Ko me od zgodovinskosti boli glava

27

francisek kirilObičajno človek pri javnosti namenjenem pisanju uporablja bolj diplomatski jezik kot v bolj zasebnih okoliščinah. A recimo, da mi je trenutno bolj vseeno kot sicer, zato bom usekal naravnost. Kot katoličanu iz Slovenije in srednje Evrope z zgodovinsko izkušnjo, kakršna je pač temu prostoru lastna, se mi zdi simbolno sporočilo nedavnega srečanja med papežem Frančiškom in patriarhom Moskve in vse Rusije na havanskem letališču pod egido komunističnega samodržca Raula Castra čista katastrofa. Spoštujem občutja tistih, ki jim omenjeni dogodek predstavlja znamenje upanja in veselja, a mene njegova inscenacija navdaja z bojaznijo pred vnovičnim zdrsom cerkvenega vodstva v flirtanje z avtoritarnimi režimi, ki je naredilo toliko škode v 20. stoletju, tokrat z izgovorom, da je nujna obramba pred brezbožnim liberalizmom in zahodno dekadenco, in v ponavljanje napak “vzhodne politike” Pavla VI., katere sadove je ob jugoslovanskih razmerah najbolje opisal zagrebški nadškof Kuharić s krilatico: “Tito i Papa se rukuju, a raja strada”. Močno dvomim, da bi v teh dneh pogosto omenjana Janez Pavel II. in Benedikt XVI. pristala na takšno kuliso, četudi sta si gotovo zelo želela srečanja z ruskim patriarhom.

Fiktivno tisočletje 

Še bolj čudno se mi zdi močno pretiravanje v zvezi s pomenom tega srečanja. Čudim se, da je neutemeljeno zatrjevanje, češ da gre za stisk rok, na katerega je menda ves svet čakal tisoč let, našlo pot celo v razmišljanje dr. Bogdana Dolenca, ki je gotovo eden najboljših poznavalcev pravoslavja pri nas. Manj nenavadno je, da je večina novinarjev s strahospoštovanjem prepisala nekaj, o čemer se jim sploh ne sanja.

Pred tisočletjem kajpak ni bilo Moskve (ki v zgodovino kot še nepomembno mesto vstopi malo pred letom 1147), še manj je v njej stoloval kak patriarh. Do tega naslova je cerkveni poglavar prestolnice carjev prvič priplezal leta 1589, se pravi, pred manj kot petimi stoletji. Tukaj zdaj ni tako pomembno, da je bil po reformah Petra Velikega že čez dobrih sto let in za slabih dvesto let znova degradiran v metropolita.

Verjetno se bo našel kak junak, ki bo skušal črto Kirilovih predhodnikov podaljšati vse tja v Volodimirjev Kijev, kot jo podaljšuje sam. Tamkajšnji metropolit se je namreč v 14. stoletju res preselil v Moskvo. S takšno mahinacijo bi sicer prišli do želenega tisočletja. A težava je v tem, da Kiril ni edini, ki bi si upravičeno lastil kijevsko dediščino. Ker je tako, niti ni prvi naslednik kijevskega metropolita, ki se je srečal z rimskim škofom (eden od kijevskih metropolitov s sedežem v Moskvi pa je v 15. stoletju tako ali tako postal katoliški kardinal).

Toda najpomembnejša omejitev je, da je današnji silni prestiž ruskega pravoslavja v pravoslavnem svetu razmeroma nova zadeva. Delno so ga tlakovali ruski duhovni velikani 19. in 20. stoletja, še bolj pa eksodus maloazijskih Grkov in pogromi kemalistične Turčije nad njihovimi konstantinopelskimi tovariši na eni ter lomastenje sovjetskih tankov po vzhodu stare celine v zadnjih osmih desetletjih. Zato ni moč mimo ugotovitve, da je pravo “tisočletno srečanje” že potekalo, in sicer pred dobrimi petdesetimi leti. Ampak “na žalost” je bilo tedaj papežu ime Pavel VI., medtem ko je bil njegov sogovornik ekumenski patriarh Atenagora.

