Ko raste zmaj: Ga bomo opazili prej, preden bi razsul slovensko hišo?

4
671

Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov nas spet z vso resnostjo kliče k pietetnemu poklonu trpečim in k premisleku o najhujših zablodah človeštva.

Ker smo Slovenci dvakratno zakodirani z zlom, najprej z genocidom in nato še z mnemocidom, niti ni čudno, da država in večinski del državljanov totalitarne poškodovanosti[1] ne dojema kot naše lastne diagnoze. Prepoznavni simptom te bolezni za smrt je prav NE VEDETI ZANJO. »Kdor ne spozna, kaj je zlo, se mu tudi ne more izogniti. Kdor ne more spoznati, kaj je dobro, ga tudi ne more uresničiti, piše dr. France Cukjati v knjigi Slovenske podobe zla[2], ki bi lahko bila odlična osnova za naše dekodiranje. A kaj, ko je značilnost sindroma »homo sovieticus kot ga je imenoval ruski filozof in pesnik Aleksander Zinovjev, apatičnost ljudi brez odgovornosti, pobude in ustvarjalnosti. Homo sovieticus ima dušo, za katero Leszek Kolakowski pravi, da je laž in da je nesmrtna. Toda preciznih diagnostikov pri nas ne upoštevamo, zato ne čutimo potrebe po intenzivni sistemski terapiji in vodenje celotnega družbenega življenja raje mirne duše prepuščamo vse hujšim šarlatanom.

Kaj temu sledi, nam nazorno prikaže arhetipska otroška zgodba z naslovom Zmaji ne obstajajo[3]. Zgodba pripoveduje o majhnem dečku Billyju Bixbeeju, ki nekega jutra zaloti zmaja, kako spi na njegovi postelji. Zmaj je približno tako velik kot domača mačka in prijazen. Billy o tem pove svoji materi, toda ta reče, da zmaji ne obstajajo. Zato začne zmaj rasti. Poje vse Billyjeve palačinke. Kmalu zapolni vso hišo. Mama poskuša sesati, vendar mora iz hiše in nazaj hoditi skozi okna, ker je zmaj vsepovsod. Celo večnost potrebuje, da posesa. Potem zmaj steče s hišo stran. Billyjev očka se vrne domov – toda namesto hiše, kjer je živel, je samo prazen prostor. Poštar mu pove, kam je odšla hiša. Steče za hišo, spleza zmaju na rep (ki se zdaj vije po ulici) in naprej na glavo, da se pridruži ženi in sinu. Mama še vedno vztraja, da zmaji ne obstajajo, toda Billy, ki ima zdaj že vsega dovolj, reče: »Mami, to je zmaj.« V tem trenutku se začne zmaj krčiti. Kmalu je spet velik kot mačka. Vsi se strinjajo, da zmaji te velikosti (1) obstajajo in (2) da so veliko bolj zaželeni od njihovih velikanskih vrstnikov. Mama, ki je zdaj nerada spregledala, vpraša, nekoliko otožno, zakaj je moral postati tako velik. Billy pripomni, da »je mogoče želel, da ga opazimo«.

Tudi naš rdeči zmaj pospešeno raste ob neštetih lažeh, manipulacijah, zamolčanih usodah, skritih okostnjakih, prezrtih problemih in čaka, da bi ga končno opazili, po možnosti prej, preden bi razsul slovensko hišo, bruhnil ogenj na nas ali vse požrl. Po drugi strani so zmaji poznani tudi kot čuvaji zlatih zakladov. Naš zaklad bi morda odkrili, če bi si res zavihali rokave in se z vso močjo lotili spreminjanja postotalitarnega kaosa v red. Da bi z vso skrbnostjo opazovali našo stvarnost, spremljali, se odzivali, razmišljali, pisali, razpravljali, prevzemali odgovornost, delali za mir. Peterson piše, da je preteklost mogoče odrešiti, če jo z natančnim jezikom pomanjšamo na njeno bistvo. Ali z drugimi besedami – svet rešiš tako, da ga poimenuješ.[4] Varuhi spomina pa tudi molimo in to za vse.

[1] Izraz prof. Justina Stanovnika.

[2] Albert Görres v: France Cukjati, Slovenske podobe zla, Mohorjeva Družba Celje, 2018, str. 45.

[3] Jack Kent, There’s No Such Thing as a Dragon, v: Jordan B. Peterson, 12 pravil za življenje – protistrup za kaos, Založba Družina, 2018, str. 252.

[4] Misel Octavia Paza.

4 KOMENTARJI

  1. Tako kot ta zmaj so rasli in se razvijali vsi trije totalitarizmi. Ljudje so jih videli, a jih niso vzeli resno, dokler ni bilo prepozno. Potem je bilo nedolžnih žrtev in škode veliko preveč.

    Tudi sedanjega mafijskega slovenskega zmaja, ki se plazi, ljudje ne vidijo ali namerno gledajo stran. Žal le redki intelektualci, ki so bolj izjeme, zmorejo bobu reči bob. Premalo jih je, ki jim je več do resnice, kot do tega, kaj bodo o njih govorili dežurni pazniki podzemlja. Upajmo, da bo splošna streznitev prišla, preden bo prepozno.

    • To je res. Ves čas ugotavljamo, da jih je premalo.
      Lahko pa rečemo, da so vsi ti – tistih 2%, o katerih tudi ugotavljamo, da jih ni.
      Vsekakor se mi “ta premalo” zdi veliko več, kot smo jim navadni državljani pripravljeni priznat.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite