Ko blatite Janšo, smo prizadeti prav vsi, ki smo z njim branili Slovenijo

20
3183

Ko blatite Janšo, smo prizadeti prav vsi, ki smo z njim branili SlovenijoNisem verjel, ko sem poslušal in gledal politike, ki so izvedli nov napad na Janeza Janšo. Očitali so mu intervjuju v zagrebškem Jutranjem listu, v katerem naj bi »zastopal« tretjo državo in ne Slovenije. To so mu očitali tako poslanec SD Matjaž Nemec, zunanji minister  Miro Cerar  in celo nekateri politiki iz strani opozicije. Kot da so pozabili, da so prav oni ob razglasitvi arbitražne razsodbe v en glas govorili isti »jezik«, da se bo s hrvaškimi politiki treba pogovarjati. Pogovarjanje pa sedaj očitajo Janši.

Spoštovani vsi, ki danes obračate besede, ki ste jih po lastni izbiri prevzeli iz Janševega pogovora za Jutranji list. Zakaj ne poudarite njegovega sporočila hrvaškim bralcem, da je arbitražno odločbo potrebno spoštovati in se bomo morali z našimi sosedi sporazumeti o implementaciji razsodbe.

Je Janez Janša hrvaški ponudil del slovenskega ozemlja, tako kot so to v preteklosti storili naši nekdanji politični  veljaki? Ni!

Je predlog za pogovor in dogovor izdajstvo, kot to trdijo aktualni politiki? Tudi ni!

In konec koncev. Kakšne vzvode realne politične moči pa ima opozicijski prvak Janša danes, da bi sploh lahko odločal o mejah in se s sosedi pogajal o implementaciji arbitražne odločbe. Nima je! Ima pa moralni vpliv in ima tudi sogovornike na drugi strani Kolpe, pri katerih ima ugled.

Da so hrvaški politiki težki pogajalci, vemo vsi. Zato se bo morala naša politika in vsa pravna in diplomatska stroka, ne glede na barvo aktualne politične oblasti, s Hrvati pogovarjati. Tudi v primeru, da nam bo Evropa potrdila našo pravico do meje, ki smo jo imeli na dan odločitve o samostojni Sloveniji.

Neverjetno je, da tega ne razumejo nekateri naši politiki, da nam je sosedstvo s Hrvaško usojeno tudi v prihodnje. In s sosedi, pa če to hočemo ali ne, se bomo morali pogovarjati in se dogovoriti, kako bomo v prihodnje živeli drug z drugim. Če naša sedanja oblast tega koraka ne zmore, ga bo morala ena od naslednjih. Če do dogovora ne bo, bo ostalo,  tako kot je danes. Imeli bomo nedoločeno mejo med državama, politiki pa se bodo pred vsakimi volitvami obmetavali z nepotrebnim zmerjanjem in nadaljevali z izločevanjem. Pričakujemo lahko družbeno ozračje, ki smo mu bili priče ob pohodu Šarčevih na oblast. Kdo ima prav, bomo kmalu slišali in videli. Politiki s svojo izločevalno »maniro« zagotovo ne.

Ob vsem tem se sprašujem  kje ste bili sedanji politični  nasprotniki Janeza Janše, nekateri ste v tem času celo postali njegovi okoreli sovražniki, leta 1990, ko je ustanavljal Teritorialno obrambo (TO). Ni vas bilo na zaprti seji poslanskega kluba DEMOS, v 10. novembra 1990, ko sta z Igorjem Bavčarjem, takrat sekretarjem za notranje zadeve, poslancem DEMOS-a zagotovila, da imata v primeru uspešnega plebiscita in razglasitvi samostojne države Slovenije, pripravljeno strategijo in taktiko vojaškega in policijskega sodelovanja za obrambo pred morebitno agresijo JLA. In to se je tudi zgodilo. JLA je poskušala s silo razveljaviti samostojnost Slovenije, jo vrniti nazaj v okvire Juge, pripadniki TO in policije pa so pod umnim vodstvom Janše in Bavčarja izbojevali dejansko suverenost države Slovenije. To se je zgodilo na dan, ko so iz koprskega pristanišča odpluli zadnji jugoslovanski vojaki.

In na kateri strani so bili tedaj vaši politični predhodniki, ko je koalicija DEMOS leta 1990 že v predvolilni program zapisala, da bo, če na volitvah zmaga, ustanovila samostojno državo Slovenijo. Večina od njih se je priključila obrambi napadane Slovenije, če sodimo po današnjih ravnanjih, s stisnjenimi zobmi. Če bi ravnili drugače, bi jih narod izločil na smetišče zgodovine.