Dvorni kaplan in čudne navezave 

Podobno neokusno je v tem kontekstu slikanje ruskega patriarha kot pomembnega duhovnega voditelja in vzornika našega časa. Takšne primerjave me spomnijo na rimskega zgodovinarja Kurcija Rufa, ki je, da bi še bolj povzdignil uspehe Aleksandra Velikega, povprečneža Dareja III. slikal kot nadarjenemu Makedoncu domala enakovrednega vojskovodjo. Kiril je gotovo vpliven in marsikje občudovan mož, a ni bistveno več kot dvorni kaplan enega osrednjih svetovnih trdorokcev. V svojem dosedanjem slavnem vodenju vseruske Cerkve je že uspešno spisal eno najsramotnejših poglavij v zgodovini odnosov med krščanskimi hierarhijami in posvetnimi oblastniki, za katero dvomim, da bo ostalo brez dolgoročnih hudih posledic za rusko pravoslavje. Kajti njegovi predhodniki in vzorniki, pa najsi gre za katoliške, pravoslavne ali protestantske cerkvene voditelje, so se po večini udinjali vsaj ljudem, ki so izhajali iz krščanskega okolja. Kirilovi oboževanci in sponzorji so bili tako rekoč vsi po vrsti deležni “solidne sovjetske patriotske vzgoje”, v kateri ni bilo prostora za pravoslavje, marveč kvečjemu za borbeni ateizem. Če komu, mora biti slovenskim katoličanom jasno, kako v glavah partijskih aparatčikov in nomenklaturnih uradnikov kotira vsakršna religioznost, ne glede na intenzivnost poljubljanja križev pri liturgičnih opravilih.

Zato mi kot prebivalcu srednje Evrope ni čisto vseeno, če se vrhovni pastir moje Cerkve, ki mu po definiciji dolgujem sinovsko spoštovanje, podkriža pod izjavo, v kateri je sicer precej hvalevrednih mest, zlasti v zvezi s preganjanjem kristjanov na Jutrovem, vendar v štirinajsti točki vsebuje tudi slabo zastrto hvalnico verski politiki sedanjega ruskega režima, ki da je ustvaril zlato dobo za razcvet krščanskih skupnosti. Sam, kot rečeno, močno dvomim v to, da lahko nekdanji neoporečni sovjetski patrioti in borbeni ateisti res vzpostavijo razmere za delovanje katere koli verske skupnosti v pristni svobodi, pač pa slednji (tudi obilne) drobtine s svoje mize namenjajo zgolj kot koristni dekli (Stalin pa je v povezavi s pridevnikom “koristen” v podobnem smislu uporabljal še kak drug samostalnik). O tem je treba še toliko bolj razmišljati, ker je uradno rusko pravoslavje še manj kot druge krščanske skupnosti srednje in vzhodne Evrope opravilo refleksijo o svojem odnosu do sedemdesetletne komunistične vladavine in se nikakor ni soočilo s kagebejevskimi demoni iz tega obdobja, kar dela voljno sodelovanje s kagebejevskim oficirjem na čelu države še bolj samoumevno.

Presežek zgodovinskosti 

V izjavi seveda ni nikjer duha in sluha o kakem obžalovanju vseruske Cerkve, ker je po drugi svetovni vojni zavzeto ministrirala pri povsem neupravičenem zatrtju uniatske Cerkve v Galiciji in Zakarpatju ter potem dolga desetletja goreče pomagala vzdrževati sramotno stanje, ko je bila sredi Evrope v ilegalo potisnjena in prepovedana večmilijonska katoliška skupnost. Izgovori, češ da je šlo za “vrnitev” in “združitev” z materno cerkvijo, od katere da so bili ukrajinski katoličani vzhodnega obreda nasilno odtrgani, ne pridejo v poštev, saj v Galiciji in Zakarpatju slednji niso občutili nobene posebne duhovne bližine z moskovsko Cerkvijo, poleg tega pa so se do leta 1946 že zdavnaj odločili, da nočejo biti ne Rusi ne pravoslavci.

Morda bo kdo rekel, da je Frančišek od Kirila iztržil veliko že, ker je v izjavi sploh rečeno, da že obstoječi grkokatoliški verniki lahko še naprej obstajajo. (In morda bo zaradi tega kakšne pikre v Rusiji deležen tudi Kiril.) Seveda pa bo takšna formulacija vsakogar, ki pozna malo cerkvene zgodovine, spomnila na tisti ledeno mrzli “Ut denuo sint Christiani”, “Pa naj bodo kristjani”, na smrtni postelji napol spreobrnjenega preganjalskega cesarja Galerija. Nisem čisto prepričan, da je to tisto, kar pričakuješ od svojega duhovnega očeta.

