Ko kultura sovraštva postane samoumevna, skrajna ideologija pa obča norma

10
Kultura sovraštva do drugače mislečih se zgradi skozi čas

Kultura sovraštva do drugače mislečih, razdvajanja in s tem ustvarjanja stalne družbene napetosti je pri nas nekaj samoumevnega. Samocenzura oz. strah pred tem, da te obtožijo politično nekorektnega govora, je globoko vgrajena v našo zavest. Zato me niso presenetili odzivi prijateljev. »A si ti napisal tisti članek ? Nisem vedel, da si tega zmožen. Ampak saj te bodo ubili.« Drugi pa: »Super članki. Ampak tebe bodo zaprli takoj, ko levi spet pridejo na oblast.« Moj odgovor je bil: me pač bodo. Ne bom ne prvi ne zadnji, katerega bodo likvidirali. Ali je njihov strah upravičen?

Verjetno je, ker je povezan s kolektivno podzavestjo, da sicer lahko poveš kakšen političen štos, delati resne analize, pa bog ne daj. In te štose so lahko govorili samo zelo njihovi, kot npr. Tof, Hribar ipd., ki pa so bili v resnici samo ventil na ekonom loncu, da ga ni razneslo. Po padcu režima pa so takoj pokazali svojo pravo barvo. O vzrokih, kako je nastala naša specifična organizacijska kultura, zgrajena skozi čas, kar je trajalo slabih zadnjih osemdeset let, sem že pisal (Časnik, 4. marca 2020, Ko se sistemu izgrajevanja novega človeka zgodita Janša in Možina).

Organizacijska kultura je (vsaj nekaterih) predmet zanimanja v okviru organizacijskih znanosti. Gre za psihosocialno področje, ki so si ga pri nas sicer prisvojili t. i. antropologi, je pa v resnici veliko bolj v domeni ekonomskih znanosti (glej Hayek) in seveda menedžmenta. Organizacijska kultura je tudi pomembno stično področje med organizacijskimi, ekonomskimi in pravnimi znanostmi (obče pravo).

Skupinskemu razmišljanju se pridruži skupinski premik

Moj spoštovani, na žalost že pokojni prof. dr. Antun Vila mi je nekoč v pogovoru rekel: »K meni je prišel dr. X (sociolog) in me vprašal: ‘Zakaj se vi ukvarjate s sociologijo in psihologijo?’ Moj odgovor je bil: ‘Ker vi niste nič naredili na tem področju.’«

Bil je namreč strojnik in je deloval kot svetovalec za izboljšanje proizvodnje, pri tem pa prišel do ugotovitve, da je ključni faktor za izboljšanje produktivnosti delo z ljudmi. Tudi jaz sem ob študiju zelo kmalu spoznal, da je večina ključnih in predvsem kvalitetnih avtorjev na področju menedžmenta oz. organizacije po stroki tehnikov, matematikov, fizikov, informatikov ipd., kot so npr.: Taylor, Gant, Deming, Ishikawa, Hammer, pri nas Andrejčič, Vila ipd.

Organizacijska kultura je vpeta v način razmišljanja in delovanja skupnosti

Organizacijska kultura pa ni samo stvar posamezne organizacije, temveč je močno vpeta v način razmišljanja in delovanja celotne družbene skupnosti. Tako se hitro znajdemo v težavah, če želimo, da se ločita kultura v posamezni organizaciji od splošnega načina razmišljanja v določeni skupnosti. Če pa želijo ljudje sobivati v ožji ali širski skupnosti, ne moremo obiti problema skupinskega razmišljanja. Drugače od konformizma, ki je posledica oportunizma posameznika, tu pride do kolektivnega postopnega strinjanja s prevladujočim razmišljanjem. To je posledica tega, da ljudje začnejo v to mišljenje verjeti. Po svoje se negativna motivacija (kaznovanje v primeru nestrinjanja in pohvale v primeru strinjanja) prelevi v navado. Tako je pač edino prav.

Najhuje pa je takrat, ko pride do skupinskega premika. Kot pravi Vila, A., 1994: str.: 122:

»Pod tem pojmom razumemo, da bo skupina še bolj utrdila svoja stališča in se premaknila k ekstremnim rešitvam. Konservativne skupine bodo sprejele konzervativnejše odločitve, kot bi jih, če bi to storil vsak posameznik. Liberalne skupine bodo sprejemale še liberalnejše rešitve. Dejansko se skupinsko stališče na nek način okrepi[1]

Skupinskemu premiku zaradi informacijske blokade sledi radikalizacija

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Ko se taka skupina s skupinskim premikom osami oz. ne sprejema informacij iz okolja, hitro pride do radikalizacije. Tu nikakor ne morem mimo Lovra Kuharja, Prežihovega Voranca, ki v svoji črtici Od Mokronoga do Pijane gore presenečen ugotovi, da so Dolenjci naklonjeni Hitlerju, ne Stalinu. V te kraje se je umaknil tik pred II. svetovno vojno (bil je član Kominterne in zato v ilegali) in v svoji miselni prevari (podobno kot Gramsci, kateremu je Mussolini prevzel delavstvo) spregledal, da so ljudje brali takrat pluralne medije in pri tem poznali grozodejstva v Sovjetski zvezi, medtem ko so mnogi delali v Nemčiji, kjer jim je Hitler »dal delo«.

