, varstvo in zaščita pravic, ki jih imajo fizične oz. pravne osebe na območju njegove jurisdikcije.

Dejavnost sodišč je globoko utemeljena, saj v interakciji med različnimi osebami prihaja do navzkrižij, sporov, škode in s tem potrebe, da se dogajanja pravilno razrešijo. Sodišča in pravo v neki skupnosti naj bi bili v njej tisti prostor in dejavnik, ki bi bil korektor ravnanja, tako skupnosti kot njenih posameznih udov. V povezavi s tem je naloga sodišč, da ščitijo in zaščitijo pravo. S ščitenjem in varovanjem pravnega reda, njegovim spoštovanjem in upoštevanjem, njegovim sprejemanjem in uresničevanjem je kar najgloblje povezano človekovo dostojanstvo; kajti človek živi in uspeva toliko in samo toliko, kolikor je njegovo življenje skladno s pravnim redom. Seveda je potrebno poudariti, da mora biti pravni red zdrav in pošten, v skladu z objektivno pravičnostjo, kateri mora tudi služiti in jo uveljavljati. Tu naj bo dovolj reči, da morajo pravosodje in sodišča, kot njegovi izvajalci in uresničevalci, biti v službi pravice, jo uveljavljati, ščititi in obvarovati; jo promovirati, poudarjati in ljubiti; jo upoštevati, spoštovati in zagotavljati.

Toda v totalitarnih režimih se je dogajalo in se dogaja, da sodišča in pravo niso neodvisne, ampak odvisne, ne samostojne, ampak inštrumentalizirane institucije in stvarnosti. Le-te so kakor obleke, ki se imenujejo pravica in pravni red, za njimi pa se skriva prava narava, ki vse to vodi, namreč vsebina, ki je enoumje, totalitarizem, nasilje, izsiljevanje, ideologija (kot ideje brez utemeljitve), neutemeljeno delovanje, norost, nesmisel, nelogičnost; to pa najbrž izhaja iz strahu, občutka ogroženosti in ne-varnosti, kar posledično vodi v nezadovoljstvo.

V takih primerih pravo ni več porok in varuh pravičnosti v odnosih, ampak se sam spremeni v teror in inštrument terorja, kjer se pod lepimi in zvenečimi besedami ter parolami dogaja ravno nasprotno od namena prava. To pomeni, da se ne ščiti pravica, ampak krivica; da se ne razširja in v življenje ne implementira pravni red, ampak nered; da se ne utrjujejo in vzpostavljajo pravične, ampak grešne, koruptivne in na laži delujoče strukture, kar je seveda v škodo skupnega dobrega, blagra skupnosti in celotne politične ureditve in življenja neke družbe.

V tem primeru se družba žalostno razsloji in polarizira: na tiste, ki vladajo in izsesavajo podložne, in na te podložne ali brezpravne, ki služijo vladajočim, jih vzdržujejo in financirajo, medtem ko ta vladajoča elita izkorišča te male, tako, da svoje ravnanje oblači v lepe, sijajne in zavajajoče besede ter fraze, hkrati pa jih tolče, zanemarja, tlači in, dejansko, zaničuje in prezira. Tukaj si oblast uzurpira elita, ki brezpravni večini na navidezno demokratičen način vsili svoje zakone, ki varujejo in ščitijo elito, da ohranja svoje položaje in privilegije ter pri tem uživa donosne dohodke, ki ji jih prinaša po njeni meri skonstruirani sistem.

Primer takšne zlorabe prava je prav inkriminalizacija primera p. Tadeja Strehovca. Zakaj je sodišče ta primer inkriminaliziralo?!! Sodišče, ki bi zasledovalo namen prava, bi nedolžnega ne osumljalo, še več, ustrezno bi interveniralo zoper zlonamerno, teatralno, populistično in neutemeljeno obtožnico, ki ustvarja pravni nered! Potem pa se pravna stroka in z njo država sprašuje, zakaj je na lestvici zaupanja pravosodje tako malo cenjeno in spoštovano? Čeprav je odgovor na dlani, skušajo nizko podobo sodstva spremeniti s kvantitativnimi premiki (z več opravljenimi sojenji itd.).

