Priznam, zadnje čase se precej ukvarjam s frazeologijo, saj je družbeno dogajanje lažje in privlačneje opisati s frazo kot s suhoparnim naštevanjem dejstev. Nič nenavadnega torej, da se pri publicističnem udejstvovanju pogosto poslužujem frazemov iz vsakdanjega življenja. Eden od teh je tudi »vrteti okoli prsta« (ki je zelo soroden frazemu »ovijati okoli prsta«). Kot v Slovarju slovenskih frazemov piše profesor Janez Keber, frazem »vrteti koga okoli prsta« pomeni pripraviti koga, da stori vse, kar sami želimo. To razlago velja dopolniti z opombo, da se to dogaja običajno na prijazen način, preko zvijače, s čimer izbrano osebo prepričamo, da brez vidne zunanje prisile sama naredi določeno stvar tako, kot smo si zamislili in kot nam ustreza.
Prav na tem principu pa deluje tudi sodobni piar (gre za angleško izgovorjavo črk P in R, kar je okrajšava za public relations, po slovensko odnose z javnostjo), še zlasti v politiki. Gre za vzporedne in nevidne mehanizme komuniciranja z javnostjo, ki skušajo podzavestno vplivati na javnomnenjske trende. Politične stranke ter interesne skupine tako skušajo, če uporabim še en frazem, napeljati vodo na svoj mlin ter ustvariti ugodne okoliščine za uresničevanje svojih interesov. Nič nenavadnega torej, da se je v slovenskem novinarskem žargonu še ne tako dolgo nazaj pojavila beseda spin, ki izvirno (v angleščini) pomeni vrteti, v prenesenem pomenu pa manipulacijo z javnostjo z namenom prikazati določene skupine ali osebe v javnosti boljše kot so v resnici (in obratno – nasprotnike prikazati v slabi luči). Tisti, ki se z obdelavo, predelavo ter lansiranjem (dez)informacij (ki jih je treba usmerjati zelo previdno, bodisi v obliki polresnic, saj z lažjo ponavadi ni mogoče na dolgi rok uspeti), pa so v novodobnem novinarskem jeziku poimenovani spin doktorji.
Da bi vedeli, o čem gre zgodba, bom dal primer. V začetku julija letos, kmalu po tistem, ko se je javno predstavila Civilna iniciativa za pravično Slovenijo s svojo peticijo, je v javnost prišla informacija, da se na desnici (karkoli naj bi že to pomenilo) ustanavlja nova stranka, ki naj bi nastala iz omenjene iniciative, kot frontman stranke pa naj bi bil Jože Možina. Slednji je v intervjuju, ki je bil nedavno objavljen tudi na portalu Časnik.si, to zanikal, je pa poudaril nujnost združevalne sile, ki bo aktivirala tudi doslej pasivni del volilnega telesa, zato morda omenjena spin informacija niti ni bila slabonamerna. Toda medijski botri so vedeli, da če bosta v taboru tranzicijske levice nastali vsaj dve novi stranki, bo to znova dokaz, da se strankarski stari kadri v kombinaciji s posamičnimi novimi obrazi zgolj reciklirajo v nove stranke, vendar ohranjajo staro platformo. V biološkem smislu to pomeni, da je vsaka stranka zgolj neke vrste hitinjača, ki jo po potrebi odvržejo. Ergo: novica o strankah v okviru levice ne bi pozitivno vplivala na javno mnenje, zato je potrebno zadevo »uravnotežiti« in sprožiti govorico o nastanku nove stranke tudi na nasprotni strani. Čeprav so bile govorice demantirane, pa je prepričanje o tem, da bo nastala nova stranka, v javnosti ostalo še naprej. Namen spina je bil torej dosežen, učinki pa so precej mešani. Po eni strani je čutiti navdušenje tistih, ki so jih dosedanje desno-sredinske stranke bolj odbijale, po drugi strani pa obstaja resna bojazen, da si bodo stranke hodile v zelje in bo nastal nepotreben razdor. Podobno se je zgodilo že ob nastanku Državljanske liste, vendar se je pokazalo, da slednja ni močno posegla v volilno bazo SDS, je pa s kolaboracijo s postkomunisti izgubila precejšen del podpore.
A poglejmo še nekatere druge načine spina, ki se pojavljajo v zadnjem času. Namreč, po nekajmesečnem delovanju vlade Alenke Bratušek lahko potrdimo, da svetlobe na koncu predora še vedno ni videti. Ker je splošno nezadovoljstvo vedno večje, ga je treba blažiti na različne načine: s preusmerjanjem pozornosti, relativizacijo lastne nesposobnosti, forsiranjem ideoloških tem ter odmerjanjem različnih (dez)informacij ter polresnic, katerih funkcija je predvsem ta, da si akterji vladanja lahko lažje operejo roke pred javnostjo. Naštejmo nekaj takih primerov:
1. Zadeva Gašpar Gašpar Mišič. Imenovanje novega predsednika uprave Luke Koper je bilo sprva videti kot nekakšna burleska, ki se je zdela kot nočna mora. A se je končala tako, kot si je dvojni Gašpar (v nadaljnjem besedilu: GGM) zaželel. In kar nenadoma so v vladi začeli bíti plat zvona, češ kaj takega se ne sme nikdar več zgoditi, v javnost so prišle celo informacije, da bo Pozitivna Slovenija svojega nekdanjega poslanca, ki se je najprej prebil v kabinet predsednice vlade in nato v gospodarstvo, celo izključila iz svojega članstva. In seveda sedaj lahko poslušamo o ukrepih, ki naj bi v bodoče preprečevali takšne kadrovske poteze, kar daje v javnosti vtis, da se je GGM zgodil slučajno ter »za hrbtom« premierke. Slovenska javnost tako lahko spremlja sijajno predstavo ogorčenja vlade, ker ji je GGM ušel izpod nadzora. Ne pomisli pa, da je vlada na precej bolj tih način izvedla še nekaj drugih kadrovskih potez, denimo ko je nekdanjega predsednika LDS Iztoka Podbregarja delegirala v upravo Aerodroma Ljubljana. In navsezadnje, ali ni sporno že to, da je GGM prišel iz državnega zbora v kabinet predsednice vlade z namenom, da v imenu vlade nadzira VSA podjetja, kjer ima svoj lastniški delež država? Prav zato je težko razumeti vso hipokrizijo okoli GGM. Vse skupaj je videti, kot bi piroman skrivaj zažgal vladno poslopje, nato pa se pred javnostjo prikazal kot nekdo, ki rešuje nastalo situacijo z gašenjem.
2. Zmanjševanje števila občin. Gre za tipično predvolilno potezo, očitno v režiji predsednika DL Gregorja Viranta, ki je kot resorni minister zadolžen za javno upravo. Čeprav se je mogoče strinjati s trditvijo, da je občin preveč in da ima ponekod že vsaka malo večja vas svojo občino (Slovenci smo pač nagnjeni k samozadostnosti), pa se ni mogoče znebiti vtisa, da gre tu predvsem za gonjo proti občinam, ki jih vodijo župani iz desnosredinske opcije, prav tako pa bi z združevanjem oz. nasilnemu priključevanju manjših občin k večjim prišlo do tega, da bi vladajoča opcija na lokalnem nivoju dobila večjo moč. Za spremembo zakonodaje o občinah pa je potrebna dvotretinjska večina, poleg tega pa bodo o prihodnji podobi občin odločali občinski referendumi. Virant je očitno pozabil tudi na dejstvo, da ima Slovenija še vedno enonivojsko lokalno samoupravo, saj so pokrajine še vedno zgolj ali statistične regije ali pa prostovoljna združenja. Projekt pokrajin je bil dejansko zaustavljen leta 2008 s koncem mandata prve Janševe vlade, od tedaj se na tem področju praktično ničesar ni več spremenilo. Nekateri so nad uvedbo pokrajin odkrito negodovali, češ da gre zgolj za zaposlovanje novih birokratov, vendar pa se pozablja, da gre dejansko za razpust dosedanjih upravnih enot ter prenos njihovih pristojnosti na pokrajine. Sedaj pa se kar naenkrat pojavi predlog, ki bo enostavno zmanjšal število občin, bojda zaradi varčevanja. Ob tem se postavlja vprašanje, ali ne gre tu zgolj za populistično napenjanje mišic ter metanje kosti za glodanje, saj je jasno, da reforma lokalne samouprave še zdaleč ni tako enostaven projekt, da bi ga prilagajali potrebam dnevne politike.
