»Ko boš imel vozniški izpit, boš že razumel!«

4
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Letos mi je uspelo nekaj prihraniti – kar je za nekoga iz mlajše generacije, ki se trudi delovati v kulturni in publicistični sferi, čisti čudež – in sem si kupil malo boljše rabljeno kolo. Tako sem pred dnevi šel na dvodnevno pot po Istri, ki jo je zgodovina – tako kot mojo Goriško – razklala med dve državi, sedaj pa končno spet združila v Evropski uniji.

Skoraj 80 % poti sem si delil z avtomobili. Ob nekoliko bolj prometnih poteh sem tesnobni občutek, da me bo vsak trenutek nekdo sploščil na stranskih skalah, preganjal s sestavljanjem statistike odnosa voznikov do kolesarjev. Najslabše so se, kot vedno, odrezali domačini. Ti seveda poznajo pot na pamet in večinoma vozijo kar z zaprtimi očmi. Slovenci so pristali takoj na 2. mestu. »Presenetljivo« so se najbolje odrezali Italijani, ki – vsaj na Goriškem – veljajo za zelo slabe voznike. Iz izkušenj vem, da to ne drži: ne pravim, da so dobri vozniki, le da so prizanesljivejši do šibkejših udeležencev v prometu. Radi trobijo, se hitro ujezijo in zmerjajo en drugega, vendar za razliko od naših, pešce spuščajo čez cesto in na spoštljivi razdalji prehitevajo kolesarje. Vendar razlika med Slovencem in Italijanom ni v kvaliteti vožnje, temveč v tem, da sta nekompatibilna. Oba kršita cestna pravila, a vsak na svoj način.

Sam nisem voznik, zato vsaki kritiki, ki jo naslovim na samozavestnega slovenskega voznika, sledi: »Ko boš imel vozniški izpit, boš že razumel!« Dober voznik ne potrebuje legitimacije drugega, dovolj mu je dejstvo, da je on voznik in vozi tako, kot je pač v navadi v teh krajih. Legitimacije ne pridobi z odgovorno soudeležbo v občem prostoru prometa, kjer so pravila jasna in vsakemu udeležencu že prej znana, temveč sam od sebe, v neke vrste cehovski solidarnosti, s tiho zavestjo, da si to lahko privošči, ker je močnejši. Ni promet kot občost tista, ki nekomu podeli status dobrega voznika, temveč je dober voznik tisti, ki ustvarja stanje v prometu.

S takimi dobrimi vozniki se srečujemo na vsakem ovinku svojega bivanja. Ko se pogajamo z občinskimi politiki in lokalnimi veljaki, ko poskušamo sodelovati z odgovornimi v javnih inštitucijah na področju kulture in drugih družbenih dejavnostih, ko se moramo meniti s poldržavnimi gospodarstveniki, študentskimi funkcionarji itd. Nihče se ne počuti kot del neke občosti, da je odgovoren do nje, in da bo legitimacijo, ali dela dobro ali ne, dobil ravno v tem, ko bodo vsi njeni udeleženci bolj optimalno delovali. Ne, že samo dejstvo, da so se prebili do neke pozicije in počnejo stvari tako, kot je v navadi, je čisto dovoljšnje upravičenje za njihovo nadaljnje delovanje, brez zavedanja, koliko škode s tem povzročajo ogromnemu številu mlajših, ki želijo aktivno izboljšati prostor, v katerem živijo. Saj veste, kako to gre: »Ko boš na mojem delovnem mestu, boš razumel!«

Pripis uredništva: Miha Kosovel je odgovorni urednik revije Razpotja, na katero se lahko brezplačno naročite in član uredništva KritikeKonservativne.

4 KOMENTARJI

  1. Kultura v prometu ( brutalno nasilje, agresivnost, egoizem, moj prav, logika “močnejšega”, množično kršenje predpisov, hkrati pa pretiravanje z zakoni in prometnimi znaki – z regulacijo in birokracijo, astronomsko visoke kazni, samomorilnost, uničevalnost) je samo zelo verodostojen pokazatelj družbe.

    Nekoč sem bral misli nekoga, ki je rekel, da se človek v kabini svojega avta počuti tako varnega kot v maternici in zato si daje polni dušek, kar si običajno zadrgnjeni Slovenci ne upajo pokazati v družbi, v intimi, v družini, v službi in v politiki.

    Permisivna vzgoja zadnjih 50 let je proizvedla 1 milijon razvajene mularije pod 50 leti, ki manipulira, blefira in zelo hitro na vsako najmanjšo frustracijo odreagira agresivno, celo brutalno.

    Na drugi strani vidimo, da smo ravno Slovenci – kot butalsko avtohtoni socialisti ( čeprav nam je bil komunizem z revolucijo vsiljen) zelo POHLEPNI in ZELO ZAVISTNI, LJUBOSUMNI.

    Ker kapitala nismo smeli imeti in je socializem preprečeval podjetništvo in ustvarjalnost na vse pretega, so ljudje prihranke vlagali v devize, stanovanja, nepremičnine, hiše.

    Za šopiriti se pred drugimi, pa so kupovali drage in luksuzne avtomobile. Da so v sosedih -malomeščanih vzbujali zavist je en poseben, perverzen občutek orgazma teh seksualno zavrtih ljudi.

    Pri nakupu avtomobilov in pri vožnji avtomobila vidimo pravi značaj slovenske družbe in posameznika: zavist, materializem, grabežljivost, jemanje skupnega dobrega, skrajni egoizem, sociopatstvo, pohlep, sovraštvo, prezir.
    Vse te skrajno grde lastnosti se skrivajo pod lažno socialnostjo, lažno solidarnostjo, lažno egalitarnostjo.

    Poglejmo kako je državna, skupna lastnina v bistvu že dolgo na mafijski način sprivatizirana, izčrpavana, fevdalizirana.

    Namesto, da bi imeli zrele in moralne ljudi, ki bi ustvarjali in delček tega prispevali za skupno dobro pa imamo
    trop razvajencev, socialističnih prezaščitencev, ki ne znajo ustvarjati, ampak si z manipulacijo, blefiranjem , parazitiranjem jemljejo, kradejo, ropajo skupno dobro – če pa se pojavi najmanjša ovira pa postanejo brutalno agresivni in celo samouničevalni občasno.

  2. Kultura v prometu je zelo dober odraz splošne kulture in stanja duha na Slovenskem, prevladuje zakon močnejšega, agresivnost, nespoštovanje določil … in za vse so vodno krivi drugi.

  3. Povsem delim poglede avtorja na prometno in siceršnjo (ne)kulturo Slovencev. Pa imam sam izpit za avto okoli četrt stoletja. Redki ustavljajo pešcem in se ustrezno izogibajo kolesarjem, čim večje in dražje avte imajo, tem manj verjetno. ( Policija jih tako ali tako lovi samo na hitrost in alkoholiziranost.)

    Priporočam Kosovelu, da se po Istri s kolesom vozi izven turistične sezone. Ko je nekajkrat manj prometa in je po večini cest vsaj znosno.

  4. V Italiji je tudi policija bolj normalna. Tam te ne bodo preganjali, če boš naredil neškodljiv prekršek. Pri nas pa policaji iščejo predvsem take.

    Posledično Italijani ne “tekmujejo” v ekstremnosti, ampak tekmujejo med sabo.

Comments are closed.