Sodišča seveda potrebujemo, da bi varovala in negovala pravni red. Toda sodišča: Opravljajte svojo nalogo, »Branite«, kakor pravi svetopisemski psalm, »slabotnega in siroto, prisojajte pravico nizkemu in ubožcu« (Ps 82,3), ne pa da teptate nizkega, mogočnega pa opravičujete in mu pomagate, da zatira brezpravne in tiste, ki nimajo glasu, ki se torej ne morejo oglasiti, pa se jim godi krivica!

4 KOMENTARJI

  1. Prav pravosodje je najbolj tipičen relikt nekdanjega totalitarnega sistema, najmanj zaupanja vreden družbeni podsistem, ki mu zlasti v kazenskem delu vztrajno vlada primitivna bavconizacija. Mlajši kadri, ki se želijo s svojo strokovno avtoriteto temu zoperstaviti, so na stoen način perfidno utišani. In so tiho, ko bi morali kričati. Razlog? Eksistenčni strah. In sploh je strah prevladujoče čustvo slovenskega človeka. Zato pa smo, kjer smo.

  2. Prijavitelji suma storitve kaznivega dejanja sovražnega govora dr. Tadeja Strehovca očitno ne razumejo, kaj je svoboda govora, kaj je svoboda javnega izražanja drugačnega mnenja in zlasti ne razumejo, kaj je sovražni govor. Upam, da to vedo v sodstvu predvsem pa v političnih strankah, ki so sodelovale pri sprejemanju zakonodaje, ki služi pravni državi za takšne primere.
    Menim pa, da je problem pravzaprav le v tem, kot berem, citiram:”Težava je v tem, da v moralnih in etičnih zadevah doktor teologije, očitno tudi sam občutljiv za posege v dostojanstvo, ne premore enake mere razumevanja za dostojanstvo drugače mislečih.”
    Menim torej, da v tem primeru nikakor ne gre za sovražni govor.
    Tudi sam sem doživel podoben proces. Državni tožilec me je po službeni dolžnosti obtožil suma storitve kaznivega dejanja razžalitve uradne osebe, to je razžalitve državnega tožilca na javnem mediju oz.TV. To naj bi jaz storil, ko sem branil pravico mladoletnih, to je vsebino zakona o medijih glede zaščite mladoletnih pred škodljivo pornografijo, to je tudi nauk katoliške cerkve podan v katekizmu. Sodišče me je po par letih oprostilo obtožbe. Državni tožilec in njegova edina priča, to je bil predsednik sodišča, oba iz Kočevja, sta tožbo izgubila, brez vsakih posledic zanju. Sam pa sem doživel posledice tega procesa. Med tem sva z ženo dosegla, da se je dopolnil zakon o medijih glede zaščite mladoletnih pred pornografijo na domačem TV ekranu in so zato ti programi sedaj kodirani.
    O tem primeru je napisana publikacija:
    REGULACIJA PORNOGRAFIJE -Projekt nevladnega sektorja -2006 -Dr. Renata Šribar
    Tranzicijska politična obravnava pornografije in njeni zakonodajni okviri: Primer Mihič
    Prvi primer, ki je sprožil javno tematizacijo regulacije pornografije in regulativni postopek, je znan po priimku njegovega iniciatorja. Gospod Mihič je s sopodpisanimi novembra 2001 na policijski postaji v Ribnici podal prijavo suma kaznivega dejanja po 187. členu Kazenskega zakonika, ker je R-kanal po 12. uri zvečer predvajal italijanski pornografski program SCT. Državljanska prijava je šla tudi na Ministrstvo za kulturo, nanašala pa se je na 84. člen zakona o medijih.
    Policijski inšpektor je zadevo predal okrožnemu državnemu tožilcu; kljub izjavi direktorja R-kanala, da imajo v programski ponudbi dejansko pornografski program, je bila ovadba januarja 2003 zavržena. Policija je predložila informacijo, da je okrožni državni tožilec označil program kot erotičen.
    G. Mihič se je zaradi nekonsistentnosti v opredelitvi sporne vsebine in ovržene ovadbe pritožil Komisiji za peticije in pritožbe. Kot je razbrati iz zapisnika seje, je bilo s konsenzom ugotovljeno, da v praksi ni jasne razmejitve med erotiko in pornografijo, da natančna definicija pornografije ne obstaja, vendar pa je v navedenem primeru šlo nesporno za pornografijo.[1] Generalna državna tožilka je izjavila, da bo odločitev okrožnega državnega tožilca strokovno preverilo še višje državno tožilstvo. Sprejet je bil tudi sklep, naj ministrica predpiše dodatne ukrepe za varstvo otrok in mladoletnikov ter opredeli vsebine, ki lahko resno škodujejo njihovemu razvoju.
    Na seji je predsednik komisije predstavil tudi evropske zakonodajne norme v zvezi z regulacijo pornografije. Sklepamo lahko, da gre za gradivo, ki vključuje tudi podatek, da »nikjer ni zaslediti natančne definicije pornografije in njene razlike v primerjavi z erotiko«.[2]
    Drugi dogodek, povezan s primerom, zadeva Ministrstvo za kulturo. Vodja oddelka za medije je februarja 2003 poslal kabelskim operaterjem obvestilo o spoštovanju 84. in 114. člena ZMed, v katerem so posebej obrazloženi 1., 2. in 3. odstavek 84. člena ZMed z zaključkom, da »zakon glede prizorov pornografije ne predvideva nobene izjeme« in da je prepoved predvajanja pornografije absolutna. Višji inšpektor za medije je R-Kanalu in Telemachu izdal odločbi o prepovedi predvajanja pornografskih vsebin. Z iste instance je bil sodniku za prekrške podan predlog za uvedbo postopka proti obema operaterjema, vendar je bil končni izid ugotovitev, da obravnava ni možna, ker je od spornega predvajanja preteklo že več kot eno leto.

  3. »Sodišča seveda potrebujemo, da bi varovala in negovala pravni red. Toda sodišča: Opravljajte svojo nalogo, »Branite«, kakor pravi svetopisemski psalm, »slabotnega in siroto, prisojajte pravico nizkemu in ubožcu« (Ps 82,3), ne pa da teptate nizkega, mogočnega pa opravičujete in mu pomagate, da zatira brezpravne in tiste, ki nimajo glasu, ki se torej ne morejo oglasiti, pa se jim godi krivica!«, odlično zaključi g. Smodiš članek.
    Naj dodam. Državljani smo ob osamosvojitvi želeli pravično državo, kjer bomo varni in bo varna tudi naša lastnina. Nepravična privatizacija je izvirni greh Slovenije. Lastninjenje ni bilo skladno z ustavo, saj državljani nismo bili enakopravni. To je glavni vzrok nezadovoljstva z državo in za premoženjsko in dohodkovno neenakost, ki je nastala na osnovi privilegijev, nepotizma in nemorale. S koncentracijo lastništva smo uvedli problematični dedni kapitalizem. Mnogi vse to očitajo razvitemu zahodu, a tega ne vidijo na lastnem pragu. Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami. Menedžerji, ki so podjetja prevzemali brez lastnih sredstev, temveč kar z bančnimi krediti bank z zastavo delnic podjetja ali so za svojo anuiteto obremenili podjetje, a jim je uspelo plačevati najete kredite iz finančnega toka podjetja, so »ugledni«. »Tajkune« je pravna država »odkrila«, ker jim ni uspelo vračati kreditov. Oboji pa so oškodovali podjetja. Mnoga podjetja so zato propadla. Državljani smo ob osamosvojitvi želeli državo, kjer bodo varne tudi plače in prispevki. Žal to pogosto ni. Primer. Zaposleni bodo po novem zakonu le obveščeni, da delodajalec ni odvedel Zpiz-u njihove prispevke, temveč si jih je zadržal, kar sicer ni vidno na plačilni listi. To je prikrita kraja lastnine zaposlenega v korist kapitala lastnika podjetja. Zopet berem. »Nazadnje so ustavni sodniki naredili, česar politika ni hotela: iz zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so odstranili besedilo, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih. Ob tem se sprašujemo, zakaj imamo torej izvršno in zakonodajno oblast. Skoraj 13 let je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dovoljeval odlog, odpis in obročno plačilo. Leta 2009 so sindikati od ustavnega sodišča zahtevali, da oceni ustavnost te pravice. Zdaj je odločilo, da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in zato razveljavilo prvi odstavek 228. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Odpisa, odloga, obročnega plačila ni več. »Odločba ustavnega sodišča začne veljati naslednji dan po objavi v uradnem listu,« smo zvedeli na davčni upravi. Politika bi lahko ukrepala, če bi le hotela, a ni. Leta in leta je vzdrževala sistem, o katerem so ustavni sodniki ugotovili, »da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec«. Torej je ves čas politika skrbela le za koristi menedžerjev, za lastnike kapitala, vse na račun delavcev in njihove lastnine. Pa še to prikrito, brez njihove vednosti in soglasja. »Za večjo pravno varnost delavcev« je naslov članka v številki 7-8 mesečnika »Vzajemnost«, ki ga izdaja Zpiz za upokojence. V njem piše: »S spremembo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sprejetem lani novembra, je bila v zakon vnesena pomembna dopolnitev, namenjena večjemu pravnemu varstvu delavcev. Dejstvo, da bodo po novem prizadeti zavarovanci –delavci pravočasno obveščeni o neizpolnjevanju obveznosti delodajalcev pri zagotavljanju njihove materialne in socialne varnosti, pa nedvomno pomeni pomemben korak pri zagotavljanju varstva njihovih pravic.« In kako je prizadetim delavcem zagotovljeno varstvo njihovih pravic? V članku piše, da mora delavec sam ukrepati, to je vložiti tožbo na delovnem in socialnem sodišču, ali vložiti neposredno sodno izvršbo na podlagi plačilne liste, lahko tudi zahteva izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali odpoved delovnega razmerja, ali vloži predlog za uvedbo stečajnega postopka delodajalca in ne nazadnje ima tudi možnost vložitve kazenske ovadbe zoper delodajalca zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev in pravic iz socialnega zavarovanja po določbah kazenskega zakonika. In to naj bi bil korak države k zagotavljanju pravic prizadetih zaposlenih? Kdo bo vse tu služil po volji politike, na račun opeharjenih zaposlenih? Pravniki, odvetniki, sindikati…Kako druge države skrbe za zaposlene? V Italiji ni mogoče odjaviti delavca, če se ne dokaže, da so mu bili izplačane vse plače in prispevki. V Avstriji gre lahko delodajalec, ki ne plačuje prispevke v zapor. V Nemčiji velja zakon:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.« V ustavi oz. v 50. členu piše: «Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« Mar je takšen zakon lahko skladen z ustavo oz. ali izraža skrb države za delovanje zavarovanja? Očitno ne, saj mora delavec ukrepati, namesto države, vse po volji izvoljene politike? Bo kdo ukrepal in preveril skladnost zakona na ustavnem sodišču. Mogoče sindikati ali Varuh RS, politična stranka v »službi ljudstva«? Za politike je torej »napredek« to, da sedaj državna inštitucija – ZPIZ opozarja zaposlene, da nimajo plačane prispevke, ukrepati pa mora zaposleni sam. Doslej je zaposleni moral sicer celo sam preverjati, če je delodajalec odvedel prispevke, seveda kdor je to znal. Odgovornost za to nosi politična levica oz. vlada mag Antona Ropa, ki je sprejela zakon, da delodajalci lahko zaposlenim kar zadržijo prispevke brez vednosti zaposlenega in tako »zakonito« kratijo lastninske pravice. Minister mag. Janez Drobnič v vladi Janeza Janše je dejal, da so delavci za to oškodovanje sami krivi. Podpredsednik DZ RS, poslanec Jože Tanko pa je (bil) mnenja: “Mnogim podjetjem smo tako pomagali.” Univerzitetni profesor, ekonomist, je celo dejal, da je to nekako tiho kreditiranje podjetij, da bi preživela. Politiki so kot češ pomagali podjetjem, a ne s proračunskim denarjem, ne z znanjem javnih fakultet, temveč enostavno kar s prispevki zaposlenih. Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel »pomagati« podjetjem z ne odvedenimi prispevki. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v LJ, Ana Jaklič, pravi:«Če neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.« Kdo je odgovoren, da je takšno stanje? Vodstva političnih strank in poslanci, ekonomsko socialni sveti vlad , predstavniki sindikatov in upokojencev v organih odločanja, tudi v Svetu Zpiza, javna stroka, mediji in tudi volivci! Država, ki ne zaščiti kapital zaposlenih, to so njihovi zasluženi prispevki za pokojnino in jih država sama ne pobere in ne ukrepa, ni socialna država, ne pravna država, saj podpira kaznivo dejanje, kriminal. Oblast, ki sprejema zakone, a ne spremlja njihove učinke, ne nadzoruje njihovo delovanje, je neodgovorna do državljanov, saj neizogibna odgovorna za rezultate zakonov oz. tudi za stanje pravne države, ki je temelj demokraciji.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite