Ko bo vse drugače

»Potrebujemo nov svetovni red,« sem ta teden slišala reči znanega in uglednega Slovenca, »v katerem se bomo morali odreči pohlepu, želji po prekomernih materialnih dobrinah in (nezdravi) tekmovalnosti.«

Glede na čas v katerem živimo, je ta poziv verjetno več kot na mestu, vendar se sprašujem, če in v kakšnih okoliščinah smo ta novi svetovni red sposobni vzpostaviti. Odpovedati se pohlepu po imeti in presežku materialnih dobrin je za sodobnega človeka zagotovo velik izziv, še posebno, če vemo, da je glavno vodilo in gibalo našega časa ter prostora pravzaprav potrošnja in potrošnik. In ta je skoraj dolžan potrošiti vsak dan več, praviloma za stvari, ki jih v resnici ne potrebuje. To mu dnevno dopovedujejo reklame, ki vpijejo na potrošnika od vsepovsod (iz televizije in računalnika, ob cestah, v trgovinah, iz nabiralnikov in časopisov). Pa ne samo reklame. Vsa sodobna govorica se je iz »biti« spremenila v »imeti«. Nekaj »biti« je za nas danes velikokrat pretežko, saj je potrebno v »nekaj biti« vložiti veliko več napora, časa in odrekanj kot pa v nekaj »imeti« takoj zdaj. Tudi če pogledamo javni prostor, nas povsod  nagovarjajo z besedami »morate imeti, morali bi vam dati, pripada vam, itd.« In če temu dodamo še ves šolski sistem, ki je tudi že popolnoma naravnan na »imeti, dobiti« namesto »biti«, se ne smemo čuditi, da  sodobni človek vidi smisel življenja predvsem v uživanju, zadovoljevanju lastnih potreb, pri čemer pa se večinoma ne zaveda, da mu te potrebe umetno ustvarja kapital in z njim povezan pohlep po dobičku.

To nenehno pehanje za dobičkom dela človeka vedno bolj sebičnega, zaverovanega samega vase. V sočloveku nenadoma vidimo tekmeca, ki ga je treba premagati, saj nam pomeni potencialno nevarnost, da nam vzame dobrine, po katerih posegamo. A že filozof Fromm je ugotavljal, da izpolnitev vseh želja ne vodi k blaginji in popolnemu užitku, temveč k vedno večjemu nezadovoljstvu posameznika, posledično pa tudi družbe kot celote. In ker smo nezadovoljni, hočemo še večji dobiček, še več stvari, ki pa naših osnovnih potreb po sprejetju in varnosti zopet ne zadovoljujejo. Začarani krog.

Kako torej priti do novega svetovnega reda, v katerem dobiček, pohlep in materialne dobrine ne bodo imele prvega (in edinega) mesta? In kaj naj bi ta novi svetovni red prinesel? Kako ga uveljaviti, da ne bo vsiljen od zunaj, temveč ga bo posameznik sprejel kot svojega? Zelo zahtevna naloga, na katero verjetno ta hip svet še ni pripravljen in vprašanje je, kako globoko moramo še pasti, da bomo pripravljeni na take spremembe. Zagotovo pa to ne more biti samo projekt enega človeka, skupine ali države. Potrebno bo soglasje vseh pomembnih velesil (tudi tistih ali pa predvsem tistih, katerih era se šele začenja) ter svetovnih korporacij, da sodobni način življenja in brezglava potrošnja ter pehanje za neizmernim dobičkom pomeni uničevanje tako človeka kot okolja, v katerem živimo. Šele ko bodo te sprejele vodilo, da mora biti pri vsaki pomembni odločitvi na prvem mestu skrb za človeka ter okolje, se bo lahko začel oblikovati nov svetovni red. Potrebno bo ponovno uglasiti svet vrednot, kar pomeni, da bodo vrednote, kot so človeško dostojanstvo, nedotakljivost človeškega življenja, sožitje, solidarnost, pravičnost, odgovornost, itd, morale postale temelj, na katerem bo stal novi svetovni red. Ob vsem tem pa seveda ne moremo vse odgovornosti preložiti na velesile, državne voditelje ali korporacije. Tudi vsak posameznik se bo moral, ob pomoči in podpori vseh naštetih, spremeniti, postati »novi človek«, ki bo pripravljen sprejeti odgovornost za blagostanje in sožitje vseh okoli sebe in bo sposoben preseči lastno sebičnost in pohlep zaradi skupnega dobrega. In ta posameznik sem tako jaz kot ti.  In takrat bo res vse drugače.

Foto: Združenje krščanskih poslovnežev Slovenije