Ko je toča že pobila …

16

Čisto zanimive in povedne so lahko razlage, ki smo jih včeraj poslušali o ozadjih in pravnih nedorečenostih poročila protikorupcijske komisije. Nič manj umestno ni spraševanje o (ne)naključnosti tajminga objave dokumenta.

Potres je že bil

Vendar je vse to precej obrobnega pomena. Politični potres se je namreč zgodil. Pravzaprav preostane samo suha ugotovitev cesarja iz Martina Krpana, da ne pomaga zvoniti, ko je toča že pobila. V Sloveniji, kjer je bilo volilno telo že v časih debelih krav izredno občutljivo na “bogate” politike, še zlasti Golobiča in Zaresa s scene tako bržkone ni pometla neresnica, ker po Slovenčevo itak vsi politiki lažejo, marveč vtis, da je nekdanji minister bajno bogat. Madeža dvestotih tisočakov, ne glede na njihov še tako brezhiben izvor, premier zlepa ne bo mogel izprati, ne glede na izbiro obrambe. Verjetno ga v današnjih razmerah v kot postavlja že navadno potovanje na Mavricius, ki je po zaslugi poročila znano vesoljni karantanski javnosti. Hkrati je protikorupcijska komisija že s samo objavo poročila za precej časa zabetonirala temeljni postulat sedanjih protestnikov, da je vsa politična elita “ista” in “gnila”.

Vse doslej omenjeno je že škoda, ki jo je naredil torkov potres, in je verjetno ni mogoče pomembneje popraviti. Kar se da narediti, je postaviti si vprašanje, kako preprečiti, da Slovenija zdrsne spet nazaj v samozadostno in na dolgi, verjetno celo na kratki rok nevzdržno prevlado koalicije “nacionalnega interesa”, ki jo je sedanja vlada vsaj začela rahljati. Če bi se njena zgodba na tej točki končala, sicer ne bi mogli reči, da ji je spodletelo “sto metrov pred ciljem”, kot nekateri zgodovinarji trdijo za kanclerja Heinricha Brüninga v zadnjih letih Weimarske republike, saj je cilj še precej oddaljen, je pa naredila vsaj kakšen že zdavnaj potreben korak proč od ovenelih svetinj preteklosti.

Brezzoba tehnična vlada

Da je vsaj približno nadaljevanje zgodbe mogoče samo, če se vsaj jedro sedanje vladne večine ohrani, je torej bolj ali manj jasno. Tehnična vlada je glede na splošne razmere na prvi pogled sicer vabljiva možnost, a dejansko v nobeni sestavi ne bo imela ne mandata ne poguma za reze v nobenega od najagresivnejših tumorjev. S tem pa bo hočeš nočeš v najboljšem primeru stopicljala na mestu. Po drugi strani se je na prvi pogled in na površini celo mogoče strinjati s tistim, kar je včeraj ugotavljal Matija Gabrovšek, da je Janez Janša s svojim imidžem eno poglavitnih bremen te koalicije. Toda še bolj kot prej se je v letu dni njenega obstoja z vso silo odprlo vprašanje, kdo drug bi bil sploh zmožen voditi omenjeno heterogeno barko mimo vseh čeri zasidranih predstav, da bi obdržala vsaj približno smiselno smer. Ob vseh težko popravljivih ali sploh nepopravljivih posledicah potresa  bi morali navedeni pomislek obdržati pred očmi.

16 KOMENTARJI

  1. Saj je vse povedala že Komisija včeraj, ko nas je spomnila na svoje osnovno poslanstvo. To ni iskanje in preganjanje kriminalcev, ampak spodbujanje preglednosti in etičnosti v javnem življenju. Komisija je redar, ne kriminalist. Zaradi napačnega parkiranja se človeka ne pošlje v zapor in politika ne v pokoj.
    Ključno vprašanje je zato, ali javna oseba X lahko pojasni izvor svojega premoženja pred slovensko javnostjo, ne le pred komisijo. Slovenska javnost bo potem odločila, ali tej osebi zaupa ali ne. Komisija v tem procesu deluje kot “strokovna pomoč” slovenskemu volilcu.
    Slovenski volilec je že večkrat povedal, kaj si misli o Janši in Jankoviću. Zato bo rezultat vsega tega grmenja samo eden: nadlegovanje Janše (in precej manj Jankovića) ter zastrupljanje zaupanja v politiko in politike. Komisija in novinarji bi morali presoditi, ali so prekrški res take vrste in tako tehtni, da jih je potrebno obesiti na veliki zvon.

    • Mene zanima, kaj je zdaj pravzaprav narobe – ali proceduralnost (poročanje komisiji o premoženju) ali vsebinskost (da je JJ menda spravil v žep evre po nelegalni poti). Tega nekako nisem razumel včeraj. Komisija je dolžna pojasniti, kakšna je njena naloga in kaj v resnici bremeni osumljence. Po drugi strani pa ima osumljenec pravico, da odgovori na očitke. Hec pa je, ker komisija nima pooblastil za obtožbo in lahko na nekom ostane sum, čeprav je pojasnil svoje. Le kaj na to poreče stric iz ozadja Drago Kos?