Če k temu prištejemo še, da bodo lahko nekateri celo manj sporne dele izjave uporabili kot domnevno papeževo ploskanje docela netransparentnim ruskim akcijam v Siriji, ni mogoče skleniti drugače, kot da me od takšne zgodovinskosti, kot smo jo videli v petek, precej boli glava. Vendar pristavljam, da sem pač siten Slovenec, ki ne more mimo določenih naukov bližnje preteklosti.

27 KOMENTARJI

  1. Kar napiše Aleš Maver, “sitni” Slovenec (!), vedno rad preberem; težje ga poslušam, ker me melodija njegovega govora uspava 🙂

    Težko je oporekati pomislekom, ki jih Maver navaja – so v zraku. Po drugi strani pa drži tudi, da težko narediš korak naprej, preboj, če imaš vedno pred očmi samo svoje razloge in svoj prav.

    Kot katoličan verjamem, da Cerkev vodi Sveti Duh in molim, da bi bili odpti za njegovo delovanje.

  2. Alešu Mavru bi zelo koristilo, da bi se pred pisanjem poglobil v zgodovino jezuitov, v njihov dnk. Laže bi razumel poteze Frančiška.

  3. Pridružujem se mnenju, da so poteze sedanjega papeža precej problematične. Še vedno pa upam, vse skupaj človeštvu ne bo prineslo več škode kot koristi.

    • No, katere poteze so pa problematične? Pa navedi in argumentiraj! Ne pa da samo diskreditiraš Petrovega naslednika med nami, ker to pa ni ničemur podobno. Take stvari so dobro delali boljševiki; mogoče si bil pri njih v uku.

  4. No, tu je pa Maver res, kar je že sam malo uvidel in se mu lahko zato pol oprosti, preveč siten.

    Frančišek je Kirilu ponudil, da se je brezpogojno kadarkoli kjerkoli z njim pripravljen srečati in se je pač zgodilo, da je to Havana. Pa kaj potem? Celo ZDA ta čas po desetletjih, ko se je v nekem trenutku skoraj zgodila atomska vojna v zvezi s Kubo, odpirajo letalsko linijo s Havano. Srečanje je bilo v neki pusti letališki dvorani, ki je bilo približno podobno brezpredmetno okolje kot je povsem obrobna vloga Raula Castra pri srečanju. Tudi jaz bi bil srečnejši, če bi se dobila recimo na Bledu.

    Ruski patriarh je pač posebno pomembna figura pravoslavja, o tem ne more biti dvoma. 145 milijonov ljudi pomeni daleč največjo pravoslavno nacijo, ki je obenem vojaško-politično še vedno druga sila sveta. Četudi je jasno, da Kiril ne predstavlja kontinuitete celotnega vzhodnega krščanstva. Vsekakor pa tistega dela, s katerim je katolištvo najtežje premoščalo davno shizmo. Vemo, kako dobri so odnosi recimo s carigrajskim patriarhom, ampak tudi koliko za slednjim realno stoji vernikov.

    Toplo je za pozdraviti, sem prepričan za razliko od Mavra, simboliko prvega srečanja sprave Rima z ruskim pravoslavjem. Ni nobene nujnosti, da bi se ena ali druga stran tu morala za zgodovinske grehe opravičevati. najmanj, kar je povsem neustrezno že vidika osnovne psihologije odnosov, da bi izsiljevali pot v Canosso od patriarha Kirila.

    Seveda potem tega srečanja, ki se ga je z ruske strani desetletja odklanjalo, spet ne bi bilo. Ne vem, zakaj se mi dozdeva, da bi bilo Mavru ljubše, če srečanja ne bi bilo. Še z dosti hujšimi primerki so se papeži že srečevali in prav je, da so se.

    V vsebini skupne izjave Frančiška in Kirila ne vidim nič, ampak popolnoma nič spornega. Tudi ne v točkah, ki izražajo podporo kristjanom Sirije in Bližnjega vzhoda, ki preživljajo strašne trenutke. Sporno je kvečjemu zahodno ravnanje, ki je pripomoglo k takemu položaju bližnjevzhodnih kristjanov in večkrat celo direktno z orožjem podprlo tiste islamske upornike, ki so ga potem uporabili za iztrebljanje kristjanov.

