Ko se s Slovenijo ukvarja očak Paul Lendvai

7

Poplava nenadnega zanimanja zahodnoevropskega tiska za Slovenijo že zdavnaj ni več novica.  Kljub temu se je prejšnji teden neki moj prijatelj, ki resda ne mara preveč našega ministrskega predsednika, prav po otroško razveselil, da se je številčni druščini “zaskrbljenih Evropejcev” pridružil Paul Lendvai.

Očak Paul Lendvai in njegove zasluge

Paul Lendvai res ni kdorkoli. Za mojega prijatelja, ki je kakšno desetletje starejši od mene, je imel ta danes dvaindevetdesetletni očak status preroka, ko se je ob večerih pojavil na avstrijski televiziji s svojimi pronicljivimi komentarji o srednji in vzhodni Evropi. Pojem je bil še zame, že zato, ker je nastopal na “ORF”, pa tudi zato, ker sta babica in prababica vedno rekli “aha, zdaj bo Lendvai”.

In ta Paul Lendvai, ki je v zadnjih letih najbolj zaslovel s svojim seciranjem fenomena Viktorja Orbana (pred nedavnim je njegova biografija madžarskega premierja izšla v slovenščini), se je torej vpel v pestri čilim mož in žena, ki vijejo roke spričo domnevnega slovenskega drsenja naravnost v diktaturo.

Bombastičen naslov, potem pa …

Janezu Janši je možakar namenil kolumno v enem vodilnih avstrijskih dnevnikov Der Standard. Časnik se je nedavno že ukvarjal s slovenskimi razmerami in je tradicionalno bližji socialdemokratom. Kar v tem primeru ni pomembno, saj so podobne zapise objavili tudi že liberalni in konservativni mediji v zahodni Evropi.

Naslov kolumne je, priznam, bombastičen in zlahka si predstavljam, kako so se mojemu prijatelju zasvetile oči. Paul Lendvai oznanja, da je Slovenija na poti k orbanizaciji. V podobnem slogu nadaljuje v podnaslovu, kjer slovenskemu premierju pripisuje načrt, po katerem naj bi v Sloveniji državne medije in kulturne ustanove “očistili levih sil”.

Toda nekoliko bolj krvoločni bralec, ki bi si zaželel plastičnih opisov tega napovedovanega “masakra” in “čistk”, je ostal razočaran. V kolumni sami je sočnega mesa bore malo. Nekoliko zlobno bi se človeku celo zazdelo, da je v Avstriji živeči madžarski očak osrednji prostor namenil ohranjanju spomina na svoja slavna dela. Glede na grozeče začetne akorde namreč s presenetljivim navdušenjem poroča o svojem zadnjem daljšem srečanju z Janezom Janšo leta 2015. In ne pozabi izpostaviti, da se mu je takratni vodja slovenske opozicije za njegov angažma za slovensko osamosvojitev zahvalil s svojima knjigama, v kateri je vpisal posvetili.

Osnovnošolska napaka

Paul Lendvai v kolumni seveda mobilizira svoje znanje o razmerah v nekdanji Jugoslaviji. Vendar ga v očitni želji, da bi prikazal velikanski razkorak med “pridno in vzorno” Slovenijo nekoč in med Janševo Slovenijo danes, močno zanese. Našo državo namreč laskavo razglasi za prvo nekdanjo komunistično državo, ki je vstopila v EU in Nato. Kar se tiče Nata, gre za napako, ki jo lahko štejemo za osnovnošolsko. Pred Slovenijo je v Severnoatlantsko zavezništvo vstopila četica drugih držav iz nekdanjega sovjetskega planetarnega sistema. Ravno tako v EU Slovenija ni vstopila sama, marveč še s sedmimi drugimi tovarišicami iz nekdanjega vzhodnega bloka. Dobro, morda je Lendvai hotel napisati, da je bila v EU in Natu kot prva nekdanja jugoslovanska republika, čeprav ni videti.

Ob neuspešnem prvem slovenskem vstopanju v Nato leta Gospodovega 1997 pa bi se bilo zdaj koristno spomniti posmeha, ki ga je bila takratna Ura evropske resnice slovenskih intelektualcev deležna pri marsikom, ki danes na ves glas kriči, da se mora Slovenija vrniti “v jedro Evrope”.

Paul Lendvai je pozabil na bistvo

A vrnimo se raje k madžarskemu očaku. Nekoliko  je v nadaljevanju (namenoma?) nejasno njegovo razmišljanje o Janši kot osrednji slovenski politični osebnosti v zadnjih petindvajsetih letih. Seveda se je moč strinjati, da je slovenski predsednik vlade najizrazitejša in hkrati najbolj kontroverzna figura na domačem političnem parketu. A nepoučeni avstrijski in zahodnoevropski bralec bo Lendvaijevo navedbo hkrati bral, kot da je isti mož že petindvajset let na oblasti, kar ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Bi pa bilo nedvomno dovolj za nastanek mračne freske popolnoma “orbanizirane” Slovenije v bralčevih predstavah.

Celo  ob tako zavajajoči opredelitvi je edini močnejši “argument” avstrijskega Madžara, ki naj bi dokazoval to “orbanizacijo”, dejstvo, da je Janša Orbanov prijatelj. Vrhu tega slovenskega premierja avstrijskim bralcem naslika kot nekakšnega paranoika, ki povsod vidi na delu stare komunistične strukture, in se čudi, kako da mu kljub temu še vedno sledi četrtina volilnega telesa.

Če tega ne razume Lendvai …

Mogoče na omenjeni način novinarski velikan iz neposredne soseščine razkrije bistvo problema. Kajti če veteran, ki je v Avstrijo pobegnil po sovjetskem zatrtju madžarske vstaje leta 1956, ne more dojeti, da je lahko pomanjkljiva razgradnja povojnega enoumja v Sloveniji (in še kje) še vedno ena ključnih ovir za zdrav razvoj, potem je takšno razumevanje docela jalovo pričakovati od mlajših in od Slovenije in srednje Evrope bolj odmaknjenih opazovalcev. In res nas ne sme presenetiti, če kdo med njimi lastno (nehoteno) obrambo monopolov in družbenega neravnovesja v Sloveniji razume kot prispevek k večji demokratičnosti naše podalpske republike.

7 KOMENTARJI

  1. Prebral sem članek gospoda Lendvai-a v STANDARDU. Ocena le tega, ki nam jo predstavi avtor A. Maver je natančna, uglajena in predvsem prizanesljiva.
    Priznana svetovna osebnost nam ponudi površno oceno o Sloveniji, dokaj natančno o njeni osamosvojitvi, popolnoma zgrešeno o njenem sedanjem trenutku, pristransko, njen glavni, mimogrede navržen namig pa naj bi bila sporna osebnost predsednika vlade. Priznana osebnost in njen sporni namig, skrit za leporečjem izkušenega politika, sta nedostojna.

    • Gospod Maver, ali bi v enem vaših prihodnjih člankov pojasnili zakaj je v slovenski populaciji tako prisoten strah pred Orbanom!?Vemo, kako imajo naši levi mediji popolno prevlado, vendar nas zanima objektivna resnica o pojavu Orban! Nas mora Janševo “prijateljstvo” z madžarskim premiejem skrbeti ali smo nanj lahko ponosni!? Običajen državljan ve malo o teh stvareh!
      Omenjeni “očak” je ustrelil mimo , ker razmer pri nas očitno ne pozna! Kako ga lahko omenjate kot avtoriteto, če ni v službi resnice!? Spoštljiv poklon njegovi bistrosti v poznih letih, ampak mož očitno nima pravih podatkov. Sporočite gospodu, da bi verjetno tudi sam “zbežal” v Avstrijo danes, če bi živel pri nas! Postkomunistična zalega na perverzen način uveljavlja svojo namero biti na oblasti vekomaj! Demokracijo smo skozi desetletja prigarali in storiti moramo vse, da leta obstane! Zaenkrat je zanjo garant edino desnica v sodelovanju s sredino, od levih se v praksi ne zgodi nič razen prerivanja na parketu in blatenja nasprotnikov!
      Zavzeto spremljam politiko in moja motivacija je izključno le dobrobit Slovenije!