3. Odpoved obdavčevanju sakralnih objektov. Vlada je očitno vendarle sklenila, da na področju nepremičnin ne bo obdavčevala sakralnih objektov. Kar je na nek način pričakovano, saj v nobeni državi sakralnih objektov ne obdavčujejo. S tem pa se postavlja vprašanje, zakaj se je sprva toliko govorilo o obdavčevanju sakralnih objektov, če vlada s tem ni mislila resno. Smo znova priča vladanju po principu korenčka in palice, česar se je posluževala že komunistična oblast, ki je obsojenim »izdajalcem« na revolucionarnih sodiščih izrečene kazni »milostno« znižala? Zdi se namreč, da se ta vzorec znova ponavlja. Seveda pa se bodo ob tem znova našli skrajneži, ki bodo znova poudarjali, kako je katoliška Cerkev privilegirana ustanova. In kaj je končni namen »usmiljene« poteze vlade? Morda to, da bi katoličani dobili vtis, da imamo vendarle evropsko usmerjeno vlado, ki je naklonjena tudi vernim državljanom.
4. Preiskava zakoncev Janša zaradi suma pranja denarja. Glede na to, koliko denarja se vsak dan opere tako rekoč pred očmi ljudi, je zadnja akcija vladnega (!) urada za preprečevanje pranja denarja še en prispevek k slovenski politični blaznosti (to sintagmo je pred davnimi leti uporabil Milan Kučan). Po silno vprašljivih akcijah komisije za preprečevanje korupcije ter ljubljanskega okrajnega sodišča je videti, da se vladajoča elita s svojim stalnim zaganjanjem v vodjo največje opozicijske stranke dobesedno norčuje iz zdrave pameti. Pa ne zato, ker Janez Janša ni kriv, pač pa zato, ker je Urad Vlade RS za preprečevanje pranja denarja dosedaj molčal ob vseh finančnih rabotah, denimo pri poslih družine Janković. Zato mnogi Slovenci niti nismo imeli občutka, da ta urad res obstaja. Sedaj pa se je kar naenkrat spomnil, da je potrebno za vsak primer vodilnega opozicijskega politika še enkrat »potipati«. No, smola pri tem pa je, da je urad neposredno pod pristojnostjo vlade, ki jo vodi … kdo že? In smo spet pri odvračanju pozornosti, ko se bodo mediji ukvarjali z Janšo, medtem ko bodo lahko tisti, ki so pred takšnimi posegi raznih uradov varni, še naprej izvajali svoje rabote. No, ob tem je zanimivo, koliko podobnih spinov je o prvaku SDS že prišlo v javnost, med drugim tudi o tem, da obiskuje psihiatrijo, da v Avstraliji gradi kliniko in podobno. Pokazalo se je, da je bilo z določenim namenom v javnost lansiranih precejšnje število dezinformacij, ki naj bi preko neformalne infrastrukture med »navadnimi« ljudmi prvaka opozicijske stranke diskreditirale.
To je samo izbor nekaterih vladnih spinov v zadnjem času. Vse to kaže na to, kako nas vladajoči z lahkoto vrtijo okrog – če se seveda pustimo. Sicer pa, v krščanski duhovnosti imamo tudi razločevanje, s pomočjo katerega lahko tudi prepoznavamo verodostojnost spin (dez)informacij. Človek se lahko moti, Sveti Duh nikoli.
Foto: Wikipedia