O naravi nacističnega režima pa takrat ljudje niso preveč razmišljali oz. ni bilo toliko znano. Fašizma niso marali zaradi informacij iz Primorske o ravnanju fašistov s Slovenci. Kot zanimivost naj omenim, da so po kapitulaciji Jugoslavije  in okupaciji s strani italijanske in nemške vojske na Dolenjskem v mnogih krajih prosili, da bi se meja med Italijo in Nemčijo pomaknila bolj na zahod.

Več ko je informacij, bolj smo izbirčni

Zakaj to omenjam? Ker se je zgodil zanimiv paradoks. S povečevanjem količine informacij se je namreč informiranost prebivalstva zmanjšala. Prišlo je do zanimivega pojava, ki mu pravim informacijska blokada. Ljudje zaradi ogromnega števila informacije sprejemajo kot tujek in proti informacijam razvijejo »imunski sistem«. Po domače: poslušam, a ne slišim, gledam, a ne vidim. Posledično niti preveč ne razmišljam.

Sprejmem pač informacije, ki so mi pogodu, druge me nervirajo, zato jih ne sprejemam. Poznate: »Ko to (ali tega) slišim, postajam kar živčen.«

To je seveda idealno gojišče za intelektualno elito – katera se sicer pogosto sama postavi za elito; za ustvarjanje skrajne radikalne ideologije. Prava elita na začetku ne reagira zaradi uvidevnosti in podcenjevanja. Strah jo je tudi, da ne bi bila obtožena nedemokratičnosti. Ko pa zadeva uide iz rok, je pogosto že zelo težavno. Problem je tudi v tem, da pri spopadu z grožnjo radikalcev demokraciji ne uporablja istih metod kot ti.

Ko pa radikalci prevzamejo oblast, svojo ideologijo nemudoma postavijo kot normo in vsako, tudi minimalno nasprotovanje takoj fizično odstranijo.

Uničenje vsake opozicije (pa naj bo to pod islamisti, nacisti, komunisti) pa že tako močan skupinski premik pošlje še bolj v skrajnost. Ob informacijski blokadi, kateri se takoj pridruži tudi močna cenzura, pa somišljeniki vedno bolj radikalno ideologijo še bolj ponotranjijo. Saj se še vsi spominjamo prizorov ob spremljanju štafete, proslav t. i. dneva mladosti ali pa posnetkov mitingov v Nürnbergu ipd.

Socializem je neobstoječa utopija ter nastane in obstane samo zaradi nasilja

Zgodi se miselni preobrat in skrajna ideologija zanje postane obča norma. Vse, ki opozarjajo, da to ni v redu, obtožijo, da so heretiki oz. imajo neprimeren ideološki pogled na stvarnost. Izraz nam je znan in se redno uporablja v političnem obračunavanju.

Vzpon radikalne ideologije na oblast, permanenten boj za obstoj te oblasti pa je vedno povezan s kriminalnimi dejanji (množični uboji, kraje, laži), kar pa je z njihove strani povsem dopustno sredstvo za dosego cilja – idealne družbe brez socialnih razlik.

Idealne družbe nikakor ni možno doseči, ampak to sploh ni pomembno. Čeprav ni razumne razlage za upanje na socializem, ker so vsi dosedanji poskusi ekonomsko in družbeno klavrno propadli ob hudem trpljenju mnogih ljudstev po celem svetu, seveda tudi pri nas, se o tem ne sme dvomiti. V resnici je po mnogih empiričnih poskusih verjetnost zmožnosti dosege socializma na istem nivoju, kot je danes prepričanje, da je zemlja ploščata in hkrati center vsega vesolja. Zaupanje levičarjev v zmožnost doseganja socializma Skruton, R., 2019,[2] obrazloži s stavkom: Verjamem, torej razumem. Torej gre tu pač za vernost (iz katere se sicer v primeru kristjanov običajno vzvišeno norčujejo). S tem je marsikaj, kar je sicer nekomu, ki ni ideološko kontaminiran, jasno, mnogo laže razumljivo.

Radikalna ideologija postane norma za vse in meje se ne smejo premikati

Najhuje pa je takrat, ko radikalne norme povzamejo tudi tisti, ki sicer niso sprejeli radikalne ideologije. Postopoma tudi sicer pasivna večina sprejeme norme, ki jih samovoljno z različnimi sredstvi vsiljujejo radikalci, kot obče norme. Grozljivo je namreč, da meje, o čem je dopustno razpravljati, vsem postavijo radikalci. Tisti, ki so sicer na drugi strani, pa to postopoma tudi nekako sprejmejo in se ne upajo upreti.

