Sicer me evrovizijski cirkus in vsa ta gejevsko-transvestitska scena okoli izbora pesmi Evrovizije ne zanima. Vem tudi, da v bistvu niti ne gre za pevsko tekmovanje. A ko sta nastopila Zala in Gašper, sem prišel bližje, si ogledal njun nastop, potem pa obsedel pred TV in gledal prenos do konca.
Najprej sem stokal in se zgražal nad pesmijo in nastopom Zale in Gašperja, potem sem glasno in zaničevalno komentiral. Še preden sem se poglobil. Še preden sem sploh vklopil možgane.
Kmalu sem naredil “spreobrnjenje”. Zala in Gašper sta delovala kot iz nekega drugega sveta. Kot da ne spadata sem. Nič kričeča, pač pa mirna. Nenavadna za to okolje. Štrlela sta ven. In nas pikala, ter nas, tako kot se za Slovence spodobi, razdelila. Ne zato, ker sta onadva taka, pač pa zato, ker se Slovenci radi razdelimo. Ker smo k temu nagnjeni. Onadva sta bila le stimulus.
Ultimativna preprostost
Mladenič in mladenka sta preprosto stala sredi odra, brez vsakega odvečnega giba, opremljena le s preprosto kitaro v njegovih rokah in malim sintesajzerjem, ki sta ga ležerno uporabljala. Kot da se ju ne tiče. Nobenega ognja, nobenih težkih utripajočih svetlobnih efektov, nobenega kiča.
Tudi ne plesa. Le petje, nežna glasba v ozadju ter dobro besedilo (recimo tole: Ko najine želje so različne, sprejmeš me in sprejmem te.) Bistvo sta prestavila od zunanjega k notranjemu, od stvarni k človeku. To kar sami pogosto ne zmoremo
Nobenih kostumov, nobenih angelskih kril, nobene nagote. Oba le v preprosti beli opravi, brez odvečnosti. Ona zapeta do vratu, s preprosto spetimi lasmi. Brez mejkapa. Taka kot je.
Ljubeči dotiki. Do bolečine. Naše.
On sploh ni pel, deklica pa je komaj odpirala usta. Opazil sem, da se je fant enkrat med nastopom rahlo dotaknil deklice in ji dal spodbudo. Tako kot to dela moški.
Tudi ona se ga je rahlo dotikala, kot da bi ga hotela spomniti, naj ne pozabi zaigrati tistih nekaj tonov. Pa ljubeč dotik na koncu. In nasmeh.
Oba z iskricami v očeh in z neskončno ljubečim pogledom. Brez sledi deviantnosti, ki jih je Evrovizija sicer polna. Oba čisto drugačna.
Oba sta delovala preprosto lepa, še posebej ljubezen med njima, ki – tako se mi zdi – ni bila zaigrana. Zgled naši mladini. Tudi možem in ženam. Morda nas zaboli, ker tega nismo zmožni. Več.
Ko se oglasi tudi visok cerkveni dostojanstvenik
Na svojem Facebook profilu se je v podporo mladima glasbenikoma oglasil tudi mursko-soboški škof Peter Štumpf. Že to, da se škof oglasi ob tako trivialnem dogodku, kot je pesem Evrovizije, je zanimivo in doslej ne videno. Najprej čestitka gospodu škofu, ki je pokazal, da tudi preko čisto navadnih dogodkov razbira znamenja časov. Da je “iz tega sveta”.
Pravi, da ni strokovnjak za moderno glasbo, da ne sledi trendom, da pa je prebral nekaj sestavkov o, kot pravi škof, ”naših dveh mladih, ki čakata na svoj nastop v sobotnem evrovizijskem finalu”.
Takole nadaljuje: “Občutita stisko osamljenosti. Imata pač prehojeno pot do tja in to z razlogom – rada bi svetu dala svoje sporočilo, ki ni razgrajaško, “zafnano”, na njiju ni perja in teatralne hinavščine. To me nagovarja.
Ne morem pa in niti nočem razumeti slovenskega norčevanja na njun račun. Bedasti skeči, pritlehni komentarji in podobne reči govorijo o tem, da je za zabavljaško sceno vredno zmagoslavja samo to, kar je kričeče, nabito z močjo in je zato udarno. Tega imamo doma dovolj na vsakem vogalu. In prav zato sta ta dva mlada nelagodna za mnoge. Umirjenost nas moti in v tem je težava.”
Končno nekaj dobrega iz Slovenije
Dobro sporočilo v ta nori svet. Iz Slovenije. Se mi zdi, da oba s škofom navijava, da sporočilo danes doseže še več ljudi.
Foto: YouTube
