Ko bo Slovenija rešila dve temeljni vprašanji

9
Kremzar marko
Foto: Družina

V drugem delu intervjuja (prvi del katerega najdete tukaj) z Markom Kremžarjem, ekonomistom in pisateljem, lahko sledite pogovoru o vprašanjih sprave, zadoščevanja, politične emigracije, o ustanovitvi in združevanju SLS, odnosa do življenjeja ter nenazadnje o vizijah Slovenije.  Pogovor je bil najprej objavljen v Zavezi.

Kaj je pravzaprav slogaštvo? Kako ga moralno presojate?

Sloga je lepa in potrebna družbena lastnost, a prav tako potrebna je različnost, pestrost. Slogaštvo je pomenilo odklanjanje slehernih idejnih ali političnih razlik v dobro narodni enotnosti. Spregledalo je, da je narod živo občestvo, v katerem naj bi sobivale različne težnje in pogledi na svet. Slogaštvo ni priporočalo strpnosti, temveč uniformnost. Zaradi sloge, ki je velika vrednota, ne moremo podpirati nemoralnih odločitev, sprejemati laži, molčati ob krivicah in odločitvah, ki škodijo skupnosti. Treba je imeti jasno lestvico vrednot in iskati čim večjo slogo, a ne na račun moralnih vrednot, ki presegajo področje koristi.

Je ta delitev naroda ista še danes ali ga je komunizem razdelil drugače?

Velik del liberalnih izobražencev je šel pri nas ob začetku revolucije s komunisti, a ne vsi. Med njim je prišlo do delitve. Dejstvo, da so bili nekateri liberalci kulturnobojni, to je versko nestrpni, drugi pa le pristaši liberalnega gospodarskega modela, je verjetno zaznamovalo tudi te odločitve. Vsekakor delitev, ki jo trpi naš narod danes, izhaja iz časa revolucije med drugo svetovno vojno. Nekdanja liberalna stranka je že med vojno opustila vse izraze kulturnega boja in je odkrito sodelovala z ostalimi demokratičnimi strankami v ilegalnem Narodnem odboru, kasneje pa skozi desetletja politične emigracije v Slovenske narodnem odboru, vse do slovenske osamosvojitve.

Glede na dogajanje v Sloveniji ne moreva mimo sprave. Ta izraz je danes že tako razvrednoten in zlorabljen, da redko najdemo koga, ki o njem trezno razmišlja. Naša politična emigracija pa ne le, da je odpustila, Vi govorite celo o zadoščevanju.

Govorim o zadoščevanju, ker mislim, da je to zanesljiva pot do sprave. Cerkev nam nudi z zakramentom sprave priložnost za spravo z Bogom in s tem nakaže vse elemente, ki so za to potrebni. Prvo je priznanje krivde, potem kesanje in trden sklep ter končno zadoščevanje. Mar ni prav zadoščevanje ena osrednjih skrivnosti krščanske vere? Božji Sin se je učlovečil, da je s trpljenjem in smrtjo na križu zadostil za grehe nas vseh in nas tako odrešil in spravil z nebeškim Očetom. Nakazal nam je pot.

Bi lahko to misel še malo razvili?

Sprava je potrebna, kjer je bila storjena krivica. S krivičnim dejanjem je ena stran ranjena, druga si je naložila breme krivde, hkrati pa so se med prizadetima osebama pretrgale vezi osnovne, medčloveške vzajemnosti. Sprava naj bi te vezi ponovno vzpostavila, rane zacelila in bremena olajšala. Vendar celo sprava ne more narediti, kot da krivice ne bi bilo. Potrebna pa je, da tako žrtev kakor krivec lahko prerasteta svojo prizadetost in pričneta spet soživeti v novem, medsebojnem razumevanju.

Jasno je, da je za dosego sprave potrebno primerna naravnanost obeh strani. Ker je med obema prizadetima kot nevidna zagozda neka določena krivica, je za spravo potrebno najprej, da obe strani krivico priznata in enako ocenita. To ni enostransko dejanje. Za odstranjanje te zagozde sta potrebna dva, tako krivec kakor žrtev. Imam vtis, da pri nas mnogi pojmujejo spravo kot enostransko nalogo tistih, ki so krivice trpeli. Ti poslušajo z ene strani vztrajno spodbujanje, naj odpustijo, z druge strani pa vedno znova očitke, da gojijo maščevanje. V čemer se obe strani očitno strinjata, je, da se je krivica resnično zgodila. Kajti kdor se boji maščevanja, ve, da bi to bilo posledica storjene krivice, in kdor govori o odpuščanju, s tem priznava, da se je krivica zgodila. Ni dvoma potemtakem, da je bila zagozda vsekana v naše narodno telo, vprašanje je, kako jo odstraniti, če sta za to potrebna dva.

