Ko manjšina odloča o večini

31
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Levičarski aktivisti so v teh dneh znova poživili mantro »nedopustno je, da večina odloča o manjšini«. Pri tem delajo vrsto tipičnih levičarskih miselnih akrobacij, s katerimi prikažejo kot sprejemljive svoje nerazumne zahteve in poteze. V našem primeru se mantra sliši čudovito, saj nagovarja naše sočutje, ker je v našem zaznavanju manjšina vedno uboga. A težava je v tem, da mračni družinski zakonik razglaša za pravice stvari, ki so bolj kaprice in redefinira, t.j. brez potrebe enostransko spreminja, pojem družine. Spomnimo, da je ministrica Mrak svoj zakonik pripravljala v »bunkerju«, brez sodelovanja prizadete večine in načrtno proti tej večini. Uporabila je tipično levičarsko taktiko, s katero jim pogosto uspe nesprejemljive stvari spraviti skozi demokratične sisteme. Naslonila se je na skrajno levičarsko strančico, ki ima podporo medijev, v kateri so prevladujoči kontinuitetniki, t.j. otroci totalitarne KPS. Strančica je v parlament predložila radikalen, revolucionaren in napačno imenovan »napreden« zakonik, ki so ga »zmerni« levičarji pograbili in ga hitro, brez razprave in brez argumentov, predvsem pa s popolno izključitvijo drugače mislečih iz zakonodajnega postopka, na hitro sprejeli. Tako je bila večina, ki je bila s tem dejanjem diskriminirana in ki se je že enkrat jasno izrekla na referendumu, da noče takega prevrednotenja družine, osebe, dolžnosti in pravice do otrok, prisiljena v akcijo za nov referendum, ki pa je zaradi SDS-ovske kratkovidnosti ali nerazumnosti, vedno v nevarnosti, da ne bo veljaven zaradi prenizke udeležbe. Levičarji verjetno še danes praznujejo in odpirajo šampanjce, ko se spominjajo kako so uspeli uničiti edino orodje večine, ko so zaostrili pogoje za veljavnost referendumov. Žal.

Večina nas torej spet kliče, da povemo svoje mnenje. Zapisati bi moral »večina«, kajti medijska blokada, negativna kampanija zoper zagovornike družine in otrok, ustrahovanje (primera MOL-a in Fakultete za socialno delo) nakazujejo, da skrajneži prevladujejo v javni podobi in da se razum, zdrava pamet, svoboda govora in mišljenja in realizem umikajo v ilegalo. Levičarji, ki so po svojem bistvu nasilni idealisti (nasilni zato, ker sprevračajo naravni red, idealisti pa, ker so prepričani, da so njihove ideje močnejše od stvarnosti), postaviti na glavo naše izkustvo, naš razum in spoznanje, pa tudi našo tradicijo in zato nimajo večine, morajo vedno znova zlorabljati orodja komunikacije, šolstvo in svojo politično moč. Ne gre več za prepričevanje, saj se levičarji izogibajo soočenjem, če pa že sodelujejo, potem pod svojimi pogoji, na svojem terenu in pod vodstvom svojega moderatorja. Že vse to pripoveduje, da so njihovi argumenti šibki in njihova logika sprevržena.

Kljub vsemu so že enkrat izkusili poraz. Sovraštvo, ki so ga tisti večer, ko so izgubili prvi referendum kazali na obrazih, nestrpnost, ki je vela iz njihovih besed in maščevalnost, ki so jo obljubljali, zdaj prenašamo dan za dnem v še hujši obliki. Ker so izkusili poraz, se kljub vsemu bojijo, da bi tudi tokrat lahko šlo kaj narobe, da bi referendum dosegel kvorum in da bi glasovali proti nesmiselnemu, radikalnemu in ideološko totalitarnem zakoniku. Zaradi tega strahu so toliko bolj agresivni in nestrpni. Zato tudi poslušamo mantro, da večina ne sme odločati o manjšini. Sočasno pa zamolčijo, da po njihovem manjšina sme in mora odloča o večini. O večini, ki je čisto zadovoljna s sedanjim pojmom družine. Večina, ki se trudi, da bi otroke imela in vzgajala v dobre, pokončne in svobodne ljudi. Večina, ki ceni svobodo mišljenja, govora in različnost. Večina, ki s svojo tradicijo in vero živi v skladnosti in miru. Večina, ki manjšini ne skrivi niti lasu, čeprav misli, da so nekatere stvari, ki niso pravica (npr. otrok) in da istospolna skupnost nikakor ni družina, je jalova ljubezen in je pojav, ki je obsojen na propad, kakor je obsojena na propad družba, ki družino degradira na tak način, kakor to dela zadnji »družinski« zakonik. Večina, ki je prisiljena z milijoni financirati »manjšino«, saj LGTB dobiva resnično milijone iz proračuna, v katerega pa ne prispevajo nič, saj od njega le živijo. Tudi to je krivično, saj bi moral biti proračun uravnotežen tudi v tem pogledu. A levičarji, ki trpijo za sindromom »avantgardnosti«, živijo v prepričanju, da morajo prav oni odločati o večini.

Levica torej ponavlja svoje mantre in mi, ki mislimo drugače, moramo prav paziti, da se nas njihovo vsiljivo in vseprisotno ponavljanje ne prime. Mi, ki smo drugačni, moramo ohranjati svojo drugačnost in pravico, da govorimo, kar mislimo in da se nam zaradi tega ne skrivi lasu. Kajti levica ne more pozabiti svoje totalitarne srčike in je pripravljena drugače misleče kaznovati, preganjati, tožariti, zapirati ali linčati. Vse to se pri nas že dogaja in se bo še bolj, vse do tja, da bodo socialni delavci, ki jih feministične aktivistke na fakulteti s temeljito kombinacijo pranja možganov (pod krinko »strokovnosti«, kakor je zagovarjala početje dekanja!) in ustrahovanja (ne bo služb!) pripravljajo za služenje ideologiji spola.

Preprosta kmečka pamet pravi, da taka skrajnost ne more obstati. Njeno vladanje bo kratko, opustošenje veliko. Morda celo večje kakor opustošenje klasičnega komunizma, ki ga danes živimo.

Kristjani pa se moramo spet pripraviti na mučeništvo, ki bo morda nekrvavo, a bo prav tako resnično kakor je bilo resnično mučeništvo naših bratov maja in junija 1945. Zato naši mučenci, prosite za nas!

31 KOMENTARJI

  1. Da gre samo za izzivanje kaže tudi člen zakona, ki prepoveduje gej poroke med bratoma ali sestrama. In nihče od njih nič. Pa taki borci za pravice!

    • aha – tudi pod ta članek, poln sovraštva, vašega “moralnega” teologa si tole z neta pobrano domislico spisal…

      morda se bo našel kdo, ki se mu bo zdelo vredno odgovarjati na tako očitno izzivanje in trolanje. men se ne da več.

  2. Zakaj pa pripisujete odgovornost za možno premajhno udeležbo “kratkovidnosti in nerazumnosti SDS”-a? Naj večina pride in dokaže,da je res večina-kar velja tudi za vse volitve.Vzgojimo raje sebe in naše otroke,da bomo znali jasno-in glasno- razločevati resnico in laž-dobro in hudo.

    • Aj, seveda, spet bo narod “slab”.
      Kvorum kot je določen, je deformacija demokracije. Kdor je to podprl se težko imenuje demokrat. In ta madež je padel tudi na SDS. Žalostno. Vredno opravičila za napako s strani SDS!

      • Samo dve možnosti sta:ali bo ta narod prevzel odgovornost-tudi aktivno- za moderno in pravično demokracijo ali vsaj za to,da se odgovorno in premišljeno udeležuje volitev in referendumov itd. ali pa,da namesto tega raje prepušča oblast različnim bandam.

