Kot večino stvari v tem mandatu si je godljo, imenovano predčasne volitve, trenutno vladajoča opcija zakuhala povsem sama. Pa ne, ker ne bi bilo že nekaj časa očitno, da je slovo sedanjega državnega zbora vsaj (morda sicer na koncu neuspešen) korak k rešitvi, vse drugo pa je stopicljanje na mestu ali celo razlog še hujšega pogrezanja.
Prenagljen juriš
Vendar je levica zamudila, ko bi še lahko vsaj na tej točki prehitela druge. Predsednik je sicer pohitel z navijanjem za predčasno glasovanje, a so si njegovi varovanci tako rekoč isti hip premislili in ga pahnili v neprijeten položaj. Nato se je ugriznil v jezik in obrnil ploščo, ampak, kot kaže, niti iz temeljite rekonstrukcije vlade ne bo nič. Nič čudnega, da se je moral reševanju vojaka Danila nedavno pridružiti še njegov (edini živeči) predsedniški predhodnik, ko je v isti sapi s hvaljenjem naslednikovih predsednikovih zmožnosti med zobmi iztisnil, da se bo zgodba verjetno iztekla v predčasne volitve, čeprav sam nad njimi ni navdušen. Česa drugega v položaju, ko je tudi v njegovi orbiti kar nekaj zagovornikov končanja trenutne agonije in ko po drugi strani zlasti privrženci obeh tako imenovanih liberalnih strank še bijejo bitko zoper volitve, kajpak v zmotnem prepričanju, da vsaj Zares ne bo prestopil parlamentarnega praga, niti ni mogel narediti, če je hotel vsaj približno ustreči vsem. In če noče na koncu ostati med tistimi, ki so stavili na napačnega konja.
Še najbolj tragično je, da je z vsakim dnem manj razlogov za ohranjanje pri življenju klinično vse bolj mrtvega kabineta. Zaradi povsem v svoje sfere preseljenega premierja možnost menjave na šefovskem stolčku ni več prav realna, pa četudi bi se čudežno pojavil za vse sprejemljivi Superman. Tudi obsežnih ministrskih rošad, ki bi lahko po žilah pognale kaj krvi, po vsem videzu ne bo. Ali lahko vztrajanje oskubljene ekipe opraviči tistih nekaj glav, ki jih bodo po zgledu Iva Bana morda še lahko odrezali, prepuščam presoji bralcev. Tako ostaja edini argument proti predčasnim volitvam glasovalni stroj v državnem zboru, ki je po izstopu dveh najmočnejših partnerjev socialdemokratov iz vlade očitno enako ali bolj naoljen kot prej. In nas spominja na skoraj permanentno stanje med zgodnjim letom 1996 in pomladjo 2000, ko med vladno in parlamentarno večino ni bilo enačaja in je vladajoča LDS opozicijski Združeni listi glasovanje proti vladi zamerila bolj kot koalicijskim krščanskim demokratom in pozneje SLS.
De mortuis nil nisi bene?
Je pa še en razlog, ki opraviči klopovsko vztrajanje pri zavoženem mandatu bolj kot vse drugo. Leva sredina se namreč sooča z vse bolj na gotovost meječim spoznanjem, da bo morala po predčasnih volitvah prepustiti oblast ne samo kateri koli opoziciji in ne samo najmočnejši opozicijski stranki, marveč Janezu Janši osebno. To pa boli. Boli, ker se tudi v tem kaže, kako zelo je levici v zadnjih skoraj dvajsetih letih komaj kdaj prekinjenega vedrenja in oblačenja v Sloveniji spodletelo. Tista “desnica”, ki je bila predmet njenega slovitega dolgotrajnega “zaustavljanja”, je imela namreč tam nekje od leta 1994 ime. Ampak prav to ime bodo na volitvah, ko pač bodo, tokrat po vsej verjetnosti obkrožili celo mnogi, ki so se pred desetletjem ali še pozneje strinjali, da je treba za njim skrito osebo “zaustaviti”. Domnevam celo, da bo njihovo število z odmikanjem datuma volitev še naraščalo, ne pa padalo, kot morda še upajo nekateri iz vrst vladajočih.
In da je obup ob tem velik, nič ne kaže bolj kot zanimiva gesta nekdanjega predsednika v zadnjem intervjuju. Ker je pametnejši od večine svojih političnih prijateljev, ve, da korena lečena ne bo prineslo niti obujanje orožarske afere niti njeno obupano in neokusno primerjanje s povojnimi poboji. Zato kliče kar duha samega Jožeta Pučnika. Domnevam seveda, da počne to malo čisto zaradi sebe, ker je prišel v leta, ko mu je kljub razvejanemu kultu njegovega lika in dela vse bolj jasno, da bo njegova podoba verjetno ostala sladko-kisla, da se ne bo dalo čisto poradirati vseh dvomom in vprašajev. In vsaj nekateri se bomo vsaj še nekaj časa spominjali, da je skupaj s svojimi političnimi prijatelji predsednik storil vse, da Slovenija ne bi bila taka, kot si jo je želel pokojni Pučnik. Da je storil vse, da bi ostala povsem enaka, kot so jo v dolgih desetletjih on in njegovi gradili po lastni podobi. Zato so Pučnika najprej stilizirali v simbol revanšizma in maščevalnosti, nato pa ga marginizirali, da se je ob njegovi smrti marsikateri Slovenec skupaj z njimi dejansko iskreno spraševal in čudil, kdo da je ta Jože Pučnik, da naj bi imeli za njim poslanci žalno sejo. Spomnimo, takrat je bil neki Borut Pahor tisti, ki je slednjič presekal gordijski vozel in rešil svojo tovarišijo še ene sramote.
SDS na preizkušnji
Ampak zdaj naj bi prav Pučnik, če bi bil seveda živ, edini zmogel obrzdati svojega dediča na vrhu stranke. Res, zmeda je velika. Kljub temu ima predsednik prav, ko daje svojega nekdanjega konkurenta za zgled. Pučnik je kajpak prevelik, da bi si njegovo dediščino lastila ena sama (četudi njegova) stranka. A kot kaže, jo v bližnji prihodnosti čaka odgovornost, kakršne si še ni naložila. Ta ne bo samo navaden popravni izpit za ne tako maloštevilne napake, ki so si jih demokrati privoščili, ko so imeli škarje in platno v rokah prvič. Če bodo tudi tokrat zadovoljni samo s kozmetičnimi popravki na fasadi od starcev podedovane Slovenije in se ji ne bodo trudili vdihniti več Pučnikovega duha, bodo čez nekaj let prav tam, kjer je danes slovenska levica. In bodo lahko na pomoč klicali le umrle, ki jih za čas življenja niso (dovolj) cenili.
Foto: Wikipedia