Ker smo tisti, ki smo doživeli krivice komunistične revolucije in totalitarnega režima, po večini kristjani, smo te že davno odpustili in ne gojimo maščevalnosti do tistih, ki so jih zakrivili. Pomeni, da je roka odpuščanja že stegnjena, a še čaka, da bi jo stisnila roka obžalovanja. Pomeni pa tudi, da tako tisti, ki neprestano pozivajo k odpuščanju, kakor oni, ki govore o maščevanju, nimajo v mislih resnične sprave, kajti ne eni ne drugi navadno ne govore o vzporedni potrebi priznanja in obžalovanja storjenih krivic.

Ali je potemtakem med nami sprava nemogoča? Nič ni nemogočega, a ne pride samo od sebe. Priznanj krivde na osebni ravni in zato tudi osebnih sprav je med nami, hvala Bogu, več, kot si morda mislimo. Vendar bodo nosilci struktur, ki imajo od nekoč prizadetih krivic vrsto koristi in privilegijev, težko priznali in obžalovali dejanja in laži, s katerimi že desetletja svoje zločine opravičujejo. Tukaj gre za strukturo krivde in laži, ki posameznikom, ki jih omrežuje, onemogoča ali vsaj otežuje priznanje in obžalovanje zlih dejanj. To je glavna ovira, da ostaja med nami ponujena roka odpuščanja sama in da nemočno počiva na zagozdi, ki je sama ne more iztrgati iz občestvenega organizma.

Kaj zdaj? Ali čakati, da čas prinese svoje, da z zamenjavo generacij novo tkivo prekrije zagozdo, ki bo ostala v našem narodnem telesu za vedno kot nema priča hudih časov? Ali se naloga kristjana izčrpa z odpuščanjem? Mar naj brezbrižno živimo ob rojakih, ki so nesposobni obžalovati prizadeto krivico, kot da nam zanje ni mar? Mislim, da to ne bi bilo prav. Kajti če ti ljudje niso zmožni koraka do sprave z nami in ker ni v naši moči, da bi v tej smeri nagnili njihovo svobodno voljo, je potrebna Božja pomoč, da jih privede vsaj do sprave z Njim. To nas postavlja pred nalogo dejavne ljubezni, ki presega golo odpuščanje, postavlja nas pred nalogo zadoščevanja.

Zadoščevanje pomeni molitev, dobra dela, celo žrtev. Zakaj se o tem med nami ne govori, niti v Cerkvi?

Ne vem, zakaj se o tem navadno ne govori. Spomnil bi le, kar poudarja papež Frančišek, da smo Cerkev vsi krščeni verniki. To pomeni, da smo vsi dolžni iz vere živeti, si pri tem medsebojno pomagati in o skupnih nalogah razmišljati in govoriti.

Kot kaže, ta generacija vprašanja sprave ne bo rešila. Bo torej z njo umrlo ali se bo preneslo na naslednjo?

Tiha sprava med ljudmi je po mojem mnenju vprašanje časa in poteka že od povojnih let, ne glede na zunanje razmere. Gre za odnose med posamezniki oziroma med družinami. Mnogokje je do poravnav prišlo, kjer pa ne, se bodo hladni odnosi prenašali naprej in s časom, upajmo, pomirili.

Nekaj drugega pa je vprašanje sprave v družbi. Gre za zločine, ki ne zastarajo, in krivice, ki so prizadele in zaznamovale vso družbo. Če tega ne reši ta generacija, bo nerešeno vprašanje težilo naslednje rodove, dokler ne pride do pravične presoje obdobja revolucije in totalitarne države ter njihovih žrtev. Čas sam na sebi krvic ne odpravi, laži ne omili. Zato smo za utrjevanje pravice in spoznavanje resnice v družbi vsi odgovorni, v zavesti, da stojimo pred skrivnostjo človekove svobode in milosti spreobrnjenja.