Zato danes ni pošteno, da teptate ljudi in njihove vrednote. Ko ves čas blatite Janšo, smo prizadeti prav vsi, ki smo omogočili, da danes živimo v samostojni in demokratični državi Sloveniji. Bodimo modri in se ogibajmo zgrešenih in lažnih interpretacij naše preteklosti. Osamosvojitev Slovenije je bilo zgodovinsko dejanje, pri tem pa so lahko sodelovali vsi, ki jim je bilo mar za Slovenijo in njeno prihodnost. Zato smo uspeli in danes  živimo na svoji zemlji in smo svoj gospodar, v dobrem in slabem.

20 KOMENTARJI

  1. Zaklinjanje nad Janso jim je ritual, ob katerem upajo, da jim bojo rasle politicne delnice. Ker obstaja iz jugokomunizma aparat moci, ki s propagando obrne v slabo vsakrsno Jansevo besedo in dejanje. V bistvu so v primerjavi z Janso politicni butli in oportunisticni nesposobnezi, ki ene same stvari niso zmozni premaknit v prid slovenskega ljudstva.

  2. Zal ni uvida, da je vse, kar vladajoca levica zna ponuditi, prazne floskule in drsenje v nacionalsocializem. Sovraznost in paranojo pred vsemi sosedi. Drugi tir vprasljive rentabilnosti, ki bo spet povsem na bremenih davkoplacevalca, ker bojo zaradi paranoje odgnali tako soinvestitorja iz zaledne drzave kot evropske ugodne kredite.

    Zdravstvo in solstvo, kjer ne vidijo niti milimeter preko plasnic socializma, isti kot Maduro in Castro in ponujajo vse drugo razen tistega, kar deluje povsod na Zahodu, ze 100 km cez Karavanke. In vedno znova silijo v protiustavne resitve in omejevanja zasebne pobude. Sistem se pa sesuva, ljudje ostajajo brez zdravnikov.

    Pa kdaj bo ubogo ljudstvo spregledalo to katastrofo, ki se dogaja od druge vojne naprej na slovenskih tleh in poslalo v kot te rdece demagoge in skodljivce?

  3. Pri napadih na Janšo tema sploh ni pomembna. Vsaka tema pride prav za napad nanj. Globoka država s svojimi hlapci pač vidi največjo nevarnost za spremembo statusa quo prav v najem. Zato ga nenehno blatijo, pošiljajo s čela stranke, poizkušajo izolirati itd., da ja ne bi prišlo do sprememb v smeri demokratizacije, pluralizacije in večje vloge tržnega gospodarstva.

    Arbitraža je katastrofa, ki so jo zakuhali tisti, ki ga napadajo. Do nje je prišlo na osnovi lažnih obljub, da zagotavlja prost dostop do odprtega morja. Z arbitražo smo praktično vse izgubili in sedaj ni več poti nazaj. Kar so zapravili, očitajo drugim. Znana in velikorat videna tehnika komunistov in njihovih naslednikov.

  4. S kakšnim neverjetnim cinizmom so tudi novinarji sprejeli nekaj njegovih stavkov, v smislu, da arbitraža ne preprečuje dogovora. Bolj nedolžno ne bi moglo biti. Ampak levica terja “enotnost v grehu”… Že ob škandalu se spominjam izjav, kako moramo biti vsi enotni in bo vredu, bo arbitraža šla naprej. In so bili res vsi enotni. Škandal smo prezrli do zadnje podrobnosti. Ni se nikoli zgodil. Tudi desnica je morala biti tiho. Ali pa je pač oportunistično bila tiho. Zdaj v tej tožbi proti Hrvaški pred komisijo moramo biti tudi enotni! Pa v katero jamo nas mislijo še potegniti?! Janša bi moral tako reagirati že ob tožbi, ki jo Cerar spisal.

  5. Res je. Vsi, ki napadajo ali ignorirajo Janeza Janšo, ne marajo vrednot, ki jih je zagovarjal in jih zagovarja danes.
    te vrednote pa so:
    – slovenska samostojnost in samobitnost, kar nam je omogočil s Krkovičem in Bavčarjem z umno obrambo Slovenije, ko je bila napadena
    – demokratična ureditev slovenske države in demokratično politično delovanje, kar je dokazal tudi, ko je bil premier vlade
    – uveljavitev človekovih pravic na vseh področjih življenja, zlasti pa v pravosodju
    – domoljubje, ki nam omogoča osebno dostojanstvo
    – ustvarjalno sodelovanje med pozicijo in opozicijo
    – uveljavitev evropskih standardov v politiki in na drugih področjih življenja
    – ohranitev evropskih civilizacijskih vrednot….

  6. Janeza Janšo žalijo vsi, ki se ne počutijo suverene v državi Sloveniji. Izjava o suverenosti je bila podpisana 2. julija 1990 in je zahtevala spoštovanje Ustave in zakonov R Slovenije.
    Tega sedanja oblast nima oziroma ne spoštuje zato žali vse osamosvojitelje, ki so z srcem za Slovenijo.
    Oblast bi morala spoštovati suverene državljane, ki jih žali stanje v Sloveniji pod takšno oblastjo.

    V 3. členu Deklaracije je zapisano : ” V skladu z načelom državne suverenosti in z načelom primarnosti Ustave in zakonov RS morajo republiški organi in organizacije zagotavljati, da bodo tudi vsi (zvezni ?!) organi in organizacije na območju RS poslovali v skladu veljavnim pravnim redom v RS. ”
    Po 30. letih samostojne države je čas, da postanemo vsi suvereni in se tako obnašamo do oblasti, ki se na žalost ne zaveda tega.
    Velikonočni čas nas prav tako spodbuja v tako držo, z odpuščanjem nas osvobaja in odrešuje!
    Naj vlada mir med nami in veselje, da imamo osamosvojitelje in seveda Janeza Janšo !

    • Vztrajno sklicevanje še leta 2019 na Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije (tedanji Uradni list št. 26 z dne 6. 7. 1990) kot na temelj počutja vseh o suverenosti v državi Sloveniji je eden izmed neusahljivih virov 30-letnega ustvarjanja zmede in indoktriniranja Slovencev s »socialistično revolucijo« in »združitvijo z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije v zvezno republiko demokratično in federativno Jugoslavijo«, kar je neutemeljeno.

      A – indoktrinacija z Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije (1990)

      Precizno branje namreč pokaže, da je Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije (1990) poskrbela za to, da je s svojim 1. členom razglasila suverenost izrecno skladno z XCII amandmajem k tedanji ustavi jugoslovanske Republike Slovenije (cit. iz 1. člena: »…v skladu s … XCII. amandmajem … razglaša …«). Prvi odstavek navedenega amandmaja XCII pa izrecno utemeljuje »socialistično revolucijo« in »združitev z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije v zvezno republiko demokratično in federativno Jugoslavijo«.

      Besedilo I. odstavka amandmaja XCII (tedanji Uradni list št. 8 z dne 16. 3. 1990) se glasi: »Izhajajoč iz trajne in neodtuljive pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, se je slovenski narod na podlagi svobodno izražene volje v skupnem boju vseh narodov in narodnosti Jugoslavije v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji v skladu s svojimi zgodovinskimi težnjami, skupaj z nardnostima, s katerima živi, združil z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije v zvezno republiko svobodnih in enakopravnih narodov in narodnosti – demokratično in federativno Jugoslavijo.«

      B – pristni temelj Slovencev o suverenosti v državi Sloveniji

      Pristni (skoraj) 30-letni temelj slovenske državne suverenosti pa je sicer Temeljna listina o državnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL) z dne 25. 6. 1991.

      Republika Slovenija je namreč postala neodvisna in suverena država z uveljavitvijo in uresničitvijo navedene Temeljne listine (skupaj s hkratno Deklaracijo ob neodvisnosti in Ustavnim zakonom za izvedbo TUL).

      • Spoštovani ZigaStupica ! Hvala za vaše pojasnilo, ki je verjetno pravniško pozitivno, toda nima naravnega odnosa državljanov do suverene države.
        Moj apel gre za to, da bi morali vsi biti kot državljani suvereni in ne dopuščali ravnanje oblasti in drugih predstavniških organov kot se to dogaja po osamosvojitvi.
        Temu bi se morali suvereno, dostojanstveno upirati in potrjevati suverenost v odnosu do države.
        V 3. členu deklaracije o suverenosti je navedeno, da RS temelji na Ustavi in zakonih republike Slovenije.
        To je bistvo mojega komentarja in apel za spoštovanje Ustave in zakonov RS, ki jih nedosledno uveljavljamo in pogosto ne spoštujemo.
        Zaradi tega je država Slovenija v krizi in se vrača v socializem. To je anomalija in znak ne suverenosti državljanov. Velika noč je prilika za spremembo. Naj velja Aleluja !

        • – »V 3. členu deklaracije o suverenosti je navedeno, da RS temelji na Ustavi in zakonih republike Slovenije.
          To je bistvo mojega komentarja in apel za spoštovanje Ustave in zakonov RS, ki jih nedosledno uveljavljamo in pogosto ne spoštujemo.«

          Odločno in vztrajno navajano besedilo se nahaja v 2. členu Deklaracije, in ne v 3.

