Ko kardinal snema križe

Kardinal Reinhard Marx

Verjetno se bo marsikateremu bralcu zazdel naslov tega prispevka nekako nadrealističen. Vsaj v Sloveniji se veliki večini pač zdi, da kardinalom pritiče obešanje križev, ne njihovo snemanje. Zato je potrebno takoj povedati tisto, na kar je svoje bralce ob pisanju o isti zadevi že opozorila Domovina. Tokratna zgodba o križih je pripoved iz daljne dežele. Še pred slabim stoletjem je slednja sicer sodila z našo podalpsko stvarnostjo v isti kulturni krog, vendar nas je dvajseto stoletje, zlasti njegova druga polovica, nepopravljivo ločilo.

V daljni deželi 

Markus Söder, bavarski ministrski predsednik

Daljni deželi se reče Bavarska. In kot v vsaki dobri zgodbici tudi v tej, ki jo kanim povedati, nastopata junak in njegov nasprotnik. Vloga Gargamela pripada Markusu Söderju. Kdo je Markus Söder? Možakar, ki se zadnjih nekaj mesecev udinja kot ministrski predsednik daljne dežele Bavarske, in hkrati človek, ki ima v kolektivni domišljiji Nemcev, vsaj tistih zunaj Bavarske, podobno vlogo, kot jo ima v kolektivni domišljiji glavnine Slovencev Janez Janša. Kar pomeni, da kremeniti, svobodomiselni in napredni Nemci s Söderjem zagrozijo svojim otrokom, če nočejo pojesti celotne porcije špinače s krožnika. Ker pa se to dogaja v daljni deželi, Söder za razliko od Janše že dolga leti sedi v bavarski vladi, jo v zadnjem času celo vodi in jo bo, če ne bo pretresa svetopisemskih razsežnosti, vodil tudi po jesenskih deželnozborskih volitvah. Ta daljna dežela je sploh čudaška. Za vsaj takšna brdavsa kot Söder sta v preteklosti veljala njegova predhodnika Franz-Josef Strauss in Günther Beckstein, v manjši meri pa tudi Edmund Stoiber in Horst Seehofer. Ni treba posebej poudarjati, da so vsaj trije od četverice doma nekakšne ikone.

No, med ogrevanjem za te volitve je ministrski predsednik, ki je na čelu povojne Bavarske za Becksteinom šele drugi evangeličan, postregel s popolnoma brdavsovsko potezo. Njegova vlada je izdala odlok, da morajo vsi uradi Svobodne države Bavarske do 1. junija v svojih prostorih izobesiti vsaj en križ kot znamenje bavarske zahodne in krščanske istovetnosti. Občinskim organom je bil isti nezaslišani ukrep priporočen. Söder sam je takoj po seji dal zgled in križ obesil v preddverje državne pisarne.

Končno pridemo do kardinala

Tukaj za Gargamelom in Brdavsom v zgodbe končno lahko tudi Ata Smrk. To vlogo je v daljni deželi prevzel nadškof Münchna in Freisinga, kardinal iz naslova Reinhard Marx, ki je pravemu Atu Smrku celo nekoliko podoben. Tudi njegova čepica je navsezadnje rdeča in ravno tako nosi brado.

A preden preidemo k njegovim junaštvom, je treba povedati še nekaj, s čimer nas je “Gargamel” spravil v hudo zadrego. Nič ni namreč postoril za to, da bi omilil vtis, da naroča obešanje križev predvsem z mislijo na že omenjene deželnozborske volitve. Njegovim krščanskim socialcem, ki so bili v tej čudaški daljni deželi razen treh let v daljnih petdesetih na oblasti ves čas po drugi svetovni vojni, resda ne grozi izguba fotelja ministrskega predsednika, izguba absolutne večine pa precej zanesljivo. V zadnjih letih namreč za mesto prvih zagovornikov bavarske krščanske in zahodne istovetnosti z njimi uspešno tekmuje Alternativa za Nemčijo. In če bavarski premier obeša križe predvsem kot predvolilni logotip, kar mu je marsikdo poočital, ne njim ne stvari za njimi ne dela velike usluge. Kljub temu je kajpak, četudi nehote, s svojim dejanjem izzval voditelje krščanskega občestva v čudni daljni deželi.