V zadnjem času ste se večkrat oglasili in poudarjali tri besede: poleg zadoščevanja še življenje in svetost, ki po Vašem mnenju manjkajo v PIP-u. Vse bolj se mi zdi, da so prav te tri besede ključne za slovenskega kristjana, ob njih bi moral usmerjati vse svoje delovanje.

Mislim, da je med nami potrebno okrepiti življenje. Življenje je od Boga, smrt pa je posledica greha. Spomnimo se, da je Jezus rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Iskanje resnice in zvestoba poti, ki jo je nakazal Kristus, to je svetost, kar je poklicanost vsakega kristjana. Pomeni usmerjenost naše življenjske poti k Bogu. Je vprašanje neprestanega usmerjanja, sredi luči in senc, sredi večkrat nepoznanih križišč, k večnemu Cilju. Svetost zveni današnjemu človeku ekstremistično, a Jezus, ki nam je naročil, naj iščemo v življenju nedosegljivo popolnost, ni bil fundamentalist. Pokazal nam je smer.

Že davno pred osamosvojitvijo sem pisal, da bo po padcu komunističnega režima treba besedam vrniti pravi pomen. O tem so govorili tudi drugi, ker je bilo jasno, da je v navalu materialistične ideološke vzgoje in laži vrsta besed izgubila prvotni smisel. Tako je bila svetost laicizirana in nacionalni interes prilaščen od nekdanjih internacionalcev. Bral pa sem tudi, kako je med nami nekdo razlagal, da je treba začeti delati na kooperativizmu, ker naj bi to bilo čisto nekaj drugega kot zadružništvo, ki ga večina pozna le iz časov partijskega totalitarizma. In vendar so naši predniki gojili pravo zadružništvo že pred več kot sto leti. Tudi vzajemnost je bila nekoč vsakdanja beseda, danes pa govorimo le o solidarnosti, kot da je pred poljsko pomladjo ne bi poznali.

Komunizem je omajal vezi z našo katoliško preteklostjo ter osiromašil jezik. Zato mislim, da je treba ponovno razmišljati tudi o globokem pomenu besed, kot so življenje, zadoščevanje in svetost.

Vaše življenje in življenje drugih političnih emigrantov je močno zaznamovalo tudi trpljenje – najprej zaradi vojne, izgube bližnjih, izgube domovine, domotožja, borbe v novem okolju, sedaj hrepenenja po domači zemlji. Kako ste se soočali s trpljenjem? Kakšen je za Vas njegov pomen?

Trpljenje je del življenja. Lahko se mu upiraš in se zaradi njega čutiš nesrečen, lahko ga pa sprejmeš kot del preizkušnje, ki jo moraš preživeti. Gotovo ga je težko prenašati in ga lahko občutiš kot krivico, a je del človeške dediščine. Če ga ne sprejmemo, spoznamo le njegovo težo. Ko pa trpljenje sprejmemo, nas okrepi in v nekem pogledu lahko tudi pozdravi. Zgodi se, da je kdaj trpljenje tako težko, da človeka lahko zlomi. Tudi Kristusovo trpljenje na Oljski gori je bilo premočno za njegovo človeško naravo, zato je takrat prosil za pomoč Očeta. Kot vedno, nam je tudi v tem pogledu dal zgled. Kadar zagrne človeka val trpljenja in čuti, da mu zmanjkuje moči, je treba prositi za Božjo pomoč. Prednost, ki jo imamo kristjani, je v tem, da vemo za smiselnost trpljenja in da nas to približa trpečemu Kristusu ter povezuje s skrivnostjo odrešenja.

Generacija politične emigracije, ki je na svoji begunski poti prišla sem, je res živela iz vere in z Božjo pomočjo je šlo. »Križa teža in plačilo«, geslo našega škofa Gregorija Rožmana, je bilo v veliki meri tudi vodilo njegovih vernikov.

Omenjate politično emigracijo. Lahko na kratko opišete »vrnitev« zgodovinske SLS iz izseljenstva v domovino, prav v tem obdobju ste ji namreč predsedovali?