    Maver se mi v tem članku kaže kot žrtev lastnih predsodkov in alergij ( kar pomeni preobčutljivostnih reakcij).

  5. Kdaj papež daje podporo kristjanom na BV? Nikoli, zato ga nihče ne jemlje resno, saj Krščanske ločine na BV ne več! Ta kiril pa je itak bivši KGBjevec, no ja saj za nekatere je vseeno če so bili včasih v partiji!

  6. Povsem jasno, da avtorja daje, tudi v ostalih prispevkih izražena, kronična rusofobija, zato njegovih prispevkov ni mogoče obravnavati kot resnih.

  7. Hvala, g.Aleš Maver za Vašo skrbečo “razgledovalnico v zgodovino” in v , se bojim, tak občutek imam, dvom v instant prehitevanje realnosti, ki se odvija.Ja, je tako.
    Vendar, dva velika slona sta malo stresla prahu s svojih hrbtov!

    Mogoče ” ste sam preveč v knjigah”, g.Maver ?(tako je rekla moja stara mama).

    Frančišek podira bariere.Imam grozen občutek, da nam vsem
    kruto zmanjkuje časa.In Frančišek bi rad naredil, kar rimska(italolatinska) Kurija ni naredila v stotinah let, ki so, po Frančiškovo, izgubljena brez zveze v prazno in nihče od pozlačenih trebušastih papežev niti ne odgovarja.

    Dobiti kremeljskega “patrona” na sestanek kamorkolije prej nemogoče ,kot utopija.
    Zato Frančišku čestitam.
    Tudi, če bi se dobila v Venezueli.
    Strateško, ekumensko in globalno usodno, ne pripisujem veliko možnosti za uspeh, ampak, vsaj podrla sta zakleta vrata.Dobro, vsaj odškrnila sta jih, za en Sončni žarkec…

    Če smotano zadrta in klaustrofobično poitalijančena in, zame, tudi mafijaška, vatikanska kurija ni bila sposobna stoletja narediti drugega kot samodržno in samopašno in
    še kako, inkvizicijsko & latinsko v svojem počelu, narediti prav čisto nič, je Frančišek vsaj zatresel Utopijo, ki seka med dejansko nemogočo povezavo dveh samopašnosti, zahodne in vzhodne.

    A si v mislih predstavljate hip, ko se z rogovjem zabijeta eden v drugega, afriška bivola, ali pa muškatno govedo-kako se zatrese zrak in zemlja?
    Taki so ti mastodonti vzhoda in zahoda, tako to vidim.

    Dva agregata strašne moči, tu, na Zemlji, ki seže v Onostranstvo, seveda!

    Vsaj smejala sta se in objemala.Pa to bo šlo v anale, vsaj to je dejstvo!
    Bodimo veseli in dajmo, utaborimo se pod kremeljsko obzidje, ki je tam zabito v trdo rusko zemljo stoletja!

    Kako ubijalski so? Kako idiotsko trmasti! Kako ponosni?
    Kako polni sami sebe? kako pesniški in kako pisateljski, kako znanstveni?Kako pijanski so? Kako vrhunsko sposobni, če hočejo!? Kdo jih bo kdaj razumel ? Njihova stvar. Ničejevski, glasnik ideolog kvave revolucije jih je zaznamoval v telo in v dušo strašno globlje , mogočno bolj in rafinirano globlje kot Puškin, kot Dostojevski!
    In zdaj, še vedno plačujejo in še bodo plačevali!

    Ne, Kmecl! Mehka ruska duša ne obstaja. Drugačna je.
    Mehka ruska duša lahko ponavlja samo zguncan klanjajoči boljševiček, ki to nikoli ni upal v resnici postati. Preveč svinjskkrvavo in prehudo peklensko je to za podtrigklavske kimovce, Matjažek! Nežna praznodušna betica
    slavilca Brozkardeljanskih zlatih okrvavljenih telet, ki brodijo po krvi slovenskih Rogov in Teharij in barbarinih rovov!

    Ampak, vsaj posvetili so se Materi Božji, a ne?