Njegov (evangeličanski) deželni škof, ki je trenutno tudi prvi evangeličan v vsej Nemčiji, se je odzval hitro in spretno. Najprej je povedal, da ga kot evangeličanskega škofa obešanje križev seveda veseli, takoj zatem pa pristavil, da se lahko, če obesiš križ v državni urad, tudi ustreliš v koleno, če se ne ravnaš po tistem, kar križ predstavlja. Na odgovor katoliškega kolega je bilo potrebno počakati nekaj dni. V ogenj je najprej celo poslal svojega pomožnega škofa s pomenljivim priimkom Bischof, ki je Söderju že začel brati levite.

Kardinal se oglasi 

Izziv za münchenskega nadškofa seveda ni bil majhen. Po eni strani bi se kot kardinal težko zavzel za to, naj križev ne obesijo. Navsezadnje so na Bavarskem že stalnica na sodiščih in v šolah. In ko je sodišče leta 1995 naročilo njihovo odstranitev, se je na Marijinem trgu v Münchnu na protestu zbralo 30.000 ljudi, takrat skupaj s katoliškim in evangeličanskim škofom in z bavarskim ministrskim predsednikom. Bavarski deželni zbor je nato sprejel zakon, ki je potrdil navzočnost križev v učilnicah v, kot rečeno, čudni in daljni deželi. Po drugi strani se kardinal kot dobri Ata Smrk niti ni mogel kar tako postaviti na stran ministrskega predsednika, ki je za vse dobro misleče Nemce navadno konservativno strašilo.

Navsezadnje se je kardinal kot človek, ki dobro razume znamenja časa, izkazal že vsaj dvakrat. Ko je leta Gospodovega 2016 obiskal Tempeljski grič v Jeruzalemu, si je, menda iz spoštovanja do gostiteljev, snel škofovski naprsni križ. In ko so ga lani poleti kot predsednika nemške škofovske konference pobarali, kaj meni o tem, da je nemški parlament po hitrem postopku po nenadnem razsvetljenju Angele Merkel izglasoval “odprtje zakonske zveze za vse”, so bili njegovi odgovori še najbolj podobni odgovorom šolarčka, ki se je sicer naučil predpisano snov, vendar ob spraševanju v šoli ni prepričan, ali učitelj (oziroma v Marxovem primeru “ata” v Rimu) res zahteva in sam verjame tisto, kar piše v (zastarelem?) učbeniku. V podobnih dilemah sem se večkrat znašel sam zlasti pri pouku biologije, ko bi moral recitirati dolge tirade o razlikah med idealističnim in materialističnim svetovnim nazorom, ki so jih bili polni učbeniki biologije iz osemdesetih. Potrebno je namreč dodati, da je “Ata Smrk” iz daljne dežele sicer na skoraj vse letvice svoje impresivne cerkvene kariere prilezel v času papežev Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., da pa je podobno kot še kak prelat z nemškega govornega območja, ki se je pod tema pontifeksoma podobno povzpel, šele v sedanjem pontifikatu ugledal skoraj nekakšno izpolnitev cerkvene zgodovine.

V tem smislu kajpak ni razočaral niti njegov odziv na Söderjev izziv. Da je samozavestnejši, kot je bil še lani, je dokazal, ko je povsem izpustil “učbeniški” del o tem, kako je križ lahko pomemben in kako je lepo, če ga kdo kje obesi. Zelo dobro je opozoril, da (nobena) država ne more določati, kaj naj bi križ pomenil. Podobno kot njegov evangeličanski kolega je pravilno pribil, da mora tisti, ki križ obesi, dovoliti tudi, da ga merimo glede na njegovo sporočilo. Osrednji poudarek pa je bil, da Söderjeva pobuda vnaša v družbo delitve, nemir in spore. Nazadnje je kardinal sicer pomodroval o tem, da bi se bilo potrebno pogovarjati o tem, kaj pomeni živeti v “deželi, ki jo je zaznamovalo krščanstvo”. Toda v podtonu bi se dalo z ne preveč hudobije razbrati, da bi po Marxovem mnenju križe v uradih morda lahko obesili takrat, ko bi za to pisno zaprosili siva eminenca nemške levice Gregor Gysi, turški predsednik Erdogan, najbolj znani šofer avtobusa na svetu Nicolas Maduro in po možnosti še severnokorejski voditelj Kim Džong Un. In nič prej.

V kakšni manj čudni deželi bi takšno zares humanistično in napredno stališče vsekakor padlo na plodna tla. Na Bavarskem pa bo bržkone ostalo po Gargamelovo. In nekaj mi pravi, da lahko ima, kadar hočejo kardinali snemati križe, celo Gargamel prav.

Foto: picture-alliance/dpa