  3. Kadarkoli bo že desna stran v tej državi končno dobila demokratčno utemeljeno oblast in prej ali slej se bo to vendarle moralo zgoditi, ker se to v demokraciji pač zgodi, tedaj bi bil velika napaka in greh, če bi ta nova oblast ne bi temeljito prevetrila tople grede enormnega proračunskega financiranja neolevičarskih in skrajno-levičarskih ideoloških in ideološko-lobističnih ustanov. Ki ji verjetno ni para v svetu.

    In tudi tople grede enormnega državnega financiranja ZB NOB, zaradi katere nam po deželi skačejo zblojeni mladci in mladenke in malo manj mladci in mladenke z rdečimi petokrakami na kapah in celo puškami preko ramen. Ne bi se čudil, če celo nabitimi z bojnim strelivom.

    To državno spodbujanje ekstremno-levega družbenega inženiringa v Sloveniji se mora enkrat nehat, če ne, bomo res šli kot država tako ali drugače “zu Grund”.

  4. Ne vem, zakaj je na obeh polih prevladujoča ta pahorjanska ideja konsenza; da zakon, ki ni bil usklajen z opozicijo ni “demokratičen”. Za božjo voljo, sprejela ga je večina v parlamentu, ki predstavlja demokratično voljo ljudstva. Če naredi kaj neustavnega, jo zaustavi ustavno sodišče. Če naredi kaj izredno nevšečnega, jo zaustavi referendum. In na koncu jo volilci ocenijo na volitvah.
    Če pa ne morete zbrati petine volilnega telesa, potem pa očitno odpadejo pravljice o večini in manjšini, kajne?

    • Zakon je bil sprejet po nujnem postopku. V tem je nedemokratičen.
      Sicer pa ne vem, sem mislil si proti temu. In tudi ne razumem zakaj se norčuješ iz kvoruma. Nikjer na svetu ne poznajo česa podobnega.

      • Bil je sprejet v parlamentu z glasovanjem, večina je zmagala. To je zame bistvo parlamentarne demokracije, ne glede na to kdo je na oblasti. Omogoča odločno vladanje in v predvolilnem času jasno primerjavo rezultatov.
        Glede kvoruma pa je bil po moje nujen glede na pretekle izkušnje Slovencev z referendumom. In btw, 5 minutno iskanje z googlom mi je odkrilo, da imajo Italijani kvorum, ki je 50% plus en glas.

        • Kvorum na udeležbo še preigravajo kje, kvorum na kdo je proti pa nihče nima.
          Glede na našo kulturo je zahtevana 40% udeležba isto kot ukinitev referenduma.
          Zloraba nujnega postopka pa ti je čisto “demokratična”?!
          Sicer pa, bi se rad kregal.

          • Moj point je bil, da ima Italija še veliko bolj strožjo zakonodajo.
            Slovenija ima sicer 20% udeležbo, ne 40. In če ne moraš na volitve pripeljati ene petine volilnih upravičencev, potem po mojem mnenju ni bilo potrebe po referendumu.
            In tretjič, zakon je bil sprejet po skrajšanem postopku, ne nujnem. Skrajšani postopek se lahko uporabi pri manj zahtevnih spremembah zakona. Sicer pa ne vem, a se vam zdi, da bi bil rezultat glasovanja kako drugače, če bi se prej par dni kregali?

        • Ja, v Italiji je že cela rajda referendumov propadla zaradi tako visokega kvoruma. Zato je povsem upadla volja, da bi še karkoli dajali na referendum. Kar verjetno niti ni tako dobro.

  5. Res je, manjšina je odločila za večino. Toda tudi zahtevanih referendumskih 20 % proti spremembi zakona je manjšina.

    Če jih bo manj, se to vprašanje ne kaže kot pomembno za večino volilcev. Potem bo obveljala volja večine, ki se referenduma ne bo udeležila in je do tega zakona bodisi indiferentna bodisi ga podpira.

