Ko pade Kolizej

10. avgust je zaključil (predolgo) trajajočo sago o ljubljanskem Kolizeju, ki je bil edini od še ohranjenih  štirih kolizejev, zgrajenih v Avstroogrski monarhiji konec prve polovice 19. stol. Stavba je zadnja leta neslavno propadala in je bila v takem stanju slovenski prestolnici vse prej kot v ponos.

Dr. Damjan Prelovšek, nekdanji direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, je zatrdil, da je bil Kolizej »nekakšno kulturno središče Slovencev v 19. stoletju«, da je pomemben »tudi zaradi svoje arhitektonske zasnove, ki je na meji med bidermajerjem in historizmom.« Prav tako je zavrnil, da naj bi bil Kolizej »namenjen zabavi vojakov«, da bi bila v njem »konjušnica ali javna hiše, kar je trdil zdajšnji lastnik«.

Razdeljeni na vseh področjih tudi pri kulturni dediščini

Stroka pa je, podobno kot politika, glede tega vprašanja, razdeljena na pol. Kolizej je propadal že vrsto let in takšno stanje ni moglo trajati v nedogled. Obnova pod restavratorskimi pogoji ne bi bila smotrna, največji problem na katerega so opozarjali zagovorniki rušitve, pa je bil v njegovi oživitvi. Kulturni spomeniki namreč potrebujejo dobre gospodarje. Brez njih so podrtije v katerih se podijo podgane in spijo klošarji. Kolizej pa je dobrega lastnika iskal predolgo.

Zgodba o Kolizeju je razkrila tudi vso nemoč služb, ki naj bi skrbele za kulturno dediščino, predvsem Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Tako je bil Kolizej celo izbrisan iz spomeniškega registra, kljub mnenju mednarodne komisije za vrednotenje Kolizeja, ki je zapisala, »da bi bil z njegovo rušitvijo, izgubljen izjemen spomenik, pomemben za ves srednjeevropski prostor.« V omenjeni komisiji so bili: Breda Mihelič z Urbanističnega inštituta RS (vodja), Sonja Ifko z ljubljanske fakultete za arhitekturo, Bruno Maldoner z avstrijskega ministrstva za izobraževanje, umetnost in kulturo, Luca Rinaldi z uprave za arhitekturno in krajinsko dediščino Furlanije-Julijska krajine in poročevalka Tatjana Adamič z ljubljanske območne enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kolizej je po prepričanju komisije posebej pomemben s tipološkega in tudi avtorskega vidika. Bil je namreč edini še ohranjeni primer monumentalne večnamenske zgradbe za različne dejavnosti iz sredine 19. stoletja na območju nekdanje Avstro-Ogrske. Kot stavbni tip je bil neke vrste predhodnik poznejših delavskih domov in narodnih domov. Na Dunaju in v Gradcu zelo obžalujejo, da so tamkajšnje kolizeje nepremišljeno porušili.

Varovanje dediščine ali izkoriščanje zakonov po svoje?

Zdaj bomo dobili nov Kolizej, ki naj bi dal mestu nov veter. Gre za projekt, ki vključuje novo operno dvorano v velikosti 30.000 kvadratnih metrov, prestižen hotel, poslovne prostore in manjši stanovanjski del. Maksimalna višina stavbe bo 75 metrov, kolikor je visok tudi ljubljanski Nebotičnik.

Kljub temu nekateri opozarjajo, da gre za predimenzionirano arhitekturo, ki je odločno preveč ambiciozna za to mesto. Ne smemo pozabiti, da Kolizej vendarle stoji na notranjih vratih ožjega mestnega jedra.

Kakorkoli že, v ustih ostaja neprijeten okus, da je bil interes kapitala premočen za tako lokacijo sredi Ljubljane. Civilna iniciativa, ki je bíla neuspešen boj za ohranitev padlega Kolizeja, je zapisala, da je Jože Anderlič s svojo Kranjsko investicijsko družbo, spomenik odkupili zato, ker je v Ljubljani potreboval gradbeno parcelo. “Pogodba z Anderličem, ki je kupil kulturni spomenik, da bi ga zaradi dobička porušil, je veliko sprenevedanje, tako kot tudi sramotni tajkunski 31. člen zakona o varstvu kulturne dediščine, ki omogoča rušenje kulturnega spomenika in je brez primere v evropski zakonodaji.” Še posebej zato, ker imamo v Ljubljani še nekaj takšnih nevralgičnih točk, kot sta na primer Cukrarna in hotel Bellevue, kjer se glede njihove obnove prav tako nič ne premakne in na podobno usodo.

Ob koncu naj se vseeno vprašam, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Kolizej lahko ohranili in mu vdihnili novo namembnost? Je bila res edina možnost odkup, propadanje in nato rušitev? Imate tudi vi občutek, da sta nad vsemi velikimi besedami in pobudami o zaščiti in pomenu Kolizeja, končno zmagala vplivni posameznik in njegov denar? Bomo torej naslednjič dovolili, da nekdo v Narodni galeriji odkupi in uniči kakšno sliko, da bi sprostil mesto za novo?

Foto: Wikipedia