“Ko pa pride Duh resnice”

0
Foto: Flickr
Foto: Flickr

Homilija na binkoštno nedeljo

Verjetno se vam ne bo težko postaviti v vlogo staršev, ki so ogromno svoje volje in energije položili v vzgojo svojih otrok. Naučili ste jih ogromno stvari, čeprav veste, da jih niste mogli vseh. Vse ste delali z najboljšim namenom, pa vendar ne morete zagotovo vedeti, če bodo vaši otroci zares dobro prehodili svojo življenjsko pot s popotnico, ki ste jim jo z največjo ljubeznijo dali. Ostane vam le ena stvar: zaupanje. Le zaupate jim lahko, da bodo s svojo svobodno voljo in vašo vzgojo odgovorno ravnali s svojim življenjem. Nemalokrat se zato pojavljajo velika razočaranja starejših generacij nad mlajšimi, ker pač krenejo po neki poti, ki si je njihovi starši niso želeli ali sploh predstavljali. Toda nekoč je vendarle treba to zaupanje položiti v njihove roke.

Ko se je Jezus poslavljal od svojih apostolov, s katerimi je v tistih treh letih delil prav vse, tako lepe kot tudi zelo težke trenutke, mu je morda bilo podobno pri srcu kot prej omenjenim staršem. »Še veliko vam imam povedati,« pravi, »a zdaj tega ne bi mogli prenesti. Ko pa pride Duh resnice, vas bo on uvedel v vso resnico.« Jezusova popotnica apostolom je torej poleg omenjenega zaupanja tudi izročitev Svetemu Duhu, ki jih bo na prav poseben način vodil. Že res, da mu morda ne bodo vedno sledili; marsikdaj bodo zatavali s poti in sledili le svojim interesom. A če bodo le zaupali vanj in se mu vedno znova priporočali, jih bo v končni fazi vedno privedel nazaj na pravo pot.

Jezusova obljuba Svetega Duha pa seveda ne velja samo za apostole, temveč za vse, ki mu sledimo. V ta namen nam Jezus zapušča tudi zakrament svete birme, s katerim nas na zakramentalni način posvečuje po Svetem Duhu in nas vodi v poslanstvo oznanjevanja večnega življenja ter iskrenega življenja po veri z Bogom. Ali torej kdaj osvežimo spomin na prejem tega zakramenta? Se zavedamo, da smo posvečeni, da nam Jezus zaupa – veliko bolj kot starši otrokom, saj lahko tolikokrat vidimo posesivne starše še dolgo potem, ko bi se otroci že zdavnaj morali osamosvojiti? Da, posvečeni smo – posvečeni za večno življenje. Nebeški Oče hoče, da bi se vsi ljudje zveličali; to hoče že izpred stvarjenja sveta. In iz tega Očetovega hotenja se na binkoštni praznik rodi Cerkev. Kristus jo oblikuje skozi tri leta oznanjevanja evangelija, najbolj pa s svojo velikonočno skrivnostjo: smrti, vstajenja in prihoda Svetega Duha. V Cerkvi najde smisel celotno stvarstvo, saj je vanjo usmerjeno, smisel pa ji daje Sveti Duh, ki jo napolnjuje. Sveti Duh je duša Cerkve. V kakšno Cerkev torej verujemo?

Verujemo »v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.« Ta člen je v tretjem delu veroizpovedi, kjer je govora o Svetem Duhu. V Cerkev torej verujemo kot napolnjeno s Svetim Duhom. Sveti Tomaž Akvinski si želi, da bi molili: »Verujem v Svetega Duha, ki napolnjuje Cerkev.« Brez Svetega Duha namreč ni Cerkve; nastane nekaj nasprotnega. Velikokrat so se namreč v Cerkvi zgolj sklicevali na Svetega Duha, okrog sebe pa ustvarjali razdor. Skupina, ki poudarjeno časti Svetega Duha, se torej ne sme zapreti in prezirati drugih. Cerkev je vezana na kraj: na hišo oziroma dom. Vsak od nas se torej mora vprašati: ali je meni Cerkev dom? Če ni, kaj bom storil, da bi to postala?

V Cerkvi so različni ljudje. To ni dom enoumja, pač pa edinosti v različnosti, brez delitve na privilegirane in neprivilegirane, na prvorazredne in drugorazredne. Napolnjuje pa Cerkev isti Duh. Ta omogoča medsebojno komunikacijo, povezanost. Vsak je potrjen v tistem, po čemer je poseben človek. Sveti Duh pa vse zedinja. Spodbuja poseben način njenega poslanstva. Posameznik naj bi se uresničil kot tak, da bo v resnici on. Bog nam pomaga, da evangelija ne bi razumeli kot kulturo in način življenja ene same skupine, naroda ali civilizacije.

Sveti Duh nam tako posreduje celotno resnico o Kristusu, kot nam je sam Kristus to obljubil. Naše spoznanje o njem temelji na Svetem pismu, vendar je ta resnica širša od Svetega pisma. Sveti Duh omogoča, da je Kristus navzoč med nami v vsakem trenutku, saj usposablja Cerkev, da oznanja evangelij primerno vsakemu zgodovinskemu trenutku. Sveti Duh nas varuje, da Cerkev ne zapade v biblični fundamentalizem in da ne razglasi posameznega zgodovinskega obdobja za merilo za vsa ostala obdobja. Darovi Svetega Duha v Cerkvi povzročajo da je Cerkev res Cerkev. Tudi ti, draga sestra, dragi brat, si prejel te darove. Bili so ti dani, ker ti jih je Kristus zaupal. Radi torej molimo k Svetemu Duhu za spoznanje, kaj mi lahko storimo za Cerkev.