Dr. Miha Krek, načelnik SLS, je bil takoj po vojni med ustanovnimi člani zveze srednjeevropskih krščansko demokratskih ljudskih strank. Od takrat ima Slovenska ljudska stranka mesto v krščansko demokratski Evropi. V času mojega predsedovanja SLS, od 1984 dalje, je bil naš predstavnik v tej Zvezi podpredsednik stranke dr. Peter Klopčič iz Kanade. Ker nas je lahko zastopal le na srečanjih v Angliji in Španiji, mu je pomagal požrtvovalni Marjan Struna, ki je živel v Franciji in je pokrival zvezne sestanke v Franciji in Nemčiji. Tako so nas evropski krščanski demokrati zelo dobro poznali že precej pred osamosvojitvijo. V začetku leta 1989 me je poklical Ivan Oman, ustanovitelj Slovenske kmečke zveze, s katerim se še nisva osebno poznala, in mi povedal, da so v Sloveniji odprli register za vpisovanje novih političnih strank ter da se boji, da bodo komunisti uporabili zase ime Slovenske ljudske stranke. Ker nismo imeli v Sloveniji nikogar, ki bi SLS mogel registrirati v imenu stranke v zdomstvu, sem pooblastil Omana, ki je dal besedo, da bo stranko vpisal na svoje ime, a da tega imena ne bo uporabil brez dogovora z nami, ko »bomo vsi skupaj«. Obema je bilo takrat jasno, da jugoslovanski komunistični režim razpada. Oman je obljubo izpolnil in besedo držal.

Pozneje sva nekajkrat govorila z Omanom in tudi s Peterletom o potrebi združitve vseh krščansko demokratskih strank pod imenom SLS. Bil sem mnenja, da naj bi to storili čim prej, ker se v volilnih kampanjah lahko pojavijo nepotrebna nasprotovanja in nesporazumi. Drugi so menili, da je iz taktičnih razlogov bolje odložiti to na čas po volitvah, a se je zgodilo prav to, česar sem se bal. V zdomski SLS – krščanski demokraciji, kot je bilo že desetletja uradno ime stranke, smo se kmalu pričeli pripravljati na združitev s Slovenskimi krščanskimi demokrati, kar je bilo storjeno na kongresu SKD leta 1992. Slovenska kmečka zveza se je med tem preoblikovala v stranko, ki je dobila precej članstva iz bivšega levo usmerjenega agrarnega sektorja. Tem se je posrečilo prevzeli vodstvo stranke, ki so jo preimenovali v SLS. Ivan Oman je v znak protesta iz nje izstopil in pristopil v SKD.

Zdaj, ko se govori o povezovanju SLS in Nove Slovenije, se pojavljajo isti akterji, ista imena kot takrat. Kaj menite o povezovanju?

Mislim, da je prav, če se združita, ker imata veliko skupnega in sta vsaka zase šibki, a ne za ceno idejne jasnosti. Vprašanje je, kakšna bi bila načelna vsebina nove, združene stranke. En tak poskus je v preteklosti zaradi vsebinske nejasnosti slabo končal. Upajmo, da ne bodo ponavljali istih napak.

Zdi se, da nimamo politikov z vsebino, ampak le PR-ovske strokovnjake ali nestrokovnjake. Kje se je izgubila vsebina?

Ne bi rekel, da nimamo politikov, morda bi potrebovali več razgledanih državnikov. Res pa je zdajšnje ravnanje opozicijskih strank v marsičem težko razumljivo. Ustvarjajo vtis, da ne vedo, kaj hočejo. Izgubljajo dragoceni čas in sile v medsebojnih trenjih. Doživljamo izredno hudo gospodarsko krizo, a ob vladni neodločnosti ne predstavijo alternativnih rešitev. Biti proti ni dovolj. Kjer ni vizije, je težko pravočasno in pravilno ukrepati.

Smo brez vizije tudi zato, ker o sebi nikoli v zgodovini nismo sami odločali?

Ne bi rekel, da nismo nikdar odločali o sebi, a pustiva to zgodovinarjem. Vsekakor je v preteklosti, ko je bilo morda manj političnih izkušenj, slovenski narod imel vizijo. Vodili so ga ljudje, ki so imeli široka obzorja in so imeli svoj narod radi. Sledili so jim tisoči, ki so čutili enako. Vizijo dobite, ko neko stvar resnično poznate, jo imate radi in skrbite, kako bo rasla. Kako gledamo na otroke? Mislimo, kako bodo rasli, kaj bo iz njih, skušamo jih razumeti, skrbimo zanje. To je dano v naravo. Če pa je za nekoga družba, v kateri živi, le material, delovna sila ali porabniška masa, ga zanima le, kaj bo iz nje iztisnil zase. Danes. Zadovolji se s tem, da se »znajde«. Znajti se, to je isto kot »nadmudriti« bližnjega. To je sebičnost, o kateri smo že govorili. Kdor je zagledan vase, kdor nima nečesa rad, nima vizije, zanima ga le trenutna korist. Lovi trenutke.

