Čisto zanimive in povedne so lahko razlage, ki smo jih včeraj poslušali o ozadjih in pravnih nedorečenostih poročila protikorupcijske komisije. Nič manj umestno ni spraševanje o (ne)naključnosti tajminga objave dokumenta.
Potres je že bil
Vendar je vse to precej obrobnega pomena. Politični potres se je namreč zgodil. Pravzaprav preostane samo suha ugotovitev cesarja iz Martina Krpana, da ne pomaga zvoniti, ko je toča že pobila. V Sloveniji, kjer je bilo volilno telo že v časih debelih krav izredno občutljivo na “bogate” politike, še zlasti Golobiča in Zaresa s scene tako bržkone ni pometla neresnica, ker po Slovenčevo itak vsi politiki lažejo, marveč vtis, da je nekdanji minister bajno bogat. Madeža dvestotih tisočakov, ne glede na njihov še tako brezhiben izvor, premier zlepa ne bo mogel izprati, ne glede na izbiro obrambe. Verjetno ga v današnjih razmerah v kot postavlja že navadno potovanje na Mavricius, ki je po zaslugi poročila znano vesoljni karantanski javnosti. Hkrati je protikorupcijska komisija že s samo objavo poročila za precej časa zabetonirala temeljni postulat sedanjih protestnikov, da je vsa politična elita “ista” in “gnila”.
Vse doslej omenjeno je že škoda, ki jo je naredil torkov potres, in je verjetno ni mogoče pomembneje popraviti. Kar se da narediti, je postaviti si vprašanje, kako preprečiti, da Slovenija zdrsne spet nazaj v samozadostno in na dolgi, verjetno celo na kratki rok nevzdržno prevlado koalicije “nacionalnega interesa”, ki jo je sedanja vlada vsaj začela rahljati. Če bi se njena zgodba na tej točki končala, sicer ne bi mogli reči, da ji je spodletelo “sto metrov pred ciljem”, kot nekateri zgodovinarji trdijo za kanclerja Heinricha Brüninga v zadnjih letih Weimarske republike, saj je cilj še precej oddaljen, je pa naredila vsaj kakšen že zdavnaj potreben korak proč od ovenelih svetinj preteklosti.
Brezzoba tehnična vlada
Da je vsaj približno nadaljevanje zgodbe mogoče samo, če se vsaj jedro sedanje vladne večine ohrani, je torej bolj ali manj jasno. Tehnična vlada je glede na splošne razmere na prvi pogled sicer vabljiva možnost, a dejansko v nobeni sestavi ne bo imela ne mandata ne poguma za reze v nobenega od najagresivnejših tumorjev. S tem pa bo hočeš nočeš v najboljšem primeru stopicljala na mestu. Po drugi strani se je na prvi pogled in na površini celo mogoče strinjati s tistim, kar je včeraj ugotavljal Matija Gabrovšek, da je Janez Janša s svojim imidžem eno poglavitnih bremen te koalicije. Toda še bolj kot prej se je v letu dni njenega obstoja z vso silo odprlo vprašanje, kdo drug bi bil sploh zmožen voditi omenjeno heterogeno barko mimo vseh čeri zasidranih predstav, da bi obdržala vsaj približno smiselno smer. Ob vseh težko popravljivih ali sploh nepopravljivih posledicah potresa bi morali navedeni pomislek obdržati pred očmi.
