Ko Marija pomisli nase, se spomni ubogih

0
Marijin obisk Elizabete, Giotto.
Marijin obisk Elizabete, Giotto.

Odlomek o Marijinem obiskanju sorodnice Elizabete, ki smo mu pravkar prisluhnili, nosi v sebi globoko sporočilo, ki človeka lahko zelo nagovori. Postarana Elizabeta je pričakovala otroka in Marija, ki je bila prav tako noseča, se je odpravila k njej. Sam sem si ju večkrat predstavljal, kako si stečeta v objem, se poljubita na obe lici, nato pa ob čaju in piškotih izbruhneta v vznemirjen klepet o njunih otrocih. Take vrste klepet večino moških prežene globoko za časopis ali čim dlje stran.

Toda njuno srečanje je bilo vseeno nekako drugačno. Razlikovalo se je predvsem po njuni zavesti, da bo Elizabeta rodila Janeza Krstnika, Marija pa Božjega Sina. Nikoli, ne prej in ne kasneje, se nista srečali ženi z večjim pričakovanjem v srcih. Zdi se, da je Marijin trud za ta obisk res izredno dejanje vljudnosti in spoštovanja do Elizabete. A v resnici je še veliko več kot to.

Potovanje do Elizabetine hiše je terjalo štiri dni hoda v karavani do hribovite judejske pokrajine. Noseča mati in štiri dni hoda po blatnih in prašnih poteh, čez hribe in doline. Štiri dni tja in štiri dni nazaj. Ko upoštevamo to dejstvo, lahko vidimo, da Marijino potovanje ni zgolj izraz vljudnosti, ampak velike ljubezni in skrbi. In slišali smo, da je bila Elizabeta zares presenečena. Morda bi od nje pričakovali, da bi rekla: »Ojoj, malce počakaj, ker sploh nimam pospravljeno!« Toda ona je le odprla oči v začudenju in dejala: »Od kod zame čast, da pride k meni mati mojega Gospoda?«

Ljudje smo večinoma tipični glede ene stvari: prve in največje skrbi zase. Moramo se zelo truditi, da razvijamo čut za druge. Lahko smo zelo predani in odprti za ljudi okrog nas, našo družino, župnijo, državo ali svet, lahko pa se skrijemo kot veverica pred zimo, bogato založena z nabranimi želodi. No, Marija ni bila takšna. V njej lahko vidimo model skrbi za skupnost. To je dokazala s svojo zvestobo Sinu, s predanostjo svoji družini, z njeno molitveno podporo, ki jo je izkazovala novoustanovljeni Cerkvi. Ko je bila priča prvemu čudežu v Kani Galilejski, ko je pod križem prevzela odgovornost za Janeza in vso Cerkev, se ni pripravljala za udobno zasebno življenje, temveč je v prvi vrsti postala javna. Vadila se je v materinski prisotnosti in pristni krščanski ljubezni.

Ko se spominjamo Marije, ob tem morda pomislimo na privilegije oziroma čast, ki je je bila deležna. Ko ona pomisli nase, se spomni ubogih. Njena hvalnica Magnifikat morda zveni kot osebna molitev zahvale Bogu, a je hkrati tudi globoko poistovetenje z ljudmi, ki so na tak ali drugačen način prikrajšani. Skozi celotno Staro zavezo je Bog prikazan kot osvoboditelj zatiranih. Gospod se na začetku Nove zaveze predstavi s popolnoma istimi besedami: »Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim in pustim zatirane na prostost.« In v tej skrbi za uboge je Marija dejansko podoba svojega Nebeškega Očeta in svojega Sina. Njene besede so odmev Očeta in Sina, ko pravi: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne.« Njena skrb za uboge je tako globoka in tako strastno izražena, da njen Magnifikat vsebuje radikalnost, ki je tipičen človeški egoizem ne bi mogel nikoli niti opaziti. Magnifikat nima zaman imena »himna ubogih« in Marije ne kličejo zaman priprošnjica zapuščenih.

Marijin obisk Elizabete nam torej razkriva delček Marijine veličine. Spomnimo se na to v teh dneh, ko bomo tudi sami stopali čez pragove številnih obiskov. Naj bo tudi naša prisotnost med bližnjimi oznanilo Kralja, ki prihaja!

Besedilo je homilija na 4. adventno nedeljo.