Ko bo šlo levici znova za nohte, bo Bog spet dovoljen v javnosti

Franc Trček, Levica (foto: Twitter).
Franc Trček, Levica (foto: Twitter).

Ob koncu svojega prvega govora je novoizvoljeni predsednik Državnega zbora Matej Tonin brez večje zadrege izrekel besede »Bog živi Slovenijo«. In sprožil vihar v kozarcu vode, ki ga je morda najbolj slikovito izrazil kar razvpiti poslanec Levice Franc Trček, tokrat v natakarski opravi. Češ, Tonin naj se opraviči. Za kaj? Ker je kršil ustavo in v politični instituciji omenjal Boga. Pustimo ob strani dejstvo, da je Trček poslanec stranke, ki v normalni državi nikoli ne bi prišla v parlament, kajti noben normalen državljan si ne more želeti venezuelizacije Slovenije. Je pa duhovna reakcija na omembo Boga po svoje zelo pomenljiva.

Kdo je lahko na Boga bolj alergičen kot pa hudi duhovi? In koliko «belcebubov» – ta naziv dobesedno pomeni «gospodar muh», v Svetem pismu je to poglavar hudih duhov –, v resnici prebiva v parlamentu? Morda bi odgovor na to vprašanje vedel eksorcist Marjan Veternik, ki je v nedavnem intervjuju za Zarjo celo namignil, da bi slovenski parlament potreboval eksorcista. In bi ga verjetno res. Morda velja spomniti na dejstvo, da je bil Trček v primeru svoje zaletavosti glede omembe Boga samo sprožilec serije pritiskov na Tonina. Češ naj novi predsednik DZ niti ne pomisli, da bi NSi pri oblikovanju koalicije dala prednost Janezu Janši ter njegovi SDS. Tako kot so na Boga alergični slovenski »belcebubi«, so zelo alergični tudi na Janšo.

Veber črtal Boga iz javnosti

To seveda še zdaleč ni prvi in edini incident glede omembe Boga v parlamentu. Ravno v teh dneh mineva pet let od podobnega incidenta zaradi cenzure zborovske skladbe “Očenaš hlapca Jerneja” na proslavi v državnem zboru. Takratni predsednik DZ je bil Janko Veber, tedaj še član SD, ki je nato izstopil in neslavno pristal na smetišču zgodovine. Prav on je bil tudi tisti, ki je skladbo prečrtal s seznama, češ ta pa že ne bo onesnaževala ustanove, kot je državni zbor. Sam sicer dvomim, da bi na Vebrovem mestu njegov naslednik Milan Brglez ravnal kaj dosti drugače, glede na to, da je že omenjeni poslanec Trček Toninu ponudil Brgleza kot dober zgled (česa že?).

Naj Vas Bog blagoslovi!

A tudi sramotna cenzura umetniškega dela je dejansko samo nadaljevanje tega, kar se je zgodilo že prej. Denimo prevajanje govora tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona v Ljubljani junija 1999. «God bless you!» je svoj govor zaključil Bill Clinton. Prevajalcu, to nalogo je po naših podatkih opravljal Andrej Kržan, pa se je takrat očitno zataknila kost v grlu. A tovrstna samocenzura očitno ni nič v primerjavi z dejstvom, da so na sami razglasitvi samostojnosti Slovenije 26. junija 1991 s seznama protokola naknadno cenzurirali blagoslov lipe, ki ga je opravil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar v spremstvu tajnika Antona Jamnika (sedaj pomožnega škofa) ter ob sodelovanju tedanjega slovenskega evangeličanskega seniorja Ludvika Novaka.

Blagoslov se je sicer zgodil, ampak brez mikrofona, del besed se je sicer lahko slišal v neposrednem radijskem in televizijskem prenosu, ker je eden od televizijcev bliže pomaknil mikrofon, ki pa ni bil vezan na »uradno« ozvočenje. Iniciator «napake» z mikrofonom pa je bil nihče drug kot zadnji šef slovenskega cekaja. Prav tisti, ki je nadškofu Šuštarju slabo leto pred tem dogodkom na prvi javni komemoraciji v Kočevskem Rogu krepko stiskal desnico, seveda vpričo fotoaparatov in televizijskih kamer. Iz tega je tako nastal spin o »spravni slovesnosti«, na kateri je Milan Kučan citiral (ali parafraziral?) celo Sveto pismo.

Ko bo šlo komunistom znova za nohte, bo beseda Bog znova dovoljena

A ko smo že pri Bogu in njegovi omembi, sedaj pozor! Septembra leta 1989 so delegati tedanje Skupščine SR Slovenije sprejeli amandmaje k republiški ustavi, ki so nekoliko utrdili avtonomijo Slovenije znotraj SFRJ. Sprejem in razglasitev amandmajev so delegati pospremili s petjem Zdravljice kot slovenske himne. In to z DRUGO kitico, torej «Bog živi ves slovenski svet«. Posnetek, objavljen v oddaji »Projekt 13 – mediji« (okoli 10:30), kaže, da se niti tedanji predsednik CK ZKS Milan Kučan ni sramoval omembe Boga. Zanimivo, dandanes vsa neokomunistična falanga trdi, da je slovenska himna zgolj in samo sedma kitica Zdravljice, beseda Bog pa je onesnaževanje in celo kršenje ustave, ki mimogrede, nikjer ne omenja ločitve Cerkve od države.

No, za komuniste je sicer znano, da so bili lahko zelo pragmatični in da so bili v času projekta «sestopa z oblasti» pripravljeni prodati tudi lastno mater, da bi le zadržali oblast, zato omemba Boga takrat ni bila sporna, prav tako tudi ne, da je v skupščinskih klopeh sedel celo katoliški škof Vekoslav Grmič, kar je bil zagotovo klerikalizem posebne vrste. Saj veste, tudi po drugi svetovni vojni so komunisti zapirali «zahodne agente» in jih obsojali na smrt, denimo Ljuba Sirca, obenem pa so se hvalili, kako so si skupaj z Angleži in Američani vzajemno pomagali v narodno-osvobodilnem boju. Kar pomeni, da sta fašizem in antifašizem samo dva obraza iste Janusove glave. Ko bo šlo komunistom znova za nohte, bo beseda Bog v državnih institucijah znova dovoljena. Tudi kakšen križ se bo našel na steni …