Stopiti iz povprečnosti

1

Pomlad se začne, ko se prvi cvet odloči, da bo stopil ven iz povprečja drugih, spečih rastlin v varnem zavetju anonimnosti, ki nam je ustvarila vtis, da je že v redu, kot je. Ko se odloči, da začne drugače, ker ve, da tako, kot je živel prej, ni prav. Začne se, ko najprej sami pustimo, da nas vznemiri Jezus s svojim evangelijem, zaradi katerega je umrl.

Farizej Nikodem je pristopil k Jezusu politično korektno: ponoči, v strahu pred ljudmi in pred Jezusom, z laskanjem. Jezus pa kot ponavadi neposredno: »Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva« (Jn 3,3). To je uvod v njuno debato, osredinjeno ob vprašanju, kaj pomeni roditi se znova oziroma v čem je sprememba, ki jo mora človek v življenju vsaj enkrat nujno narediti.

Povzdignjeni

Na koncu pogovora Jezus razkrije ključ do te skrivnosti. »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje« (Jn 3,14–15) Mojzes pa je bronasto kačo v puščavi povzdignil zato, da bi vsakdo, ki bi jo pogledal, ozdravel od pikov strupenih kač (4 Mz 21,4–9). Pogled na povzdignjenega Sina človekovega naj bi torej ozdravljal. Toda za to mora biti izpostavljen.

»Povzdignjenega Sina človekovega« tradicija razume kot Jezusa na križu. A ne pozabimo, da je to vendar obsojeni kriminalec, nekdo, ki je tja izpostavljen v opomin, da bo vsakdo, ki bo ravnal podobno, končal enako. Obsojen, ker je štrlel iz povprečja, ker je ljudem povedal resnico, ker mu je bilo mar zanje, ker je opozarjal na zlo in krivice, ki jih počenjamo, samo zato, da bi ljudje živeli, ne umirali. Skratka, nekdo, ki je umrl, ker je imel ljudi rad. »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16). Da, bil je – kakršen je bil: moteč element – izraz Božje ljubezni do človeka. »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17).

Živeti vrednote

Naš svet pa je svet všečnosti in zato večnega pretvarjanja, svet megle, svet teme, v katerem je vse enako dobro, v katerem je »človek zgled samemu sebi« (Mazzini). V njem tako ni prostora za ljudi z lastnimi prepričanji in stališči, ki vznemirjajo, ker štrlijo iz povprečja, treba jih je pribiti na križ. Kakor Jezusa. In vendar je tam naš prostor, na križu, ki je, izpostavljen na gori, premaknil obzorje in pretrgal temo. Kajti »če je kača koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ« (4 Mz 21,9). Z vsakim človekom namreč, ki je pripravljen za svoje vrednote tudi umreti, je svet bolj zdrav, bolj živ, ker je njegova odločitev kakor svetilnik Boga, ki ga je poslal na svet, »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje«. Vprašanja postavlja, zbuja dvome. In tako se ljudje lahko »rodijo znova«.

Pomlad se namreč začne, ko se prvi cvet odloči, da bo stopil ven iz povprečja drugih, spečih rastlin v varnem zavetju anonimnosti, ki nam je ustvarila vtis, da je že v redu, kot je. Ko se odloči, da začne drugače, ker ve, da tako, kot je živel prej, ni prav. Začne se, ko najprej sami pustimo, da nas vznemiri Jezus s svojim evangelijem, zaradi katerega je umrl.

1 komentar

  1. Ko pa se med nami kdo prebudi- npr.iz uklenjenosti v nepravično totalitarno stranko ter jo zapusti in se spreobrne v demokrata ali pa še kaj boljšega, ga pa rdeči solni stebri skupaj z vsemi mlačnimi t.i.sredinci proglasijo za izdajalca.

Comments are closed.