Ko Pavel sreča Jožefa II.

Ko duhovni pastirji postanejo piar prevladujočih družbenih trendov

Brez zadržkov lahko zatrdim, da mi doslej še nikoli ni prišlo na misel, da bi v javnih oglašanjih posegal po besednjaku, kot se ga je odločil uporabiti moj mariborski rojak Aleksander Osojnik.

Precenjena moč sramotenja

Ko sem v prijateljski ali tudi manj prijateljski družbi v “kafiču”, je stvar seveda drugačna. Takrat zna biti pridevnik “gnil” za opis naše karantanske stvarnosti še precej mila beseda, predvsem pa se zelo zviša število decibelov, ko spregovorim ali bolje zakričim. Vendar se po mojem mnenju vseeno spodobi in je pravično, če se človek v javnosti nekoliko zadrži. Hkrati sem sveto prepričan, da s sramotenjem in poniževanjem nasprotnika dolgoročno ne moremo doseči ničesar. Dobro, za trenutek nam je laže, ker smo mu povedali, kar mu gre. In zna se zgoditi, da naslednjič zaradi strahu pred ponovitvijo sramotenja v čem popusti. Ampak v resnici se je prepad zgolj poglobil in nasprotja so se samo povečala.

A čem sem zapisal to, moram zapisati še nekaj drugega. Trenutno si torej ne predstavljam, da bi dal v javno rabo pamflet, za kakršnega se je odločil salezijanski duhovnik. Srčno pa upam, da ne bom kdaj prisiljen ali, kar je še slabše, da me ne bo kdaj obšla želja spisati takšnega besedila, kot sta ga skupaj objavila ljubljanska nadškofija in vodstvo slovenskih salezijancev. Če se bo to kdaj zgodilo, me bo sram enako ali še bolj, kot če bi mi javno spodrsnilo po Osojnikovo.

Vzorno sledenje Pavlu z vprašajem

Razumem, da je škofu in inšpektorju njune besede v veliki meri narekoval strah. Strah pred histeričnimi odzivi, ki pospremijo vsako oglašanje slovenskega duhovnika, v katerem kdo prepozna “vmešavanje v politiko”. Strah tudi pred nejevoljo lastnih vernikov, ki so v povprečju politično prav tako na različnih bregovih kot slovenski živelj v celoti, le da o tem ni vljudno govoriti. Zato se seveda razjezijo, če kdo pljuva po voditeljih, ki so jim ljubi, ali po sistemu, ki ga cenijo. Do česar imajo, mimogrede, vso pravico.

Toda ne glede na opisane olajševalne okoliščine mislim, da je odziv hierarhije v tem primeru prekoračil meje potrebnega. Da je v sledenju smernicam o Božjem izvoru oblasti, kot jih je v znamenitem in do vladajočih skoraj brezupno uslužnem trinajstem poglavju Pisma Rimljanom zapisal apostol Pavel, pretirano vesten. Prav je, seveda, da je izpostavljena nujnost spoštljivega odnosa do nosilcev javnih funkcij, česar v Osojnikovem pismu pač ni. A res je tudi, da si marsikdo z Osojnikovega seznama spričo svojega repertoarja, ki ni v ničemer prispeval h gradnji skupnega dobrega, ne zasluži naslova “voditelja”. Pa ni o tem v pojasnilu “z vrha” niti besede.

Nazaj v čase Jožefa II.?

Še bolj moti, ker v njem ni niti namiga na to, da ima morda tak nakopičen bes vendarle kak stvaren vzrok. Da ni nastal zgolj iz patološke želje po blatenju zaslužnih mož, s katerimi vrh Cerkve po škofovih in inšpektorjevih besedah odlično sodeluje. S tem se besedišče slovenskih nadpastirjev približuje tistemu zahodnoevropskih kolegov. Pri njih že nekaj časa opažamo, da so se nekako vrnili v dobre stare čase Jožefa II., ko so bili škofje po večini zadovoljni z vlogo podaljšane roke državnih oblastnikov. Kdor nehote obuja takšne razmere, pozablja, da do nedopustnega prepletanja med Cerkvijo in politiko ne prihaja le takrat, ko cerkveni voditelji na vso moč kritizirajo odločitve tistih na oblasti. Nevaren, če ne celo nevarnejši je tudi položaj, ko se duhovni nadpastirji tako rekoč sami ponudijo za reklamni oddelek prevladujoče politike in prevladujočih trendov v družbi.