      • No, desetletij izvrstnega komentiranja legende ORFa pac ne iznici en članek, pa če je še tako mimo udaril.

  2. “… ne more dojeti, da je lahko pomanjkljiva razgradnja povojnega enoumja v Sloveniji (in še kje) še vedno ena ključnih ovir za zdrav razvoj, potem je takšno razumevanje docela jalovo pričakovati od mlajših in od Slovenije in srednje Evrope bolj odmaknjenih opazovalcev.”

    To se mi zdi dejansko ključen problem. Zunanji opazovalci, mladi in nostalgiki po prejšnjem sistemu dejansko ne vedo, na kakšen način je v resnici deloval prejšnji režim in kako se njegove strukture kažejo v sedanjosti.

    Eno se mi to, da so komunistični zločini preveč grozni in jih marsikdo sploh ne more dojeti kot resnične.

    Drugo pa je, da se ne ve dosti o dejanski mafijski naravi komunističnega režima in sodobnih ostankov. Eden boljših, ki to raziskuje mi je Rado Pezdir, npr v tem intervjuju:
    https://www.youtube.com/watch?v=jI6wHPjr40Q

  3. Se zahvaljujem avtorju članka za članek. Brez tega nikoli ne bi izvedel, da ta neki Lendvaj obstaja. Tudi v Bibliji piše, da ni bolj grde stvari od neumnega starca.

  4. Ne poznam tega “očaka” Paula Lendvaia (ali Lendavskega Pavla po slovensko), ki je menda njegovo mnenje o vzhodnoevropskih komunističnih režimih nekoč nekaj veljalo.
    Kot pove gospod Maver, je Lendvai v svojem komentarju o Sloveniji za Der Standard površno in napačno, to pa pomeni lažno (!), predstavil slovensko politiko in premiera Janšo.

    Dvaindevetdesetletni starec v razmerah pandemije gotovo ni sam raziskoval slovenskih političnih razmer, temveč ga je bržkone nekdo motiviral, naj v trenutku evropske medijske gonje proti premieru Janši še on nekaj napiše. Čeprav “očak” z Dunaja nima lastnih svežih vtisov o aktualnih razmerah v slovenski politiki, medijih in družbi na splošno, je kljub temu “izkoristil” svoj nekdanji sloves za obravnavo premiera Janše ‘ad personam’, obenem pa je spromoviral še svojo protiorbanovsko agendo.

    Pred nekaj leti je Lendvai napisal neavtorizirano biografijo o Viktorju Orbanu, kjer je tega politika subjektivno označil za avtokrata. Lani oktobra je izšel slovenski prevod te knjige. Kot po naključju je ostareli Lendvai prav tedaj postal izredno zanimiv slovenskim levičarjem. O Lendvaievi knjigi je Saša Vidmajer v Delu napisala kar dva članka v dveh tednih in knjigo označila kot “učbenik za avtokrate” in “priročnik za samodržce”.

    https://www.delo.si/sobotna-priloga/ucbenik-za-avtokrate

    Lahko si torej mislimo, da je Lendvai svoj glas posodil prav slovenskim levičarskim protivladnim agitatorjem iz vrst družbeno-političnih delavcev.
    Lahko bi mislili, da je bil Lendvajev izvozni “informator” o slovenskih razmerah isti Dnevnikov kolumnist, ki je lani oktobra, po izidu slovenskega prevoda Lendvajeve knjige o Orbanu, z avtorjem na Dunaju opravil intervju, objavljen v Dnevniku in Večeru. Motiv za kaj takega je Ervin Hladnik-Milharčič vsekakor imel, saj je izrazito nenaklonjen premieru Janši. Že med prvo Janševo vlado leta 2007 je bil Hladnik, skupaj s Sašo Vidmajer, med podpisniki lažne peticije 571-ih o medijski cenzuri.

    https://www.vecer.com/v-soboto/intervju-paul-lendvai-orban-je-pred-desetimi-leti-zacel-delati-kar-jansa-pri-vas-pocne-danes-10224257

Comments are closed.