Vlada je sprejela rebalans proračuna. Predlog sprememb je v Državnem zboru, ki bi ga naj obravnaval že na svoji februarski seji. Glede na izjave akterjev vladnih strank pri potrditvi rebalansa ne gre pričakovati posebnih zapletov. Vlada bi naj z novim proračunom močneje zvišala izdatke in sicer za nekaj manj kot pol milijarde evrov. Proračunski primanjkljaj bi naj po novem znašal okrog 1,4 milijarde evrov, strukturni pa po trenutnih ocenah gospodarske rasti naj ne bi presegel 2,9% bruto domačega proizvoda. Hiter izračun pokaže, da je v predvidenem primanjkljaju za cca 400 milijonov premostitvenih izdatkov, ki jo je treba pokriti za izpeljavo kohezijskih investicij pretekle evropske perspektive, ostala milijarda pa bi naj pomenila strukturni primanjkljaj. Delež strukturnega primanjkljaja je nižji zaradi nove metodologije merjenja bruto domačega proizvoda, kar je že vključeno v aktualnih ocenah Urada za makroekonomske analize in razvoj o gospodarski rasti.
Proračun je nastavljen zelo na tesno, saj je teh 2,9% primanjkljaja tik pod zgornjo dovoljeno mejo zadolževanja, ki je še skladna z zavezami do programa Evropske komisije za odpravo makroekonomskih neravnovesij, v katerem je Slovenija. Ob tem velja poudariti, da je Slovenija podpisnica mednarodne pogodbe o okrepitvi proračunske discipline, ki postavlja zgornjo mejo zadolževanja državnega proračuna na 0,5% bruto domačega proizvoda in da je »prekomerno zadolževanje« države omejeno s fiskalnim pravilom. Mejo 0,5% bruto domačega proizvoda namreč predvideva tudi izvedbeni zakon o fiskalnem pravilu, ki je trenutno v drugi obravnavi v Državnem zboru in za katerega sprejetje mora biti zagotovljena dvotretjinska večina.
Načrtovano povišanje državnih izdatkov v novem predlogu proračuna ni presenetljivo, če vemo, da bo velik del aktualnih evropskih projektov v Sloveniji iz obdobja prejšnje evropske perspektive, padel v leto 2015. Službe ministrstva za finance so ob novem predlogu proračuna torej poračunale višino potrebnih premostitvenih sredstev, ki jih bo naša država morala zagotoviti v letu 2015 za izvajanje omenjenih evropskih projektov in za zaprtje omenjene finančne perspektive. Novega proračuna se je zaradi obsežne prisotnosti izdatkov za sofinanciranje evropskih projektov prijel vzdevek »investicijski«. Ustreznejše poimenovanje bi bilo »kohezijski«. Tekoča izvedba financiranja kohezijskih projektov terja precejšnje krčenje državne potrošnje na »nekohezijskih« postavkah, saj država mora ohraniti likvidnost in ne sme preseči dogovorjenega primanjkljaja v višini 3% BDP. Ob trenutno ugodnih pogojih financiranja na finančnih trgih in ob pričakovanjih glede dodatnega znižanja obrestnih mer na novo izdani dolg pred aktivnim vstopom Evropske centralne banke na trg državnih obveznic, lahko pričakujemo krepitev teženj po dodatnem zadolževanju tudi pri zakladnikih ministrstva za finance.
Kohezijski izdatki torej iz aktualnega proračuna izpodrivajo nekohezijske. Dobra stvar izpodrivanja je v tem, da bo morala vlada vsaj do določene mere odrezati lastno porabo na nekohezijskih postavkah in se lotiti čiščenja odvečnega stroškovnega balasta med svojimi izdatki. Če bi ji to uspelo ob ohranitvi enake ravni kakovosti storitev, ki jih trenutno ponuja, bi s tem dolgoročno dvignila učinkovitost enote ponujene storitve državljanom, kar bi bil korak v smer cenejše države.
