Že (pre)dolgo traja brezkompromisen ogorčen boj med zagovorniki in nasprotniki novega družinskega zakonika. Osebno mi razprava ni ravno simpatična in sem se od nje poizkušal distancirati, a kot se za ogorčen boj spodobi, se je vojna razplamtela in izstrelki iz spopada padajo tudi v okolja tistih, ki se tej vojni želimo ogniti.
Frontna linija
Razprava o novem družinskem zakoniku je že vse od začetka tako rekoč boj med dobrim in zlim, metafizični boj, kjer seveda ne more biti kompromisa, na koncu pa so na bojnem polju lahko le trupla in zmagovalci. Ena stran si je privzela vlogo hrabrih jurišnih oddelkov, odrešiteljev naroda, ki bo oz. mora razsvetliti narod na zatohli strani Alp, da stopi v novi svetli vek, kjer ne bo ne Juda, ne Rimljana, ne moškega, ne ženske. Vladala bo ena sama ljubezen, ljubezen, kjer ni ne kazni, ne prisile, ne zakona … in le taka nekonvencionalna ljubezen je lahko Ljubezen, vredna odrešenega človeka 21. stoletja. Bojevniki te strani so v glavnem profesionalni vojaki, ki imajo na razpolago najmodernejše orožje in tako rekoč neomejeno finančno podporo. Druga stran si je privzela vlogo branitelja domačega ognjišča in v »smrtnem strahu« trepetajoč pred pohotnimi perverzneži brani svoje domove. Borci te strani so v glavnem prostovoljci in nekaj strokovnjakov odpadnikov, prepuščeni pa so lastni strategiji in iznajdljivosti. Nalašč pretiravam, a tudi razprava o tej temi je prignana do skrajnosti.
Mirovni opazovalec
Razpravo o novem zakoniku spremljam kot občasni stranski opazovalec in si pri tem poizkušam ustvariti lastno stališče. Nobena od obeh strani me ni ravno očarala in se mi prikupila, saj sta se od samega začetka vkopali v svoje rove in se medsebojno obstreljujeta. Žalosti odsotnost empatije do drugega in do argumentov drugega, kar s pridom izkorišča tudi politika za svoje dnevne strankarske namene. Ker mi tako bojno stanje ni všeč, sem se od vse stvari še bolj odmaknil, je pa kljub temu treba priznati, da je bilo na obeh straneh vloženo tudi nekaj dobrohotnega truda, pri čemer lahko gotovo omenimo novo ureditev pri rejniških družinah kot tudi prizadevanja za posebno zaščito »tradicionalne« družine.
V vojni so tudi civilne žrtve, če je treba tudi otroci
Stanje »mirovnega opazovalca« spopada sem užival vse do prejšnjega tedna, ko me je na nevtralnem območju domačega doma zadela ena od granat kalibra Ciciban. Veliko je bilo v teh dneh že napisanega na to temo, a preprosto ne morem iti mimo tega, ker je bil udarni val granate res močan. V petek sem kot po navadi, preden ga dam otrokom, prelistal Ciciban, da se nasmejim ob kakšni dobri ilustraciji Zvonka Čoha. Ko sem prišel do sedaj že razvpite zgodbice, sem doživel nekaj podobnega kot risani junaki, ki se jim dviguje pritisk, dokler ne začne iz njih pihati para, no pri meni je ta para izparevala kar nekaj dni … Pa ne gre za to, da bi se bal, da bi ena sama zgodbica pokvarila moje otročiče. Zgodbo smo kasneje tudi prebrali in se pogovorili, odzivi pa so bili zelo zanimivi, a to je že druga zgodba. Tovrstna politizacija otroške revije v dnevno politične namene oz. v predreferendumski boj je povsem nesprejemljiva in skrajno sprevržena. Če bi zadevo dobil kot predreferendumsko zloženko po pošti, bi bila stvar poštena, da pa jo tako pritlehno servirajo v revijo za otroke, je perverzno, s tem pa so posegli tudi v moj intimni prostor, v družinsko okolje in mene ter moje otroke posiljujejo s svojo paradigmo. Izgovor uredništva, da ne gre za to, je seveda iz trte zvit, o čemer jasno pričajo »pastoralne inštrukcije« za vzgojiteljice, učiteljice in starše na dnu prispevka.
V kombinaciji s sloganom »Nisem zagaman …« in rafali ter poniževanji glavnih bojevnikov za družinski zakonik pa me je začelo pošteno skrbeti. Predvsem tu mislim na pravico, da vzgajam svojo otroke po svojem prepričanju. Agresivna, pokroviteljska in mesijanska drža, s katero ti dušebrižniki obkladajo vse, ki se ne strinjajo z njimi, je skrb vzbujajoča. V imenu svobode vse, ki se ne strinjajo z njimi, razglašajo za mračnjake, nazadnjake, inkvizitorje, skratka za zagamane, edina možna in dopustna je le njihova resnica. Ti, ki na načelni ravni opozarjajo na pluralnost resnic, v tem primeru brez možnosti ugovora dopuščajo le eno, svojo Resnico, s čimer vzpostavljajo nov dogmatizem.
V odnosu do drugih in drugačnih se držim načela: biti in pustiti biti, vsak ima pravico do izbire lastnega verskega, svetovno nazorskega, političnega prepričanja … in spolne usmeritve. Meja te svobode se konča pri svobodi drugega, dušebrižniki za družinski zakonik pa te svobode drugim ne priznavajo in jih preko zmerljivk in pritlehnih propagandnih vložkov silijo k spreobrnitvi. Primer Cicibana tako vidim predvsem kot prvi juriš udarnih oddelkov, ki bodo ob uveljavitvi novega zakonika jurišali na vse socialne, šolske in vzgojne podsisteme in postavili kult ene in edine Resnice, ugovora zoper Resnico kot tako pa seveda ni.
Foto: Ciciban
