Ko se dva dedca – škof in dedek – oglasita ob evrovizijski pesmi

7
3223

Sicer me evrovizijski cirkus in vsa ta gejevsko-transvestitska scena okoli izbora pesmi Evrovizije ne zanima. Vem tudi, da v bistvu niti ne gre za pevsko tekmovanje. A ko sta nastopila Zala in Gašper, sem prišel bližje, si ogledal njun nastop, potem pa obsedel pred TV in gledal prenos do konca.

Najprej sem stokal in se zgražal nad pesmijo in nastopom Zale in Gašperja, potem sem glasno in zaničevalno komentiral. Še preden sem se poglobil. Še preden sem sploh vklopil možgane.

Kmalu sem naredil “spreobrnjenje”. Zala in Gašper sta delovala kot iz nekega drugega sveta. Kot da ne spadata sem. Nič kričeča, pač pa mirna. Nenavadna za to okolje. Štrlela sta ven. In nas pikala, ter nas, tako kot se za Slovence spodobi, razdelila. Ne zato, ker sta onadva taka, pač pa zato, ker se Slovenci radi razdelimo. Ker smo k temu nagnjeni. Onadva sta bila le stimulus.

Ultimativna preprostost

Mladenič in mladenka sta preprosto stala sredi odra, brez vsakega odvečnega giba, opremljena le s preprosto kitaro v njegovih rokah in malim sintesajzerjem, ki sta ga ležerno uporabljala. Kot da se ju ne tiče. Nobenega ognja, nobenih težkih utripajočih svetlobnih efektov, nobenega kiča.

Tudi ne plesa. Le petje, nežna glasba v ozadju ter dobro besedilo (recimo tole: Ko najine želje so različne, sprejmeš me in sprejmem te.) Bistvo sta prestavila od zunanjega k notranjemu, od stvarni k človeku. To kar sami pogosto ne zmoremo

Nobenih kostumov, nobenih angelskih kril, nobene nagote. Oba le v preprosti beli opravi, brez odvečnosti. Ona zapeta do vratu, s preprosto spetimi lasmi. Brez mejkapa. Taka kot je.

Ljubeči dotiki. Do bolečine. Naše.

On sploh ni pel, deklica pa je komaj odpirala usta. Opazil sem, da se je fant enkrat med nastopom rahlo dotaknil deklice in ji dal spodbudo. Tako kot to dela moški.

Tudi ona se ga je rahlo dotikala, kot da bi ga hotela spomniti, naj ne pozabi zaigrati tistih nekaj tonov. Pa ljubeč dotik na koncu. In nasmeh.

Oba z iskricami v očeh in z neskončno ljubečim pogledom. Brez sledi deviantnosti, ki jih je Evrovizija sicer polna. Oba čisto drugačna.

Oba sta delovala preprosto lepa, še posebej ljubezen med njima, ki – tako se mi zdi – ni bila zaigrana. Zgled naši mladini. Tudi možem in ženam. Morda nas zaboli, ker tega nismo zmožni. Več.

Ko se oglasi tudi visok cerkveni dostojanstvenik

Na svojem Facebook profilu se je v podporo mladima glasbenikoma oglasil tudi mursko-soboški škof Peter Štumpf. Že to, da se škof oglasi ob tako trivialnem dogodku, kot je pesem Evrovizije, je zanimivo in doslej ne videno. Najprej čestitka gospodu škofu, ki je pokazal, da tudi preko čisto navadnih dogodkov razbira znamenja časov. Da je “iz tega sveta”.

Pravi, da ni strokovnjak za moderno glasbo, da ne sledi trendom, da pa je prebral nekaj sestavkov o, kot pravi škof, ”naših dveh mladih, ki čakata na svoj nastop v sobotnem evrovizijskem finalu”.

Takole nadaljuje: “Občutita stisko osamljenosti. Imata pač prehojeno pot do tja in to z razlogom – rada bi svetu dala svoje sporočilo, ki ni razgrajaško, “zafnano”, na njiju ni perja in teatralne hinavščine. To me nagovarja.

Ne morem pa in niti nočem razumeti slovenskega norčevanja na njun račun. Bedasti skeči, pritlehni komentarji in podobne reči govorijo o tem, da je za zabavljaško sceno vredno zmagoslavja samo to, kar je kričeče, nabito z močjo in je zato udarno. Tega imamo doma dovolj na vsakem vogalu. In prav zato sta ta dva mlada nelagodna za mnoge. Umirjenost nas moti in v tem je težava.”

Končno nekaj dobrega iz Slovenije

Dobro sporočilo v ta nori svet. Iz Slovenije. Se mi zdi, da oba s škofom navijava, da sporočilo danes doseže še več ljudi.

Foto: YouTube

7 KOMENTARJI

  1. Simpaticna. Veliko nasprotje vsega, kar je danes z Evrovizijo narobe. Pomp, zvocni in vizuelni na prvo zogo z borno glasbeno vsebino. Pred 25 leti Evrovizija ni bila tako malovredna. Pred 50 leti sploh ne. Sicer so pozitivne izjeme. Portugalski zmagovalec pred leti npr.

    Pretresljivo tudi, kako glasba dokazuje tudi razevropljanje glasbenega okusa mnogih tradicionalnih evropskih okolij. V smeri arabskega Orienta in Afrike. Enako kot je v Sloveniji navdusenje nad cenenim balkanskim turbofolkom.

    • Čeprav se bojim, da glasbeno tole ni vredno kaj dosti. Nisem sicer glasbenik, rad bi slišal kaj si o tem misli kakšen. Bi pa stavil, da tole ni vredno kaj dosti. 🙂

      • Glasbeniki se bojijo povedati, kaj v resnici mislijo tako kot novinarji, ki ne napišejo tistega, kar bi sicer. Oboji so pod cenzuro, ki deluje na principu preživetja.

          • Med novinarji takih ni, razen izbrancev kontinuitete, ki dobijo dobre službe v npr. NLB, ali odidejo v Bruselj, vendar nihče od njih ne bo obogatel. Na področju glasbe pa deluje več združb, ki določajo kako se deli glasbeni kolač in se jim ni dobro zameriti, slava pa v glasbi omogoča obogateti na le zahodu, mi tam nismo, pogojno mogoče geografsko mentalno pa niti slučajno ne.

  2. Če so muslimani gledali tole evrovizijo mislim, da so lahko mirno sklenili, da opustijo terorizem. Nima smisla. Tudi če so v Bosni migrantom tole prikazali, bodo po mojem, kar spakirali in se obrnili nazaj.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite