V Kölnu je polgola aktivistka Femen (beri: plačanka, saj so te punce za tovrstne akcije finančno nagrajene) med božično mašo skočila na oltar in z na golo kožo nakracanim napisom „jaz sem Bog“ vpila gesla proti Cerkvi. Podobno je bilo v Madridu, le da je polgola aktivistka reč opravila pred vhodom v cerkev, napis na prsih pa se je glasil „izbrisani Božič“. V Sabadellu blizu Barcelone, v župnijski cerkvi Sant Fèlix, je med polnočnico 50 „pravičnih vstajnikov“ (iz katalonskega gibanja „Justa Revolta“) s transparenti v rokah okupiralo prostor okrog oltarja in vpilo gesla v prid splava.*
V vseh treh primerih smo pred dejstvom kršenja verske svobode in dejstvom žaljenja verskih čustev.
Mediji, ki delujejo v paradigmi sekularizma, takih pojavov ne obešajo na veliki zvon. Njihova vehemenca, s katero običajno pridigajo o človekovih pravicah, ob teh primerih pojenja. Na veliki zvon pa te dni obešajo neko drugo zgodbo – „njihovo“ zgodbo o človekovih pravicah. Iz zapora izpuščene članice skupine Pussy Riot so deležne velike pozornosti, so čislane in negovane, so „sploh in oh“. Kar naprej nam je dopovedovano, kako velike mučenke za pravo stvar da so.
Vsekakor. Izzivati velikega carja Putina ni mačji kašelj. Dati skozi sibirski zapor prav tako ne. Svobode jim privoščimo. Njihov angažma za demokracijo spoštujemo. A zato ne bomo pozabili njihovega greha proti verskim čustvom in posledično proti človekovim pravicam.
Ko gre za verska čustva, opazimo v medijih pogosto na delu sekularistično hohštaplerstvo**. Tudi tokrat. Ti ljudje se ne vprašajo o drugi strani in ne podvomijo v „svetlo revolucionarno gesto“, s katero so ruske pankerice „kao“ iz protesta proti Putinu marca 2012 oskrunile ikonostas moskovske katedrale Kristusa Odrešenika. Sam sem za časa študija teologije v Rimu bral ruskega teologa Pavla Evdokimova in o njegovi teologiji lepote (ki jo lahko razumemo tudi kot teologijo ikone in ikonostasa) spisal kaj več kot le seminarsko. Zato lahko rečem, da je performas skupine Pussy Riot pred ikonostasom na pravoslavnega vernika deloval enako žaljivo in ponižujoče, kot bi žaljivo in ponižujoče na katoličana delovalo, če bi nekdo po prezbiteriju brcal monštranco z Najsvetejšim. Ta uničujoči čustveni in simbolni impakt na pravoslavnega kristjana je sekularistična topost zaobšla. O drugi strani, strani neposredno prizadetih, ni poročala. Je morda tako, da ni vredno „prevzvišenega“ razsvetljenca, da bi se zanimal za čustvena stanja „zaostalega“ sočloveka?
Saj pravim: hohštaplerstvo.
Kaj je naslednja stopnja? Če bodo človekove pravice veljale za ene (za vstajniške izbrance), za druge (za pobožne stare mame) pa ne, bo diskurz o človekovih pravicah vedno večji bla-bla. Pridigarji o človekovih pravicah in svoboščinah bodo postali vedno bolj podobni politkomisarjem. Za politkomisarja pa velja, da si šteješ v čast, da se ga izogibaš in mu nič ne verjameš.
____________________________
* „Pravičnih vstajniki“ na polnočnici v Sabadellu: http://www.elperiodico.com/es/noticias/sociedad/grupo-personas-protestan-sabadell-contra-ley-aborto-durante-misa-gallo-2958669
** Iz nem. Hochstapler. Hohštapler je oseba, ki se „visoko nosi“; nadutež; tudi nekdo, ki sam sebe postavlja v višji socialni rang, v katerega sicer spada; to zna delati tudi z namenom zavajanja in prevare.
Glej: http://de.wikipedia.org/wiki/Hochstapler
Foto: spb-podvorie.ru
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger ter sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