Ob velikih dosežkih slovenskega naroda, med katerimi gotovo lahko na prvo mesto uvrstimo osamosvojitev, se ne moremo izogniti občutku, da za nami stoji neka mogočna sila – slovenski mučenci. A kje je ta duhovna moč zdaj, ko se zdi, da država tone na vseh področjih?

Tudi jaz verjamem, da se imamo za osamosvojitev v veliki meri zahvaliti slovenskim mučencem. Lahko bi rekli, da so oni svojemu narodu pomagali, mi pa smo nanje počasi pozabili. Res smo lahko srečni, da imamo blaženega Grozdeta, a zanj se imamo zahvaliti predvsem papežu Janezu Pavlu II., ki je spomnil slovensko Cerkev, da ima mučence. Na poti do priznanja mu bo sledil še ta ali oni posameznik, kar je razveseljivo, vendar imamo na stotine znanih in neznanih mučencev iz dobe komunistične revolucije in tudi po njej. Imena nekaterih hranijo v nadškofijskih arhivih, a se o njih ne govori, kot da ne bi znali prav ceniti njihovega zgleda, niti nadnaravne vrednosti njihove žrtve.

Tudi v prvih letih krščanstva so mučence njihovi krvniki obtoževali, da so sovražniki države in cesarja, prerekli so jim vse in poganska javnost se jim je posmehovala. A takratni kristjani so svoje mučence častili, občudovali, se jim priporočali od prvega trenutka naprej – sto let, dvesto let, tristo let in vse do danes. Več ko je bilo mučencev, bolj so jih častili v veri, da je kri mučencev seme novih kristjanov. Pri nas pa je, kakor bi mučence ponovno zakopali, da se ne bi zamerili družbi, v kateri živimo. Oni nas niso zapustili, nas pa še čaka naloga, da počastimo njihovo žrtev, osvetlimo njihov zgled in jim izkažemo hvaležnost.

Če se obrneva še k slovenski skupnosti v Argentini, ki jo vedno občudujemo – kot politična emigracija je namreč ostala trdna, izjemno živa, izpolnila je svoje poslanstvo. Od osamosvojitve dalje pa se zdi, da je ostala brez cilja, da nekje tava …

Že precej pred osamosvojitvijo sem opozarjal, da bo, ko bo politična emigracija izpolnila svoje zgodovinsko poslanstvo, v veliki meri odvisno od Slovenije, ali bo znala sprejeti in uporabiti svojo diasporo. Diaspora, posledica velike nesreče, je še neuporabljen kapital slovenskega narodnega občestva. Politična emigracija je imela svoje poslanstvo, ki ji je dajalo smisel in življenjsko silo. Zdaj bi poslanstvo lahko bilo povezovanje, medsebojno dopolnjevanje in oplajanje, večanje kulturnega in gospodarskega potenciala z matično in zamejsko Slovenijo. V zdomstvu naj bi videli slovenske postojanke v svetu. A če država ne bo znala teh silnic oživljati, gojiti, uporabiti in stkati iz njih kulturne in gospodarske mreže, bo ta zgodovinska možnost prej ali slej izgubljena.

Kaj Vam pomeni Slovenija? Kaj ste čutili do nje pred 40 leti, kaj pred 20 in kaj danes?­

Mislim, da skoraj enako. Vedno je bila domovina. Včasih je trpela na en način, včasih na drug, a vedno je bila moja domovina.

Kaj pomeni domovina?

To je kraj, kjer so korenine mojega rodu in moje kulture. Slovenija je sicer majhen, a zelo jasno definiran del Evrope. Geografsko, zgodovinsko, kulturno in politično smo v družini evropskih narodov nekaj različnega, posebnega. Smo! To se ne izgubi v neki evropski ali globalni splošnosti. Vsak človek je s svojo enkratnostjo nekam vsajen in to vsajenost je treba hvaležno sprejeti in gojiti, ker edino iz nje lahko rasteš.

Večkrat ste omenili potrebo vizije, dolgoročne zamisli za slovensko državo in slovenski narod. Kako gledate vi na slovensko prihodnost?