  2. Po toči zvoniti je res prepozno, ampak ocena posledic je pa osnova za kakršenkoli nadaljnji korak. In tu se meni poraja en kup zanimivih misli:
    – Najprej je komisija naredila precej neumno napako, ki jo omenjajo pravniki na eni in drugi strani političnega pola – o ugotovitvah ni najprej obvestila strank v postopku, v tem primeru Jankoviča in Janše. Prvi je bil obveščen politik Virant. Precej neroden kiks, še posebej, če hočejo narediti vtis nepolitične poteze, osnovane na strokovnih (finančnih) temeljih.
    – Vsebine sicer nisem videl, ampak iz tistega, kar sem zasledil v medijih (tudi včeraj pri Odmevih), so argumenti tako Jankoviča kot Janše več kot tehtni. Ne glede na politični pol je treba priznati, da preusmeritev denarja iz enega v drugo obliko ni sprememba vrednosti premoženja. In hkrati vredotenje nepremičnine tako ali drugače ni nepojasnjen izvor denarja.

    Ne vem, ali je komisija dolžna komurkoli karkoli razlagati ali mora v javnost le spustiti dimno bombo in čakati, da se organi, ki so za reševanje problema pristojni, in ljudstvo, ki daje podporo enemu in drugemu politiku, zgane in kaj stori. Ampak jaz si nekako vlogo neke neodvisne komisije predstavljam drugače.

  3. Ko v tej zgodbi preskočim vse politične igre in se osredotočim samo na vsebino poročila PKK ugotavljam, je PKK glavni motor obsedonesti z naklepom korupcije.

    Če je slovenska družba v prejšnem režimu bila obsedena z miselnim deliktom, je sedaj obsedena z koruptivnim deliktom. Povsod v najbolj normanih poslovnih situacijah družba vidi en sam naklep korupcije.
    V času bivše države je moral človek stalno opravičevati, da misli pravilno. Sedaj mora v vsakem svojem poslovnem dejanju opravičevati, da nima nobenih koruptivnih namenov. Mehanizem na katerem jaše družba je visoko opevana transparentnost. Bolj , ko transparentnost postavlja na svetlo vse poslovne dogodke, več koruptivnosti vidi družba, ker je prepojena z prepričanjem koruptivnih namenov. Transparentnost paradoksalno hrani zgolj manijo koruptivnosti. Transparentnost se še enkrat več izkaže za lažno, za luciferjevo svetlobo.

    To ni problem le dveh politikov, sve to postaja vsem državljanom modus vivendi vsakdanjega življena.

    Poslovno družbeno dogajane postaja sve bolj sterilno, kajti človek ne bo naredil nič več v skrbi , da se obvaruje koruptivnih namenov.

    Politične igre se bodo odvile tako ali drugače, kar bo ostalo družbi v trajno dediščino je breme koruptivne obsedenosti. Družba je postala klasičen paranoik in taka družba nima bodočnosti.

  4. Res nekako tako, tadej. Obtožbe zoper katere ni obrambe, so prava slovenska poslastica. Tako kot ne moreš dokazati ničesar proti miselnemu deliktu, tudi v korupciji je nemogoče dokazati nedolžnosti. Dovolj je samo namig komisije (ki samo strokovno presoja), in gotof si. Samo izbereš si žrtev. In potem počneš z njo kar se ti zljubi.

  5. Komisija si res ne bi smela dovoliti bistvene kršitve svojega postopka, ker ni posredovala osnutka svojega poročila oz. mnenja prizadetima, da lahko podata pripombe kot to ugotavlja dr. Šturm.
    Zaradi navedene bistvene kršitve ni upoištevno, dokler prizadeta ne podata svoje pisne pripombe, za temi pripombami pa mora komisija podati končno mnenje, sicer njeno poročilo oz. mnenje ni upoštevno zaradi nepravilnega postopka, ki tudi razgalja pristranost poročila kot to ugotavlaj dr. Šturm.

  6. Očitno komisija ne angažira finančne sodne izvedence, ki bi lahko s podajo svojega mnenja podali objektivno finančno strokovno stališče, na katerega bi se lahko oprla komisija. Enako možnost imata prizadeta.

  7. LOL Kakšne miselne akrobacije, da bi zminimalizirali očitke o koruptivnosti! Sram vas bodi.

    Komisija je naredila samo eno napako: najprej bi morala dati na plano ugotovitve o Jankoviću, kak teden kasneje pa še o Janši.

    Me prav zanima, če bi modeli vrste Lah v tistem tednu pisali “Komisija in novinarji bi morali presoditi, ali so prekrški res take vrste in tako tehtni, da jih je potrebno obesiti na veliki zvon.”

    Patetično.

    • Komisija bi morala prijaviti, če sumi na korupcijo. Tako pa je ravnala v stilu komunističnih sodnih procesov: obsodba brez možnosti obrambe.

      • Komisija je sume korupcije prijavila na policijo in DURS. Oba kriminalca sta imela več priložnosti, da stvari pojasnita. Jih nista.

        • Gospod Tavčar, naj vas obvestim, da smo v pravni državi in sodišče določa, kdo je kriminanelc in ne vi pa tudi tista komisija ne.

          • Gospoda obveščam, da živimo tudi v državi s svobodo govora, kjer imam jaz pravico, da obe zgubi imenujem kakor želim.

            Komisija pa nikjer ni določila, da sta kriminalca. Komisija trdi nekaj drugega. Verjamem pa, da bo to za Janševe vernike verjetno težko miselno predelati.

Comments are closed.