»Ko boš imel vozniški izpit, boš že razumel!«

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Letos mi je uspelo nekaj prihraniti – kar je za nekoga iz mlajše generacije, ki se trudi delovati v kulturni in publicistični sferi, čisti čudež – in sem si kupil malo boljše rabljeno kolo. Tako sem pred dnevi šel na dvodnevno pot po Istri, ki jo je zgodovina – tako kot mojo Goriško – razklala med dve državi, sedaj pa končno spet združila v Evropski uniji.

Skoraj 80 % poti sem si delil z avtomobili. Ob nekoliko bolj prometnih poteh sem tesnobni občutek, da me bo vsak trenutek nekdo sploščil na stranskih skalah, preganjal s sestavljanjem statistike odnosa voznikov do kolesarjev. Najslabše so se, kot vedno, odrezali domačini. Ti seveda poznajo pot na pamet in večinoma vozijo kar z zaprtimi očmi. Slovenci so pristali takoj na 2. mestu. »Presenetljivo« so se najbolje odrezali Italijani, ki – vsaj na Goriškem – veljajo za zelo slabe voznike. Iz izkušenj vem, da to ne drži: ne pravim, da so dobri vozniki, le da so prizanesljivejši do šibkejših udeležencev v prometu. Radi trobijo, se hitro ujezijo in zmerjajo en drugega, vendar za razliko od naših, pešce spuščajo čez cesto in na spoštljivi razdalji prehitevajo kolesarje. Vendar razlika med Slovencem in Italijanom ni v kvaliteti vožnje, temveč v tem, da sta nekompatibilna. Oba kršita cestna pravila, a vsak na svoj način.

Sam nisem voznik, zato vsaki kritiki, ki jo naslovim na samozavestnega slovenskega voznika, sledi: »Ko boš imel vozniški izpit, boš že razumel!« Dober voznik ne potrebuje legitimacije drugega, dovolj mu je dejstvo, da je on voznik in vozi tako, kot je pač v navadi v teh krajih. Legitimacije ne pridobi z odgovorno soudeležbo v občem prostoru prometa, kjer so pravila jasna in vsakemu udeležencu že prej znana, temveč sam od sebe, v neke vrste cehovski solidarnosti, s tiho zavestjo, da si to lahko privošči, ker je močnejši. Ni promet kot občost tista, ki nekomu podeli status dobrega voznika, temveč je dober voznik tisti, ki ustvarja stanje v prometu.

S takimi dobrimi vozniki se srečujemo na vsakem ovinku svojega bivanja. Ko se pogajamo z občinskimi politiki in lokalnimi veljaki, ko poskušamo sodelovati z odgovornimi v javnih inštitucijah na področju kulture in drugih družbenih dejavnostih, ko se moramo meniti s poldržavnimi gospodarstveniki, študentskimi funkcionarji itd. Nihče se ne počuti kot del neke občosti, da je odgovoren do nje, in da bo legitimacijo, ali dela dobro ali ne, dobil ravno v tem, ko bodo vsi njeni udeleženci bolj optimalno delovali. Ne, že samo dejstvo, da so se prebili do neke pozicije in počnejo stvari tako, kot je v navadi, je čisto dovoljšnje upravičenje za njihovo nadaljnje delovanje, brez zavedanja, koliko škode s tem povzročajo ogromnemu številu mlajših, ki želijo aktivno izboljšati prostor, v katerem živijo. Saj veste, kako to gre: »Ko boš na mojem delovnem mestu, boš razumel!«

Pripis uredništva: Miha Kosovel je odgovorni urednik revije Razpotja, na katero se lahko brezplačno naročite in član uredništva KritikeKonservativne.