Če govori o prihodnosti neka stranka in je to izraz politične volje, ali če razpravlja o njej skupina oseb, ki hoče prekvasiti družbo, pravim temu vizija. Ta je pred programom, ki je konkretna pot do njenega dosega. Moji pogledi na prihodnost našega naroda in države pa so lahko le želje in pa – upanje.

Sloveniji se bo odprla doba novega zagona, ko bo rešila dve temeljni vprašanji, ki jo priklepata k tlom, da se ne more dvigniti iz meglene pritlehnosti. Eno je razčiščenje revolucionarne in totalitarne polpreteklosti z zavezanostjo resnici in pravici, kar bo privedlo do umiritve notranjih napetosti. Drugo pa je rešitev demografskega primanjkljaja z odločitvijo za življenje, z dvigom rojstev in z vzporednim manjšanjem umorov nerojenih otrok. Tako bodo dani osnovni pogoji za kulturno in gospodarsko rast ter za politično trdnost države.­

Slovenija mora postati resnična pravna država in demokratična republika, ki bo ob varstvu svobode in uresničitvi življenjskega potenciala slovenskega naroda skrbela za blaginjo vseh prebivalcev; kjer bo neodvisno sodstvo preprečevalo sistemsko in kaznovalo sleherno korupcijo; kjer bo zaupanje pravilo in nezaupanje izjema; kjer bo medijska ponudba pestra in raznolika; kjer bodo tekmovala na trgu domača in tuja podjetja ter bodo sindikati branili koristi zaposlenih brez političnih navez in kompromisov; kjer bo vitka in gibčna državna uprava v oporo zasebnemu gospodarstvu ter okvir in ne oklep civilni družbi.

Slovenija ima izredno pomembno strateško lego v Evropi. Njeno ozemlje je naravno križišče in stičišče vzhoda in zahoda, severa in juga, ki pa ga na vseh robovih križajo državne meje sosednih držav. Te meje, ki so bile včasih skoraj neprehodne, so danes simbolične črte in nas ločijo od rojakov na drugi strani meje manj kot mentalne meje, ki jih nosimo v sebi od nekdanjih časov. Ločujejo nas, kolikor to dovolimo sami. Republika Slovenija naj postane gospodarsko tako razgibana, podjetna in inovativna, kulturno pestra in živahna, njeni prebivalci velikodušni, odprti in razgledani, da bo dežela pod Triglavom izžarevala življenje ter postala privlačna za rojake, ki živijo onkraj meja, pa tudi da bo njihove poglede, storitve in izkušnje sprejemala kot doprinos k blaginji in skupnemu kulturnemu zakladu. Kulturna in gospodarska izmenjava med rojaki na obeh straneh meja bo tedaj tako vsakdanja in samoumevna, da se bo povečala samozavest in se bo slovenska jezikovna meja pričela vračati na nekdanjo obsežnost. Začutili bomo tudi s srcem, kar vemo, da imamo ob različnih državljanstvih isto narodnost, da imamo ne le skupno preteklost, ampak tudi skupno prihodnost.

Osmina slovenskega življa prebiva in dela v različnih državah, na raznih celinah zemeljske oble. Slovensko izseljenstvo, Slovenija v svetu je bila skozi sto in več let del slovenske realnosti, a večina rojakov jo je sprejemala kot neizogibno izgubo življenjske sile. V zadnjih desetletjih je tehnologija razdalje skrčila. Dane so možnosti povezave slovenskih talentov, izkušenj, podjetnosti in volje do življenja kjerkoli so, ne glede na razdalje. Slovenskim podjetnikom in umetnikom v domovini in po svetu naj bo, tudi s pomočjo rojakov iz diaspore, ves svet priložnost za poklicni razmah. Slovenci iz matične republike naj imajo prijateljske, študijske in poslovne stike s slovenskimi vrstniki, ne le v bližnjem zamejstvu, marveč tudi po širnem svetu, ki je dvakrat zanimiv, če ga spoznavaš skupaj z rojakom, domačinom, ki ti je blizu in ki mu lahko nato vrneš gostoljubje na domači zemlji. Tako se bodo pletle vezi med matičnim, zamejskim in zdomskim slovenstvom v krepko narodno občestvo, v našo skupno Slovenijo.


9 KOMENTARJI

  1. Briljantno na kubik!

    Tako poglobljene analize o spravi pa še nisem bral.

    Takšnih analiz in poglobljenih duhovnih razprav manjka, pa bi bila zagotovljena duhovna rast in sprava.

