Ko človekove pravice krši uradni zagovornik (pa se tega niti ne zaveda)

21
Foto: varuh-rs.si
Foto: varuh-rs.si

Slovenija je čedalje bolj razvrvrana dežela. Nesmisli in nespoštovanje logike prodirajo v vse pore naše miselnosti in govora, posledično pa se to tudi pozna v našem delovanju, saj nam manjka enovitosti oz. doslednosti.

Pospravljanje »podstrešja« postaja nujnost. Nesmiselno je npr., da hodi 200 ljudi po Ljubljani in o njih poročajo, kakor da bi jih bilo 200.000. O onih 2.000 pa skoraj niti besedice, ker pač niso del vladajočega režima. Prav tako je v praksi nesmiselno, da se ateisti zaganjajo v skupino molivcev in kličejo nadnje ves represivni pravosodni aparat totalitarne države, kar po eni strani razodeva, da državo pojmujejo kot »svojo« v smislu, da mora biti ideološko opredeljena in zagovornica prav njihovih stališč, po drugi strani pa, da v svoj ateizem pravzaprav čisto nič ne verjamejo, ker se bojijo Boga, ki ga nočejo priznati. Prav tako je nesmiselno in nelogično, da se govori o »pritisku« majhne skupine molčečih molivcev na ženske, ki hodijo več kot 50 metrov proč od njih. Ali pa, kar je še najbolj presenetljivo, morda verjamejo sovražniki molitve v moč molitve bolj kakor verniki, ker ji pripisujejo nevidno moč, da spreminja srca ljudi, česar mnogi, ki hodijo k redno k bogoslužju, ne verjamejo več.

Dejstvo pa je, da je skupina molivcev več kot dosegla svoj namen, saj je s svojim pogumom in javno molitvijo, razgalila vest morilcev nerojenih in si prislužila napad celotne prve vrste fanatičnih feministk, ki ne trpijo drugače mislečega, kaj šele vernega molivca. V to dogajanje, je popolnoma po nepotrebnem in tudi nepoklicano, vstopila tudi varuhinja človekovih pravic in v posebni izjavi obsodila početje… molivcev. Da, ni obsodila početja onih, ki so klicali državno inkvizicijo z vso njeno orožarno za preganjanje drugače mislečih, temveč se je spotaknila ob skupinico ljudi, ki molijo, pripoveduje o sprevrženosti vrednot v naši družbi.

Da je Vlasta Nussdorfer s svojo izjavo prekoračila svoje pristojnosti, priča tudi njen dopis meni z dne 23. 7. 2013, kjer zapiše »v prvi vrsti bi rad poudaril, da je Varuh … pristojen za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave ter nosilcev javnih pooblastil. Varuh nima pooblastil v razmerju do zasebnih subjektov oziroma subjektov, ki so ustanovljeni po pravilih zasebnega prava.« V tem dopisu se državni organ izogne javni izjavi v prid dvema javnima uslužbenkama, ki so jih v režimskih medijih poskusili linčati na podlagi njihovega prepričanja, kar je izrecno proti naši ustavi, ki garantira svobodo.

Tu pa nastopi problem, saj je Nussdorferja uporabila dvojna merila in podala slovesno, pristransko in nelogično izjavo, mimo svojih pooblastil, saj ni znano, da bi imeli v RS uradno verstvo ali da bi imela skupina molivcev kakršnokoli javno pooblastilo. Že zaradi tega postane državna uslužbenka problematična. A stvar je še bolj problematična, saj je prejšnja varuhinja delala prav isto diskriminacijo, ko so hoteli na podlagi njegove vere, diskriminirati takratnega predstojnika Inštituta za sodno medicino. Isti izgovor, ista drža. Očitno so levičarji »prihvatizirali« urad, ki naj bi varoval človekove pravice in ga zlorabljajo za fasado pri enostranskem uveljavljanju svoje ideologije.

Varuhinja je v slovesni izjavi povzdignila »pravico do umetne prekinitve nosečnosti« med »najpomembnejše« pravice žensk, saj jim »omogoča svobodno izbiro glede števila otrok in obenem, da razpolagajo s svojim telesom oziroma o njem odločajo same«, kakor mi napiše v dopisu z dne 22. 3. 2016. Sprašujem se in javno njo, »od kdaj je umor človekova pravica?« Splav je namreč umor nerojenega, po definiciji nedolžnega, človeka. Nikoli se uvajanje splava ne zahteva po logiki pravice, temveč po logiki »depenalizacije«, se pravi po negativni poti. Država se odpove preganjanju zločina in preloži na vest posameznika, odgovornost za usmrtitev otroka. Ko je ta prva obramba črta življenja prebita, nastopijo zagovorniki umora z drugo fazo, ki naloži državni blagajni plačilo in zdravstvenemu osebju dostopnost do umora (pri tem gredo tako daleč, da odrekajo pravico do ugovora vesti zdravstvenim delavcem s čimer umor povzdignejo v kategorijo »nad-pravice«) v imenu sočutja, ki pa eno stisko ženske zamenja z drugo, še večjo. A druga je bolj tiha, manj vidna, bolj trajna in se ji reče »travma«, ki leži na duši žene in družbe kot take, saj tam, kjer bi moralo privekati novo življenje na svet, dobimo osnovni material za lepotne kreme, genetske eksperimente in »posebne smeti« za sežigalnico namesto otroka. Splav torej ne more biti med »najpomembnejšimi ženskimi pravicami«, ker je dovoljenje za umor in nič drugega. Ker torej Varuh zagovarja umor, dejansko krši prvo od vseh človekovih pravic, ta pa je, pravica do življenja.