    Enako manipulativno je trditi, da smo večina tisti, ki nasprotujemo spremembi zakona, kot trditev, da so to tisti, ki so ga sprejeli in ga podpirajo, če se to ne izkaže na referendumu.

  6. Dobra pojasnitev dr. Avbelja, zakaj slovenski referendum nima pravega kvoruma (kot je Italijanski) ter zakaj je jokcanje o tistih 20% trapasto.
    http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?id=157538
    “Res pa je, da je za uspeh referenduma, ki pomeni zavrnitev zakona, predpisan delež glasov, ki ga morajo nabrati nasprotniki zakona v skupnem volilnem telesu. Ta je 20%, kar v absolutnem številu v Sloveniji pomeni okrog 350.000 glasov. »Kvorum«, v narekovajih, ki ga uvaja Ustava, je torej glasovalni in ne udeležbeni kvorum. In med njima je bistvena razlika.

    Udeležbeni kvorum, tak kot ga na primer poznajo v Italiji, kjer je za uspeh referenduma potrebno, da se ga udeleži 50 % in 1 volivec, nasprotnikom referenduma omogoča, da njegovo veljavnost preprečijo z neudeležbo. V Italiji tako poznamo kar nekaj primerov, ko so udeleženci referenduma z veliko večino podprli tamkaj predlagano rešitev, ki pa se ni uveljavila, ker na referendum ni prišla absolutna večina volivcev. Udeležbni kvorum tako volilno abstinenco de facto prevede v glas proti predlaganemu referendumskemu vprašanju.

    V primeru ureditve slovenskega zavrnilnega referenduma pa temu ni tako. Nasprotniki referenduma, ki so, po logiki stvari zavrnilnega referenduma, podporniki zakona, s pozivanjem k neudeležbi na referendumu ne morejo preprečiti njegove veljavnosti, kot je to v npr. v Italiji. Še več, s tovrstno strategijo bi si delali naravnost medvedjo uslugo, saj s tem na široko odpirajo vrata k zmagi nasprotnikom zakona.

    Vse, kar morajo storiti nasprotniki zakona, je, da na referendum pripeljejo 350.000 volivcev, ki bodo glasovali proti. To pa ne bi smelo biti pretežko, saj jim je zavrnilni referendum kot ustavni institut pisan na kožo. Kot zavrnilni, in ne potrditveni, ta tip referenduma namreč ustvarja logični mobilizacijski učinek, momentum, v prid nasprotnikom zakona. Zavrnilni referendum je po lastni naravi stvari namenjen zavrnitvi zakona in žogica je torej povsem v rokah nasprotnikov zakona. Podporniki zakona, drugače kot v Italiji, jim ne morejo prekrižati načrtov s pozivanjem k neudeležbi.”

    • Mislim, da vidva ( ti in citirani) podcenjujeta cifro 350.000 ljudi; torej toliko pripravljenih, da si vzamejo čas, se uredijo in grejo na volišče oddat glas o neki konkretni zadevi. Ki večine na prvi pogled neposredno niti ne zadeva.

      • Neposredno ne zadeva? Zakaj pa potem že tri tedne in več ves čas beremo apokaliptične napovedi o posledicah tega zakona? Za božjo voljo, samo v tem članku zgoraj imamo primerjavo z mučenci 1945.

        • Na prvi pogled, je napisal. In res, tudi jaz vidim, zlasti med mladimi, da o tem ne želijo niti govoriti. Naj se poročajo. Saj poroka je že tako razvrednotena institucija…
          Tako da uspeh referenduma sploh ni zagotovljen. Ob splošni politični apatiji pa še toliko težje. Ne vem, a nočeš videt ali po tihem podpiraš vse skupaj.
          Referendum verjetno ne bo uspel. Pa to ne zato, ker bi bil zakon dober ali pa nepomemeben. Stanje duha je tako nizko.