Vlada bi naj za financiranje kohezijskih projektov zniževala tudi izdatke za socialne transfere. Socialne transfere bi naj oklestila v skupni vrednosti približno 180 milijonov evrov, kar predstavlja skoraj polovico celotnega obsega ocenjenih neto premostitvenih kohezijskih potreb. Klestenje nekohezijskih izdatkov bi moralo biti izpeljano brez zniževanja prejemkov, ki imajo naravo nefundiranih zavez države do državljanov, torej v prvi vrsti pokojnin iz sistema sprotnih izplačil pokojnin ter prejemkov za socialno najbolj šibke, ki jim je preko sistema transferov zajamčena višina preživetvenega dohodka. Pokojnine izhajajo iz vplačevanja v pokojninsko blagajno in imajo naravo pogodbene obveznosti izplačevalca in njihovo spreminjanje bi pomenilo samovoljen poseg države v implicitno pogodbeno razmerje med državo in upokojencem. Prav tako se ob zniževanju državne potrošnje ne bi smelo posegati v tiste kategorije socialnih transferov, ki jih prejemajo ljudje z dna družbene lestvice. Morebitne prihranke pri izvajanju socialne varnosti in izplačevanju pokojnin je v prvi vrsti treba doseči z dvigom učinkovitosti in obe blagajni dolgoročno očistiti balasta, ki se pojavlja na strani izplačevanja. Ob tem je treba poudariti, da se bodo v času izvajanja evropskih projektov socialni transferi gotovo do neke mere znižali sami po sebi in sicer zavoljo nekoliko višje zaposlenosti v sektorjih, ki bodo deležni teh vlaganj, vendar v precej nižjem obsegu od 180 milijonov.
Minister za finance program kohezijskega trošenja povezuje z dolgoročnejšim dvigom gospodarske aktivnosti, ki bi naj pripomogla k dolgoročni stabilizaciji državnega primanjkljaja znotraj okvirja 0,5% bruto domačega proizvoda. Gospodarska aktivnost se bo zaradi večje intenzivnosti vlaganj v kohezijske projekte gotovo nekoliko dvignila v panogah, ki bodo deležne teh vlaganj, dvig gospodarske aktivnosti pa bo pozitivno vplival tudi na srednjeročne težave vlade pri zapiranju prihodnjih dveh, morda treh proračunov. Vendar, omenjena strategija ne zagotavlja dolgoročne stabilizacije državnih izdatkov s prihodki niti ne rešuje vprašanja odprave strukturnega primanjkljaja, saj se le deloma dotika strukturnih značilnosti slovenskega javnega sektorja in sicer le v tistih delih, kjer bo vlada uspela sanirati nakopičen balast oziroma se umakniti svobodni gospodarski pobudi državljanov.
Zavoljo kohezijskega manevra ne velja računati z dolgoročnim dvigom gospodarske pobude na Slovenskem. Slovenska podjetja ne bodo zaradi trenutnega kohezijskega cikla investiranja nič bolj konkurenčna. Ob tem ni nepomembno, da je velik del stroškovnika kohezijskih projektov v resnici že vplačan preko prispevka v evropske sklade, ki ga mora slovenska država letno odvajati v proračun EU. Multiplikativni učinki kohezijskih vlaganj za dolgoročno krepitev gospodarske aktivnosti v Sloveniji bodo predvidoma nizki, višja kupna moč izvajalcev teh projektov pa bo v največji meri končala v avtomobilih, pametnih telefonih in ostalih novih tehnologijah zabavne elektronike, torej v izdelkih in storitvah, kjer naša podjetja le malo sodelujejo oziroma so z redkimi izjemami nekje pri začetku verige dodane vrednosti. Precej kohezijskega denarja bo v obliki primarne potrošnje končalo tudi v državah v razvoju, kot sta denimo BiH in Srbija.
Kakorkoli obrnemo, kohezijska vlaganja so političen program, ki ne temelji na mehanizmu ponudbe in povpraševanja in torej ne morejo biti način za iskanje dolgoročnih konkurenčnih prednosti slovenskega gospodarstva. Kohezijska vlaganja so bolj podobna javnim delom kot pospeševanju razvojnega momenta. S prekinitvijo kohezijskega kroga investiranja se bo sprožil plaz upadanja gospodarske aktivnosti tistih podjetij, ki bodo preveč vezana na kohezijski cikel. Udarila bo »nevidna roka« državnega trošenja. Če s Smithovo nevidno roko mislimo na hipoma prikrite, a na daljši rok pozitivne učinke svobodnega sodelovanja dveh posameznikov, ki vsak zase zadovoljujeta lastne cilje, a sta primorana to početi na način zadovoljevanja medsebojnih ciljev, pa z nevidno roko državnega trošenja mislimo na pest prikritih posledic politik obsežnega državnega trošenja, ki nase vežejo velika sredstva, s privilegiranjem posameznih sektorjev na račun ostalih povzročajo nepotrebne distorzije, vodijo v spiralo zviševanja davkov, zvišujejo odvisnost panog od državnih projektov, spodbujajo zadolževanje, povzročajo padce vrednosti denarja, ustvarjajo plodna tla za korupcijo in krepijo politični boj za nadzor nad gospodarskimi aktivnostmi v družbi.
Pripis uredništva: Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