Enačiti prosluli 55. člen naše ustave s splavom je ena od pravnih leporečij levice. Imeti pravico, da odločam o umoru svojega otroka ni nikakršna pravica, zato o tem členu ustave nismo še rekli zadnje besede in ta razprava ne samo, da ni bila nikoli odprta, temveč je čedalje bolj nujno potrebna in bi jo prav na tem državnem uradu morali odpirati, čeprav v mojem dopisu piše, da je odpiranje razprave »nepotrebno in neprimerno«. Morda zato, ker nimajo nobenega argumenta, razen nasilja moči?

Povsem se pa v dopisu »varuhinja« osmeši, ko »način in kraj izražanja mnenj Zavoda Božji otroci«, oceni kot »neprimeren in spravlja ženske v resnično nelagodno situacijo«, daj zamenjuje vzroke in posledice. Ženska namreč, ki gre splavit, tega nikoli ne dela v veselju in brez skrbnosti, ki ga npr. prinese materinstvo, ampak v njej že obstaja stiska, ki ji ni para in le neusmiljena družba, kakor je naša, »navija« za splav, namesto za življenje. Zaključek Nussdorferje pa se glasi »navedeno namreč za te ženske (one, ki splavijo) lahko pomeni tudi nadlegovanje, ki ga Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja opredeljuje kot diskriminacijo«. »Varuhinja« se torej sklicuje na neki zakon, da bi ukinila ustavno pravico (žal to postaja kar redna praksa vladajoče kontinuitete), do svobodnega izražanja mnenj in vere. Svoboda in pravica do drugačnosti sta svetinji vsake demokratične družbe, zato se tudi sklicujemo na strpnost. Jasno pa je, da izražena mnenja niso vedno prijetna a tega očitno »varuhinja« in ves feministični tabor ne razumejo. Če so mnenja različna, potem se nujno odpre vprašanje »kdo ima prav« in tega ne moremo odgovoriti samo po načelu »jaz imam prav, ker sem močnejši« in zato tudi tisti, ki splavi ali splav zagovarja, nima prav, čeprav je močnejši in nedolžnega ubije. Beseda diskriminacija v ustih levičarja pa čedalje bolj dobiva pomen ukaza »tiho bodi, ali pa te bom na sodišču utišal, oz. kako drugače«. In ta način ustrahovanja dobiva nove in nove izvedbe v parlamentu in v krivičnih sodbah na sodiščih.

Državni urad, s katerim hoče naša država ščititi temeljne človekove pravice postaja tako urad za diskriminacijo in zagovarja trenutno modno levičarsko ideologijo namesto človekovih pravic, uporabljajo se dvojna merila in se celo zagovarjajo očitna stališča, ki so neskladna s samimi človekovimi pravicami (npr. pravica do življenja). Prav bi bilo, da bi torej uradnica odstopila. Ampak, kar je prav ni v obzorju teh, ki imajo moč in podlegajo trenutno modni ideološki interpretaciji človekovih pravic, ki gre v smer človekovih kapric.

Zaradi tega mislim, da bi morala sedanja varuhinja odstopiti, ker nima nobene moralne avtoritete več, da bi zagovarjala resnične človekove pravice.

21 KOMENTARJI

  1. Natančna in logična argumentacija g.Pozniča brez vsakega hinavskega sprenevedanja.Katoličani,kristjani in vsi drugi oporečniki nepravičnemu režimu se bomo hočeš nočeš morali naučiti vsak dan jasno odločati med dobrim in slabim ter se tudi javno in glasno postaviti za nepotvorjeno pravico in resnico.

  2. Uh, zelo sem razočaran. Po naslovu sem upal, da ste tudi na Časniku opazili stisko koroških fantkov…

    Glede molivcev. Splav ima korenine v neodgovorni družbi. Ustreznejše mesto za vašo molitev bi bili mariborski lampiončki. Na njih bo najbrž spočet kakšen otrok, ki ne bo nikoli rojen. Nasploh povsod kjer se pije. In drži. Petdeset metrov od mene, kadar sem v čustveni stiski, čutim poglede drugih…

    • Igor Đukanović: “Uh, zelo sem razočaran. Po naslovu sem upal, da ste tudi na Časniku opazili stisko koroških fantkov…”
      =====================

      Obravnavana je tema kakršna pač je, lahko bi bila pa tudi katera druga.
      Če želiš najti vzrok za svoje razočaranje imaš pač vsak trenutek neskončno možnosti za to, do končnega svojega samomora.

