Grobarji slovenskega gospodarstva so se dokončno razkrili z objavo seznama prenosov slabih terjatev na slabo banko. Armageddon slovenske države. Črna luknja, ki je v samo nekaj letih Slovence prepeljala iz iluzije vzhodno-evropske Švice v vzporedno galaksijo zahojene sistemske korupcije. Številke so bolj ali manj znane: bančna luknja je bila konec lanskega leta težka 5 milijard evrov, temu pa moramo dodati pomenljiv podatek, da je v bankah še za približno 20 odstotkov slabih posojil. Znano je tudi, kdo so največji dolžniki: prednjačijo cerkvene finančne družbe (holdinga Zvon 1 in Zvon 2 ter z njima povezana T-2 in Gratel), množično pa so prisotna tudi podjetja v ozvezdju Foruma 21 (ACH, Sava, Merkur, pa še bi lahko naštevali).
Vnovič in zopet in znova
Velik del luknje v slovenskem gospodarstvu so prispevali gradbinci. Razumevanje tega pojava, ki je najbolj obremenjujoče vplival na razvoj slovenske krize, je zanimivo pogledati danes, a posteriori, ker nam daje vpogled v širšo dimenzijo gospodarske krize v Sloveniji. Predvsem lahko iz te slike izluščimo podobo, kako močno so bili v vseh teh procesih oškodovani država in davkoplačevalci. Gre za izjemno ironijo, s katero se je usoda spravila nad Slovenijo. In to ne samo enkrat, temveč “vnovič in zopet in znova”… No, najbrž res ni za vse to kriva le usoda. Očitno imajo Slovenci zelo izrazit smisel za humor, če usoda tako pogosto brije norca iz njih. Ali pa so se preprosto vdali v usodo. Kamor je šel bik, naj gre še štrik …
Predraga nenaseljena stanovanja
Simptomatično je dejstvo, da je gradbeni sektor, ki je daleč najbolj zadolžen, največje prihodke ustvaril prav v poslih z državo. In v krizi gradbenega sektorja lahko zasledimo tudi dvojni obraz slovenske krize. Če močno poenostavimo, lahko razvoj ekonomske krize na Slovenskem strnemo v dve postavki: prvi vzrok krize je eksogeni, tisti, ki je v Slovenijo prišel kot naplavina splošne globalne krize in je prišel najbolj do izraza prav v nepremičninskem sektorju. Milni mehurček “nakupovanja nepremičnin na kredit” je namreč pognal v zrak Lehman brothers, ameriško in splošno globalno gospodarstvo. In v prvem valu krize so bile tudi v Sloveniji nepremičnine in njihove visoke cene zelo pomemben faktor.
Globalni trend je namreč ljudi “silil” v nakupovanje nepremičnin za vsako ceno. In to zelo dobesedno. Cena stanovanjskega kvadratnega metra je do leta 2009 v Sloveniji strmo naraščala. Povpraševanja je bilo še in še, posledično so tudi cene bile vse višje. Povprečno stanovanje v Ljubljani je zlahka dosegalo ceno 3 tisoč evrov na kvadratni meter (ne govorimo o luksuznih stanovanjih, niti o središču mesta): cena je daleč presegala realno tržno vrednost. Zakaj je prišlo do tega? Ugodni krediti bank so omogočali ljudem najemanje kreditov, ki so bili realno nevzdržni ob postavki, da je bilo takrat brezglavo trošenje “moderno”. Po drugi strani so po istem vzorcu na veliko gradili tudi gradbinci: povpraševanja je bilo veliko, zato so vnaprej gradili tudi stanovanjske objekte, za katere sploh še ni bilo naročila in ki so jih ljudje kupovali vnaprej.
Ko je nastopila kriza, je počila atomska bomba. Banke niso podaljševale kreditov, ljudje niso imeli več sredstev za odplačevanje obrokov, podjetja so gradila stanovanja, ki niso šla več v prodajo. Leta 2011 (zadnji razpoložljivi podatki) je bilo tako 87 tisoč nenaseljenih stanovanj (podatki Statističnega urada Slovenije). Neplačani dolgovi so se kopičili… in potem so bili jok in stok in škripanje z zobmi.