    Pa saj si vnaprej obe Kuriji lahko pustita, da se trepljata po ramenih in se vkušujeta in delata naprej po svoje!
    Zakaj ne?
    Naj bo tako.

    Namesto norega čepenja na okopih in do grla v svojih egoističnih duševnostih in na sklicevanjih na Boga!

    Kaj, navsezadnje, pa je ostalo od Raulove obljube, da bo, navsezadnje, začel hoditi k maši & verovati…
    Pa ne, menda, dokler se bo pisal Castro!?

    IZ ISTEGQA ŽAKLJA JE TA ZAJEC UPANJA!

    MORDA PA BO!

  8. Nekaj sem pozabil, pokorno javljam, da je pomembno, žal.

    Vesel sem, da se je Frančišek ustavil v Havani in se nasmehnil Kirilu!

    Ves svet se krotoviči v strahotni spirali zla in v titanskem boju Abelov in Kajnov Zemlje.

    Vesel sem, da sta se našla v Havani, ker je tamošnji večni revolucionar preizkušane srednje in južne Amerike jasno povedal,. da morda začne “hoditi k maši”. Najverjetneje je, da ne bo , ampak premaknil pa je kamenček v glavi in nekaj povedal svojemu ljudstvu-če so slišali iz kubanskih trobil, seveda.

    Ejga, zdaj pa lohka povem taglavno:

    Vesel sem, strašno vesel sem, da se nista srečala pri Ruski kapel’ci pod Vršičem!

    To pa bi bilo prehitevanje po vseh tirih.
    Bila bi, pojasnjevati, povsem druga zgodba- samo tega bi se še moralo zgoditi v evropejskem trenutnem kaosu in zmedi !

    Hvala, g.Maver!

  9. končno članek, ki stvari postavlja na pravo mesto! Mene je kar dvignilo, ko je Meta Dragolič v Zrcalu tedna zagostolela " o srečanju, ki ga tisoč let ni bilo moč pripraviti" in še z "razdorom z rusko pravoslavno cerkvijo"….Če pa pogledamo, kakšen odnos ima patriarh Kiril do ostalih ortodoksnih cerkva v soseščini, pa mislim, da je prav tem to srečanje prineslo precej škode!…

  10. Tale prispevek z nekaterimi komentarji vred me pa močno spominja na očitke onih “pravovernih”farizejev,ki so se nekoč zgražali nad Jezusovimi obiski pri cestninarjih in javnih grešnikih…

  11. Priporočam preberite še komentar dr. Antona Štruklja v zadnji Družini: »Brata sva!«

    Za “pokušino” par citatov:

    Zgodovinsko srečanje: papež Frančišek in patriarh Kiril.
    Papež sreča moskovskega patriarha. Česa takega doslej v zgodovini obeh cerkva še ni bilo.

    Mislim, da srečanja med papežem Frančiškom in patriarhom Kirilom sploh ni mogoče dovolj visoko oceniti. Več desetletij takšno srečanje ni in ni uspelo. Zdaj pa sta se končno oba vrhovna voditelja, Rimokatoliške cerkve in Ruske pravoslavne cerkve, srečala kot brata. Nista si izmenjala le prijaznih besed in vljudnostnih izrazov medsebojne naklonjenosti, ampak sta v skupni izjavi predložila konkretne rešitve za številna pereča vprašanja našega sveta. Predvsem pa sta dala neprecenljivo pričevanje za Kristusovo veselo oznanilo.

    Ruska pravoslavna cerkev je dejansko največja pravoslavna Cerkev poleg romunske. Vse druge skupaj ne sestavljajo niti desetine pravoslavja. Moskovski in vseruski patriarh zdaj oznanja skupaj z rimskim papežem: to je veličastno! Ruska pravoslavna cerkev je katoliški najbližja. Že v zgodovini sta bili mnogovrstno povezani. Na drugem vatikanskem cerkvenem zboru je bil uradni zastopnik metropolit Vladimir Kotljarov iz Sankt Peterburga/Leningrada in z njim duhovnik Vitalij Borovoj. Po koncilu smo katoličani in ruski pravoslavni drug drugemu priznavali in podeljevali zakramente od leta 1969 do 1986, kar se v mnogih župnijah še nadaljuje.