    • Hvala, gospod Igor.
      Vaše besede “Splav ima korenine v neodgovorni družbi” so bistvo. Sama ne znam otrok vzgajati k odgovornosti, ne da bi jih hkrati vzgajala v veri. Vendar z izkušnje vem, da so neverujoči ljudje lahko prav tako odgovorni, kot verni. Zato bi bilo koristno, da bi morda prispevali kakšen prispevek o drugačnih vzgibih vzgoje za odgovornost. Oziroma vzgibih za odgovorno ravnanje nasploh.
      Menim, da je skrajni čas za gradnjo mostov, zato bo vsako skupno razmišljanje o odgovornosti “ta pravo”.

      • Zadeva ne deluje tako. Most je že zgrajen, da lahko vsak, ki hoče, pride na stran vere. Verniki pa se morajo potruditi, na na njihovi strani ne bo megle … recimo megle tipa: “Vseeno je, ali si vernik ali pa nevernik.”

        OPPPSSS! Ta most ima dvosmerno cesto in zdi se mi, da je promet na obalo nevere kar velik. Razlog je v Potemkinovi ulici, ki je tik za mostom in se krasno vidi.

  3. Gospa Vlasta Nussdorfer se je šolala v sistemu, ki ni deloval kot pravno urejena država in se je v njem hudo kršilo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin. Zato sploh nima moralnih kvalitet za položaj, ki ga zaseda. Kot tudi ne mnogo sodnikov.

    Prvi, ki bi moral skočiti v zrak, je nadškof Zore. Inštitucija proti inštituciji, razumljivo. Ne more pa v zrak skakati družinski oče, razumljivo. Lahko pa in tudi mora družinski oče moliti, da Bog pošlje nekoga, ki razume, da je Cerkev institucija, ki kaže na zlorabo oblasti, ki je vedno na strani revnih in izkoriščanih.

      • Eno so marginalci in drugo so vladarji. Razen škofa Rodeta, sedaj je kardinal in je upokojen, so se vsi SLO škofi trudili biti všečni tuzemeljskim vladarjem. Eni pa enostavno niso bili zreli za to odgovorno funkcijo.

        • No, to ni čisto res. Lep zgled vsem našim duhovnikom in škofom je g. škof Štumpf pa recimo še gospoda Cvikl in Bizjak.

        • Rode je isti kot Janša. Na zunaj je gromel. V ozadju pa je delal posle z njimi.
          Baje najboljše posle.
          Res pa je, da so določeni škofi bili že na prvi pogled slabiči, brez karakterja.

          Cvikl, Turnšek in Zore mi delujejo v redu.

  4. Ja Riki tako pač je. Ko bi pri nas uvedli lustracijo na vse kateri so imeli višji položaj v kp, zsms in po osamosvojitvi na vse do leta 2016 bi Slovenija zacvetela, tako pa ne bo in bo samo še tonila!

    • Robert, ko bi Slovenija izvedla lustracijo, ki jo omenjate, ne bi Slovenija nič bolj cvetela ali nič manj tonila, kot to veselo ali žalostno počne sedaj. Lustrirani sodniki in tožilci bi se pač prelevili v razne zasebne svetovalce in bi še vedno vodili primere, ki so za njih pomembni. Vzeto iz enega filma o Rusiji, toda velja tudi za nas: “Sovjetske zveze ni več, Komunistične partije ni več, tudi KGBja ni več… Toda mi smo še vedno tukaj.”

      • Janez Gorenc: “Robert, ko bi Slovenija izvedla lustracijo, ki jo omenjate, ne bi Slovenija nič bolj cvetela ali nič manj tonila, kot to veselo ali žalostno počne sedaj.”
        ============================

        Tako razmišljanje je napačno, da ne rečem neumno.
        Lustracija bi prekinila (udbo)mafijske povezave, tako v sindikalizmu, politiki, gospodarstvu, sodstvu, medijih, športu, …

        Stare povezave so po inerciji delovale naprej. In te povezave so internacionalne (najmanj na območju cele bivše države), zato Slovenija danes edina plačuje breme razpada Jugoslavije (izbrisani, banka NLB do varčevalcev drugih bivših republik, bankrotirane podružnice SLO podjetij v drugih bivših republikah, …) Hrvati niso npr. ničesar plačali za izgon (s pobijanjem) cca 200.000 državljanov iz Hrvaške, podobno kot druge bivše republike ne.

  5. Gospod Poznič, hvala za odličen prispevek. Ravnanje varuhinje je še en dokaz več, da banditizem še traja, da se je vrinil v vse pore te države in te družbe. In če ne bomo kmalu in korenito kaj spremenili(kako, naj povedo tisti, ki se bolj spoznajo na politiko), potem nam bo banditizem vladal večno, natančno tako, kot so si zamisli njegovi duhovni tvorci, od Kardelja naprej, da bo komunizem/banditizem večen.

Comments are closed.