  7. > Večina, ki je prisiljena z milijoni financirati »manjšino«,
    > saj LGTB dobiva resnično milijone iz proračuna, v
    > katerega pa ne prispevajo nič, saj od njega le živijo.

    Hallo! Earth calling Andrej M. Poznič!

    Kateri davkoplačevalci največ prispevajo v proračun? Mamice s tremi otroci nekje na podeželju? Njihovi možje? Ali praviloma visoko izobraženi nenasilni družabni homoseksualci, ki cele dneve delajo v ustvarjalnih poklicih, a sami nimajo otrok. In iz tega proračuna oni ne smejo dobiti denarja? Ga pa je bilo za razne že ob nastanku zavožene projekte "uravnovešanja medijskega prostora".

    • Ne nakladaj. Nič več ne prispevajo v proračun kot ostali, dobivajo pa miljone.

      Če preračunamo, so še vedno neto prejemniki.

      • ma kaj miljone alojz, miljarde! miljon dobi vsak v kešu, če si pripne broško ZA. za vsakega novega geja, ki ga pripelješ v lobi, ti zoki zrihta posel. za vsazga petga, ki ka konvertiraš iz heteroseksoalnosti, dobiš jahto in za tadesetga greš osebno na večerjo h kučanovim.
        jest naprimer za vsak komentar tukejle dobim 10.000€, poleg tega sem pa opravičen vseh davkov. tut ddvja v trgovini. in ker sem tako priden, mi bodo povrnili še vse davke za nazaj….

        ..
        nisi resen alojz

    • Tebi in visoko izobraženemu nenasilnemu in družabnemu homoseksualcu bodo pokojnino plačevali ti trije podeželski otroci. Nisem ciničen, vzel sem le osebe iz tvojega prispevka.

      • no, roko na srce, če bodo ti trije podeželski otroci ostali na podeželju in delali na kmetiji ne bodo prav velikim plačevali pokojnin.

        je pa to seveda še en razlog več, da bi morali celo podpirati materinstvo pri lezbikah in posvojitve gejevski parov iz tujine.

  8. Levici po propadu njihove ideologije ni preostalo drugega, kot da najdejo svojo tržno nišo, v tem da propagirajo družbene spremembe, ki pa so se začele mnogo preden so se sami vključili v ta materialističen pogon. Francoski pisatelj Georges Bernanos je že v prejšnjem stoletju zapisal: “Nič ne razumemo o moderni civilizaciji, če si najprej ne priznamo, da obstaja globalna konspiracija proti vsem oblikam notranjega življenja” (« On ne comprend absolument rien à la civilisation moderne si l’on n’admet pas tout d’abord qu’elle est une conspiration universelle contre toute espèce de vie intérieure »)
    Moderna civilizacija poskuša na vse načine izprazniti vsebino pojma družine in družinski zakon te oblike , ki se povsod na silo vsiljuje ljudem je samo ven v vrsti te preobrazbe. Glavni motor te destrukcije pa je na politični strani kaviar levica.

      • No in jaz ti naj bi vedno uslužno odgovarjal, medtem ko ti ponavadi vržeš bombo na moj komenatar ( včeraj v zvezi z A.Capudrom, zadnjič o našem zdravstvu) in te potem ni več na spregled. Lepo si si to zamislil.

        Glas je seveda od imenitnega igralca Pavleta Ravnohriba, ki je že deležen pritiskov na račun udeležbe pri tem sporočilu. Včeraj so se nanj med drugimi spravili pri Dnevniku, novinar ga je hotel zasliševati kot kak udbovec.

        To je tista pregovorna “tolerantnost” slovenskih levičarjev.

  9. “nedopustno je, da večina odloča o manjšini”, a skrajno dopustno (permisivno) je, da manjšina diktira večini.

Comments are closed.