Ko bom star in tečen

6

parV domačem okolju, v soseski ter med prijatelji in znanci, opazujem odnose med odraslimi otroki, njihovimi starši ter vnuki. Veliko nejasnosti, napetosti in slabe volje po eni strani ter jasnih dogovorov, odprtosti, ljubezni in medsebojne pomoči pot drugi strani.

Odrasli otroci preko 30 so lahko v odnosu do svojih staršev kot 5-letniki, ki so pravkar naredili lumparijo. Tako lahko gledajo sami sebe ali pa jih tako obravnavajo njihovi starši. Osebno pa tudi čutim, da nekaterih ovir, ki so med mano in mojimi starši, ne bom mogel nikoli preiti.

Partnerstvo

Sprašujem se, kakšen je zdrav odnos med staršem in odraslim otrokom? Prepričan sem, da gre za enakovreden partnerski odnos. Starši so svojo vzgojno vlogo opravili. Morda je to kdaj težko sprejeti. Pravzaprav mora iti za enak odnos kot med dobrimi prijatelji. To pomeni:

1. Iskreni in globoki pogovori so način druženja.

2. Jasni dogovori glede skupnih stvari olajšajo sodelovanje.

3. Medsebojna pomoč glede na potrebe in zmožnosti je nekaj vsakdanjega in tudi sprejemanje te pomoči mora biti nekaj normalnega.

4. Iskreno se veselimo uspehov drugih.

5. Drugega lahko spoštujemo in cenimo, čeprav se v celoti z njim ne strinjamo in ne razumemo vsega, kar počne.

6. V odnosu so male stvari v resnici velike stvari. Največja stvar je zaupanje. Lahko pa se izgubi preko zelo malih stvari kot so zasebnost prostora, govorjenje tretjim ljudem o nečem, kar bi moralo ostati znotraj partnerskega kroga in drobni namigi nespoštovanja.

7. In morda edina stvar, ki izstopa iz koncepta enakovrednosti: starši morajo biti pobudniki, da se ta partnerski odnos začenja vzpostavljati. Dokončna vzpostavitev in ohranjanje pa je odgovornost obeh strani.

Preventiva za dober odnos med starši in odraslimi otroki

Sprašujem se, kaj naj počnem, da bom sam zmogel graditi dobre odnose z lastnimi otroci, ko bodo odrasli. Zavedam se, da nisem imun za tečnobo v starejših letih in da teh zgornjih šest točk ni nekaj, kar se samoumevno zgodi in sploh ne pride samo po sebi z leti. Ko prideš kot starš v obdobje odraslih otrok, je seveda prepozno, da bi veliko naredil oz. spremenil.

V tem trenutku prepoznavam naslednje drže, ki jih oblikujem kot velelnike:

1. Ohrani elastičnost duha. To pomeni sposobnost prilagajanja in počenjanja stvari, ki jih nisi še nikoli. To lahko naredim tako, da že sedaj negujem odprtost do novih izzivov, se učim novih znanj.

2. S svojimi otroki gradi partnerski odnos že sedaj. Otrok ima svoje potrebe in jih želi in zmore zadovoljevati na svoj način. To moram spoštovati in dopuščati njegovo pobudo, dostojanstvo in svobodo. To seveda ne pomeni otroštvo brez meja in odgovornosti. Pomeni le, da odgovornost in svoboda hodita z roko v roki.

3. S partnerjem in z otroci govori iskreno o svojih občutkih, čustvih in potrebah.

4. Iskreno se veseli uspehov otrok in jih pohvali jasno in neposredno.

Skrito sporočilo za prihodnost

Toliko potenciala je v teh odnosih. In toliko bolečin. Morda jim ne smemo reči medgeneracijski odnosi. To spominja na dva bregova. Gre enostavno za odnose. Za sodelovanje, za zaupanje, za iskrenost in za enakovrednost. In zdi se mi, da se moram s temi izzivi soočati sedaj in ima me, da si ta zapis nastavim tako, da ga najdem, čez kakšnih 20 let.

Foto: Danilo Kozoderc

 

 

Pripis uredništva: Danilo Kozoderc je prokurist v Zavodu Simetris Morje.

6 KOMENTARJI

  1. V to smer še nisem razmišljal. 🙂

    Čeprav sem relativno zgodaj bil razočaran, ko sem nekatere reči razumel bolje od staršev, je do tja za mojo hčerko še dolgih deset pestrih let. In ob sodobnem tempu se ne morem ustaviti in premisliti.

    Meni osebno se pri mojih starših najbolj grozen zdi ravno ta problem. Kako se lahko osebe, od katerih sem nekritično kopiral stališče, motijo? Kako to, da jim več ne morem ali le stežka razložim najnovejša lastna spoznanja? Kako da ne sprejemajo mojih prioritet glede vrednot?

    • Bolečina je to spoznanje o starših. In potem vprašanje, kako to vedno znova sprejemati. Težko, da se bodo spremenili. ena od poti, ki jo vidim, je moja sprememeba v tem, da to sprejemam oz ignoriram. Ni pa lahko.

    • Ena od posledic slabe “ateistične” vzgoje. Verniki in njihovi otroci že od začetka razumejo da njihovi starši niso vsemogočni, ne vedo vsega. To je ena od osnovnih stvari. Tebe je pa to šokiralo. In sedaj, ko so tvoja spoznanja že tako napačna, praviš da jim jih ne moreš razložit. Nič čudnega.

      Bog daje pamet tistim, ki ga prosijo. Stara modrost. In brez starih modrosti si lahko samo v zmoti.

      • “Verniki in njihovi otroci že od začetka razumejo da njihovi starši niso vsemogočni”
        Kako že gre četrta zapoved? Moja krščanska vzgoja je temeljila na tem da imajo starši vedno prav, absolutna avtoriteta. Že sama ideja o nezmotljivosti očeta (papeža) je totalno mimo.

  2. Uh, boli me noga – krčne žile. Kmalu bom šel po stopinjah svojih staršev tudi drugače.

    Seveda bi se vsi morali ustaviti in premisliti, kakšni bomo, ko bomo stari. A ne zmorem.

    Se pa z veseljem poistovetim z vašo mislijo, da je z otroci treba čimprej razviti partnerske odnose. Resda z dojenčki ni možno in tudi pozneje imamo starši levji delež odgovornosti in zato partnerstvo, vsaj na začetku, ne more biti povsem enakopravno. A treba je stremeti k temu, da, kadarkoli lahko, vidiš v otroku sebi enako bitje z lastno voljo, značajem in prepričanji. Med drugimi prednostmi takšnega pristopa ne bo potrebno bistveno spreminjati odnosa čez deset let. Niti čez nekaj desetletij. 🙂

  3. Danilo, odličen prispevek. Lepo si tole razmislil. In verjemi, če si zmožen takega razmisleka, si že pol dela opravil. Predvsem zato, ker si dovolj zgodaj začel razmišljati o tem …

Comments are closed.