    Srečanja se je zelo razveselil tudi carigrajski patriarh Bartolomej, ki je v pravoslavju »prvi med enakimi« (primus inter pares). Ruski patriarh Kiril očitno gleda na številna vprašanja tako kakor on. Zdaj vsakdo lahko vidi, da patriarh Bartolomej ni osamljen, ni edini sogovornik z Rimom. Zdaj mu stoji ob strani velika Ruska pravoslavna cerkev. Zelo pomembno je tudi pozitivno ozračje v pripravi na vsepravoslavno sinodo, načrtovano za letošnji junij na Kreti.

    Sv. Janez XXIII. je izrekel besede, ki so postale že kar zlato pravilo: »Iščimo to, kar nas združuje, ne tistega, kar nas ločuje«. V tej luči se papež Frančišek in patriarh Kiril v svoji skupni izjavi zavzemata za reševanje perečih vprašanj.

    Kljub odprtim vprašanjem – zlasti v Ukrajini – je nespodbitno dejstvo, da sta se katoliška in pravoslavna Cerkev po drugem vatikanskem koncilu močno zbližali. Ključnega pomena je bila odprava medsebojnega izobčenja iz leta 1054. To zgodovinsko dejanje se je zgodilo 7. decembra 1964 s skupno izjavo papeža Pavla VI. in ekumenskega patriarha Atenagora. Po 910 letih je prišlo do »očiščenja spomina«. Začel se je dialog ljubezni in resnice, ki se nadaljuje. Rim in Carigrad se redno srečujeta. Obstajajo tudi številne druge oblike sodelovanja. Glavna pa je molitev: »Spreobrnjenje srca in svetost življenja skupaj z zasebnimi in javnimi molitvami za edinost kristjanov moramo imeti za dušo vsega ekumenskega gibanja« (E 8). To prizadevanje je zdaj obrodilo žlahten sad v srečanju med Rimom in Moskvo.

  12. Maver piše najboljše tekste, ko je jezen. Čeprav je znak, da ga boli glava, znak, da ne izraža jeze pogosto, ampak jo obrača proti sebi.

    IGNACIJ Loyolski govori ravno obratno in se ga trudim upoštevati, iz svojih izkušenj, da na podlagi močnih čustev ne sprejemam usodnih odločitev, pač pa se odločam v notranjem miru in stanju tolažbe (božje, ne s strani malikov).

    Gotovo ne poznam toliko zgodovine (predvsem Cerkvene) kot Maver, a sklepam, da je Frančišek pravi jezuit, v duhovnih bojih prečiščen od vseh modernih malikov, zato lahko duhovito inkulturira. Za simboliko gre in za začetek dialoga. Če je pater Milan Žust zraven in svetništvo Vladimirja Solovjova in Vječeslava Ivanova in Nikolaja Berdjajeva, potem mi to več gotovosti pušča. Upam, da papež še kakšnega preprostega vernika sliši o pomembnosti kapitalizma, da ne bo zaradi antipatije do pokvarjenih vatikanskih lobijev tudi dobrega zametel v peč skupaj z ljuljko. Konec koncev so bili ravno jezuiti najmočnejši sholastični zagovorniki in misleci svobodnega trga daleč pred protestanti.

  13. Če se Pavel VI. ne bi rokoval s Titom, bi ljudje še bolj stradali. Pavla VI. zunanjost ni zanimala.

    Če Janez Pavel II. ne bi pristal na tako kuliso, ne bi citiral preprostega človeka: “Pusti, da zlo razžre samega sebe.”

    Tudi Benedikta XVI. zunanjost ni zanimala, saj je odstopil.

    Ja, tudi papeži morajo pristati na marsikatero kuliso, tako kot je napovedal Nenamestnik.

    • “Če se Pavel VI. ne bi rokoval s Titom, bi ljudje še bolj stradali.”

      ČE! ČE! In še enkrat ČE! Kdo ve, kaj bi bilo, če bi papež rekel resnico: “Tito je eden od največjih množičnih morilcev v tem stoletju!”

      • Mir se ne gradi z obsojanjem, ki tako razjeda Slovenijo. Tista oseba, ki je zrušila vzhodni blok, je namreč dala Kučanu odlikovanje. Zavedati se moramo, da je za nas vse usmiljenje edina rešitev.

Comments are closed.