Vse, kar odpira razpravo o njihovem revolucionarnem terorju in posledično spremembah v družbi (prevzem vseh ključnih položajev in vzvodov odločanja), razglasijo za ideološke teme in vsakršen poskus preboja teh meja je razglašen za skrajno nestrpnost. Mi pa seveda želimo biti spoznani za kulturne in zaradi ljubega miru nočemo odpirati ran.

Ampak še enkrat je treba poudariti: To niso ideološke teme. To so grozljiva kriminalna dejanja, katera je treba raziskati in na ustrezen način postaviti v zgodovinski kontekst. Krivcev ni več možno kaznovati, je pa privilegirane dediče treba v družbi vsaj izenačiti s potomci žrtev.

In odpiranje teh tem ni zdrs na desno,[3] temveč nekaj, kar bi kot civiliziran narod morali že davno izvesti. Ampak kot sem na začetku omenil, je to še zmeraj tabu. Povsem sprejemljivo je tudi za širšo okolico (ne samo za zagovornike radikalne ideologije), da se takega, kot sem jaz, ki si upa o tem spregovoriti, ubije ali vsaj zapre. In sedaj bi vprašal tiste levičarje, ki imajo sebe za intelektualno elito, če seveda kdo med njimi to bere (včasih so morali po službeni dolžnosti): Ali je to normalno? Če je odgovor da, potem se je treba resno povprašati o njihovem intelektu (razumu).

[1] Vila, A.; 1994, Organizacija in organiziranje, MO Kranj

[2] Skruton, R., 2019, Zablode, prevare, hujskaštva. Misleci nove levice, Družina Ljubljana

[3] Kaj je sicer narobe z desnico in s tem povezanim zdrsom v desno, meni sicer ni jasno, ampak nikakor tudi njim ni (z njihove strani omenjeni fašizem je v resnici levičarsko gibanje – pač le druga oblika socializma).

10 KOMENTARJI

  1. Ko kultura sovraštva postane samoumevna, skrajna ideologija pa obča norma pomeni, da smo v protinaravni enoumni diktaturi. V prašičji farmi opranih glav. To je, na poti v propad.

  2. Sedanja virusna kriza je mnoge duhovno oplemenitila, druge pa sovražno nastrojila.

    Gre za stvarstveno zakonitost o dobrem in zli duhu.

    Vendar pa je ljudem dano, da se lahko med seboj zbližujejo in celo spreobračajo.

    Sinočnji intervju premierja Janeza Janše in poziv opoziciji k sodelovanju je dober signal za plemenitenje Slovenije.
    Tu se splača biti potrpežljiv in spodbuden z lastnim zgledom.

  3. “In sedaj bi vprašal tiste levičarje, ki imajo sebe za intelektualno elito, če seveda kdo med njimi to bere (včasih so morali po službeni dolžnosti): Ali je to normalno? Če je odgovor da, potem se je treba resno povprašati o njihovem intelektu (razumu)”

    Če bomo samo spraševali, bodo še naprej ropali.

  4. “To niso ideološke teme. To so grozljiva kriminalna dejanja, katera je treba raziskati in na ustrezen način postaviti v zgodovinski kontekst.”

    Partizanska revolucija je bilo grozljivo kriminalno dejanje. Mimo tega dejstva nihče ne more. Kdor še naprej promovira nekakšne “partizanske vrednote”, je, vsaj zame, malo smešen. Saj počasi bodo najbrž dojeli, samo bo treba pametno z njimi. Brez sovraštva in strahu.

    • A ste vi normalni? Revolucija je prevzela oblast od kralja, bila mednarodno priznana, kdo mislite da ste?

      • Zdravko,drži,tudi vsesplošno slišana in mednarodno priznana Francoska himna npr.prepeva-v prostem prevodu:sovražna kri naj brazde naše napoji…pa vendar gre kljub temu za kri našega brata Abela, ki z zemlje kriči k Bogu in je ter bo priča zločina,da,ZLOČINA vse do konca sveta.

        • Veste, prej boste sami umrli. Časi stare zaveze so z vesoljnim potopom minili. Zraven pa, je prav neverjetno kako je nekaterim vernikom božja kazen premila. Nekateri mislijo, da je pasti Bogu v roke kar nekaj. Oni hočejo svojo pravico. Ste med temi?!
          Boste čakali na konec sveta?

      • Vi se kar trepljajte po ramah. Napišite zgodovino, pa bomo videli. Zaenkrat imate samo silno dolg jezik.

  5. Čisto vseeno mi je, čeprav kdorsižebodi resnico in pričevanja o njej imenuje “ideološka tema”-ta izraz je sam po sebi nevtralen ali pa tudi skoraj že brezpomenski-v resnici gre namreč samo za to, da tisti, ki resnice ne prenesejo, hočejo izražanje le-te na vsak način vsem vsiliti kot tabu in negativnost.
    Je pa res, da je socialistično-komunistični in diktatorski verbalni delikt zlezel pod kožo ne le drugi temveč tudi še tretji in četrti generaciji-kakor že(približno) pravi oni svetopisemski rek: očetje so jedli kislo grozdje in zobje otrok imajo skomine…vse do danes.

Comments are closed.