Pred časom sem na televiziji ujel film, če se ne motim. se je imenoval »Odkritje«, odkrili pa so nič več in nič manj kot Kristusov grob. Še bolj kot je neizviren in obrabljen naslov filma, je bila neizvirna in obrabljena vsebina: V Jeruzalemu so odkrili grobnico, v njem okostje nekoga, ki je očitno prestal križanje. Vsi predmeti datirajo v leto 33 in seveda je zaključek jasen. Judovski arheologinji (mlada je, lepa, vdova, mati dveh otrok in kakopak – neverna) v pomoč iz Vatikana pošljejo strokovnjaka (mlad je, lep seveda in duhovnik), da bi skupaj ugotovila oziroma zatajila identiteto dotičnega okostja. Ne bom vas utrujal s podrobnostmi ( tudi če bi želel vas ne bi mogel, saj sem med filmom kar nekajkrat zakinkal ), vse skupaj so začinili še s politiko in terorizmom, konec pa je bil predvidljiv, da bi bolj ne mogel biti: Duhovnik je »odkril« ravno dovolj resnice, da je zapustil Cerkev in Boga zamenjal za žensko, ki je »odkrila«, da ima od živega človeka več koristi kot od mrtvega Boga, teroristi pa so »odkrili«, da je vera biznis in da se ne prodaja drago samo koža, temveč tudi ali predvsem kosti. A ker teroristi niso rožljali le s kostmi ampak tudi z orožjem, vse skupaj zleti v zrak in tako je svet (zopet) ostal prikrajšan za »odkritje«, da je krščanstvo ena sama prevara in teorija zarote.
Kljub temu, da sem z vzdihom ugasnil »družinski tabernakelj« naj potolažim avtorje filma, scenarista, režiserja, igralce, celotno ekipo, ki morda trepetajo v strahu pred tožbo zaradi razžalitve verskih čustev, da kar se mene tiče, trepetajo zaman. Mojih verskih čustev niso žalili. Nasprotno! Film je v meni prebudil verska čustva. Predvsem žalost in jezo. In ker slednja spada med smrtne grehe, bi se s tožbo ujel v lastno (katoliško) past. Film je kvečjemu žalil mojo inteligenco. A ker nisem kaj prida inteligenten, tudi užaljen nisem kaj prida. (Če dobro premislim, sploh nisem kaj prida… A to je že druga tema!)
Sem pa zadnjič sam uspel razžaliti neko mlado damo do te mere, da mi je očitala nedemokratičnost, kar v danem kontekstu res ni zvenelo pohvalno. In s čim sem jo razburil? Dejal sem, da ne priznavam kristjana, ki ne verjame v Kristusovo vstajenje. »Vsakemu kristjanu, katoliku pa sploh, rade volje dopustim, da podvomi v marsikaj: Cerkveno politiko, hierarhijo, duhovniško poštenje, še kakšno dogmo si zaradi mene lahko privošči… A s Kristusovim vstajenjem se prične in neha. Tu ni pardona!«
»To pa da ne! Vsak človek ima pravico biti in misliti kar si želi. In če se ima kdo za kristjana, mu nihče nima pravice predpisovati, kaj naj verjame in dela! In če ne verjame v Kristusovo vstajenje je to njegova stvar in je lahko kristjan, če to hoče!«
»Ljubica,« sem dejal »jaz lahko rečem, da sem ženska, lahko se oblačim kot ženska, lahko celo mislim, da sem ženska, a ko se slečem, boš videla, da nisem ženska!« sem skušal biti prostaško duhovit. Ona pa je bila huda. Dejala je, da žalim njena verska čustva, čeprav je prej v pogovoru dejala, da ni verna…
Potrpljenje je božja mast, pravijo. Masti je pri meni dovolj, le s potrpljenjem je bolj žaltava. A sem kljub vsemu optimist. Svoj čas so me prepričevali, da Kristus ni živel, da ga nikoli sploh ni bilo. Zdaj pa taisti ljudje, ne samo da pravijo, da je Kristus res živel, še celo njegove kosti mi kažejo v dokaz. Treba je le malo potrpeti in počakati. Prepričan sem, da mi bodo kmalu postregli s stvarnimi dokazi o Njegovem vstajenju. Taisti ljudje! Bog pač ima smisel za humor! In se mi bodo zganila verska čustva. Morda celo inteligenca?!
Da bi tudi vaše truplo vstalo in premagalo smrt, vam želim.
Foto: Wikipedia