Bogatenje gradbincev na račun davkoplačevalcev
Gradbinci so bili ob tem tudi tisti sektor, do katerega je bila država najbolj prijazna. To je po svoje razumljivo. Stanovanjski objekti so tukaj nekoliko v ozadju, pa čeprav so bila javna sredstva porabljena tudi za njihovo gradnjo. Najbolj znan primer tega so najbrž Celovški dvori, katerih dobršen delež bi moral odkupiti Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana. Projekt je izvajal Vegrad, a ga seveda ni končal. Še danes je zadeva odprta, stanovanja so bila prenesena na DUTB in niso še bila prodana.
Politika infrastruktur, posebej avtocestni križ pa je v preteklosti dodobra napolnil blagajne gradbincev, posebej sta tukaj SCT in Primorje kot glavna izvajalca. In pri tem načeloma ni nič narobe: Slovenija je tako dobila avtocestno povezavo, a kaj ko je namembnost teh sredstev večkrat zelo vprašljiva. Avtocestni križ je bil preplačan v višini dobrih dveh milijard evrov, dela so bila oddana na podlagi kartelnega dogovora samih podjetij, prihodke od teh poslov pa so podjetja pogosto porabila in skrila neznano kam. Ko je bil avtocestni križ sklenjen, sta oba največja gradbinca, ki sta dotlej živela prav na ramah javnih razpisov, žalostno potonila in za sabo pustila globoko lukjo: SCT in Primorje je zakopal plaz, težak 200 milijonov evrov. In to je že spet ironija usode… obe omenjeni podjetji sta skoraj dvajset let s finančnega vidika živeli zelo lagodno: prihodki so bili vselej zagotovljeni, ker je bil naročnik država. In kljub temu da sta dve desetletji nabirali in kopičili davkoplačevalski denar, sta v trenutku krize takoj usahnili: zelo preprosto, z davkoplačevalskim denarjem so ravnali kot svinja z mehom.
Požrešnost
In tukaj smo pri drugem slovenskem endogenem vzroku za krizo. Pri požrešnosti. Vodilni v SCT, Vegradu, Primorju so prihodke (od davkoplačevalskega denarja) kanalizirali v menedžerske odkupe. Gre torej za dvojno britje norce iz državljanov: ja, ironija torej ni bila stvar usode, ampak “prebrisanih” samooklicanih menedžerjev.
V tabeli, ki jo objavljamo, zato prikazujemo podjetja, ki so na veliko poslovala z državo, a so kljub temu izrazito prezadolžena. V seznam nismo vključili samo gradbincev, čeprav ta sektor še vedno prevladuje. Še eno pojasnilo, pod pojmom država imamo tukaj organe javne uprave (od vlade naprej) in javne zavode, ni pa podjetij v večinsko državni lasti. Poleg treh največjih gradbincev, ki so že več let v stečaju, smo v seznam uvrstili še en zanimiv trojček: Gradis skupina G, Energoplan in Grep. Gre za tri stvaritelje projekta Stožice, ki je danes kot katedrala v puščavi v severovzhodnem predelu Ljubljane. Arena in stadion sta sicer zgrajena, a 115-milijonski kredit, ki ga je konzorcij bank odobril za grajenje trgovskega centra v tamkajšnji okolici, je danes izgubljen, trgovin pa ni od nikoder. Pa še to: Stožice so bile Jankovićev osebni projekt, Energoplan in Gradis skupina G pa sta bila med tistimi podjetji, ki sta tudi drugače pridobivali velik del poslov v prestolnici.
Našteti primeri gradbenih podjetij so samo vzorčni primer tega, kar je v gradbeništvu šlo po zlu. Korelacija med posli, pridobljenimi z državo, in tragično usodo zaradi prezadolženosti pa je morda samo še ena različica ironije usode. Pravzaprav sarkazma, bolj kot ironije. In globalni trend politike zadolževanja, prekvašen s požrešnostjo v slovenskem “visokem gospodarstvu”, posebej v gradbeništvu, se med slovenskimi menedžerji tako že dalj časa zrcali v tistem pesnikovem verzu: “Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca”. Žal so menedžerji to vzeli preveč dobesedno. In žal niso razumeli, da je imel Tone Pavček v mislih nekaj drugega.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