    In jasna vizija, ki jo omenja gospod Marko Kremžar in ki ni dovolj razpoznavna na desnici.

  2. Del jasne vizije je tudi tole:

    Pred dnevi mi znanec potoži, kako so razočarani na slovenskih železnicah nad vlado, ki zapravlja slovenski razvoj.

    S svojim neevropskim sodelovanjem je povzročila, da Avsrijci in Nemci preusmerjajo in gradijo železniški promet do tržaške jadranske luke čez Italijo in s tem dajejo koprsko luko in Slovenijo na stranski tir.

    In kaj počnemo mi?

    Namesto, da bi končno vzpostavili normalno zvezo z Evropo, kjer je tudi naša karantanska zibelka in končno zgradili drugi železniški tir med Mariborom in Šentiljem, ki je bil izruvan po drugi svetovni vojni češ, da z Evropo ne bomo več sodelovali, na veliko financiramo železniško progo in gradimo nove železniške postaje proti Madžarski, kjer pa ni skorajda nobenega prometa.

    Ali je res naša civilizacijska vizija na vzhod, proti Rusiji?

    • Kot je že Kerže nakazal je k porastu komunizma v Sloveniji in njegovi ohranitvi ključno vlogo igralo svetobolje in uničenje moškega – gospodarja, podjetnika, moža, očeta, ustvarjalca, delavca v lumpenproleterskega slabiča ali birokratsko oportunističnega slabiča.

      Po 50 letih komunistično -fašističnega materializma nam danes ti moški slabiči in te ženske ukazovalke v večini ne znajo postaviti smeri, biti podjetni, ker nimajo zadosti duše in nič duha ( so metafiziki sovražni, imajo pa radi vraževerje, ideologije). So zgolj proto-materialistični grabežljivci.
      V Sloveniji se zato ves čas razvijajo samo tri smeri ( ki jih vodi birokratsko-mafijska socialistična politika):
      1. proti manjvrednemu Balkanu, kjer edino lahko še kaj pokupimo in prodamo svojo klump robo, svoje klump storitve in jih balkansko nadmudrimu in jih sužnjelastniško okupiramo
      2. proti Rusiji in nekdanji SZ, ki so razvojno tako v podnu in jih mi “razumemo” in “znamo z njimi delati”
      3. štacunarstvo: preprodaja robe iz razvitega Zahoda in iz Azije. Zato ne rabiš biti dober podjetnik, če te vsa državna birokracija ščiti tistih par kolhozov: Mercator, Merkur, ki takoj ob malce bolj odprtih mejah počepnejo z velikimi dolgovi, ker njihova nadstavba ne zna racionalno trgovati, kljub temu, da so običajni prodajalci dokaj nizko in mizerno plačani tudi zaradi krivde parazitske države, ki vsakemu delavnemu državljanu pobere 60% ustvarjenega. Razmere so torej najmanj 6x slabše kot v “mračnem”, “črnem” srednjem veku, ko je aristokracija brutalno stiskala tlačane s kar 10% davkom in so se zato pojavili kmečki upori. Pri nas pa so zaenkrat samo upori nedelavne birokracije, ki se noče odpovedati niti 10% znižanju svojih nepravično velikih plač, ki so brutalno ukradene ustvarjalnim delavcem in kmetom.

  3. Desnica ima, žal le nekaj splošnih fraz vizije.

    To velja tudi za kulturno področje, kjer se začne in konča slovenska duša in identiteta.

    Ta mora navdihovati tudi gospodarsko in negospodarsko področje.

    Ameriški veleposlanik pa je na jedrnat način nakazal to vizijo, ki temelji na zdravi samozavesti in ki je logična ter civilizacijsko perspektivna.

  4. BOGU HVALA ZA TAKO ANALIZO SLOVENSKE RESNIČNOSTI!
    BOGU HVALA ZA DRUŽINO KREMŽAR,ZA NJIHOVO TRNOVO POT OD 1945.LETA NAPREJ,ZA NJIHOVO PRIČEVANJE,POKONČNOST,ZAVEZO RESNICI!SPOŠTOVANI G. KREMŽAR, NAJ VAS SPREMLJA NJEGOV BLAGOSLOV!

  5. Res dober članek. Se vidi, da je človek rastel izven Slovenije.

    Zelo dobra analiza dogajanja in tudi tega, kar nam manjka – pomanjkanje vizije. To je dejanski problem desnice in ne mali človek iz Murgelj.

Comments are closed.