          Zadevna Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije (1990) je objavljena v tedanjem Uradnem listu št. 26 z dne 6. 7. 1990. Zato odločno vztrajanje, navkljub pojasnilu, pri Deklaraciji in bistvu gornjega komentarja, da RS »temelji na Ustavi in zakonih Republike Slovenije«, ni vezano na Ustavo Republike Slovenije z dne 23. 12. 1991. Temveč je vezano na jugoslovansko Ustavo (socialistične) Republike Slovenije, objavljeno v Uradnem listu SRS št. 6 dne 28. 2. 1974, skupaj z amandmaji.

          Ob tem, da je Deklaracija v svojem 1. členu izrecno utemeljena na skladnosti z ustavnim amandmajem XCII, ki v I. odstavku izrecno utemeljuje »socialistično revolucijo« in »združitev z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije v zvezno republiko demokratično in federativno Jugoslavijo.«

          Odločnost vztrajanja, navkljub pojasnilu, je eden od neusahljivih virov 30-letne globoke zmede in persistirajoče indoktrinacije.

          • Spoštovani gospod Zabukovšek,

            Kaj bo, če se iz zapaženega problema zadnjih 30-let ne bomo skupaj česa naučili za vnaprej. Mar si po (skoraj) 30-tih letih ne bomo priznali svojega očitnega sistemsko-strukturnega neuspeha pri soočanju s prehodom Slovenije iz preteklega režima. Mar za vnaprej ne bomo okrepili svoje spretnosti korigiranja.

            Naše izpostavljanje danes (2019) Deklaracije (1990) mora, zaradi izkušnje 30-letnega očitnega sistemsko-strukturnega neuspeha s prehodom Slovenije, postati za vnaprej obogateno s spretnostjo korekcije odnosa do tega in podobnih aktov. Po letih od ustanovitve Slovenije si lahko, tako notranje kot posamezniki, kakor tudi navzven kot skupnost Slovencev, priznamo, da očitno nismo uspešno pretrgali (vseh) niti z globoko sistemsko-strukturno patologijo preteklega soc.-komunističnega režima. Poudarek na osupljivi globini te patologije. Kot posamezniki in kot skupnost, ne vidim izjeme.

            Zaradi skupne 30-letne izkušnje z neuspešnostjo sistemsko-strukturnega prehoda Slovenije je za vnaprej mogoče okrepimo spretnost korigiranja. Okrepimo lahko spretnost sebe in skupnosti. V konkretnem primeru je med načini korigiranja tudi, da prvič, izčistimo zapaženi problem, ko ga odkrijemo, drugič, pa da se v odnosu do problema korigiramo. Tokrat zapaženi primer je naše 30-letno nekritično nepoglobljeno čustvo do Deklaracije o suverenosti (1990). Ponovno sem vpogledal v več vaših dobrih prispevkov in opazil, da smo se že večkrat tudi ob njih podobno uspešno korigirali.

            1. Zapaženi problem Deklaracije (1990):

            Tako smo sedaj, kot posameznik in kot skupnost, ob zapaženem problemu patološkega bistva Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije (1990), s katero se v 2. členu razglaša, da sistem RS »temelji na ustavi in zakonih Republike Slovenije.«

            Po 30-tih letih pa lahko velja: »Tu je Rodos, tu se preobrnimo.«

            2. Izčistimo zapaženi problem patološkega bistva:

            Zapaženi problem Deklaracije (1990) je vezan na globino vsebine in jo razpremo tako, da naplavimo neusahljivo sistemsko-strukturno patologijo preteklega sistema. Takole:

            Prvič: Oprimemo se 1. člena Deklaracije (1990) in ugotovimo, da se s tem členom sistemosko-strukturno izrecno razglasi skladnost Deklaracije z »XCII. amandmajem k Ustavi Republike Slovenije«. S tem je njena vsebina izrecno utemeljena v vsebino I. odstavka zadevnega XCII. ustavnega amandmaja (objavljenega v tedanjem Uradnem listu št. 8 z dne 16. 3. 1990). Z le-tem pa je poskrbljeno, da je utemeljen s »socialistično revolucijo« in z »združitvijo z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije v zvezno republiko demokratično in federativno Jugoslavijo.« To je prvi zapaženi problem.

            Drugič:: Čas Deklaracije (1990), to je 2. (razglasitev) oziroma 6. 7. 1990 (objava v tedanjem Uradnem listu št. 26), je sploh ne veže na našo demokratično Ustavo RS z dne 23. 12. 1991. Temveč jo veže na sistemsko-strukturni vsebinski kalup tedanje jugoslovanske Ustave (socialistične) Republike Slovenije, objavljene v Uradnem listu Socialistične Republike Slovenije št. 6 z dne 28. 2. 1974, skupaj z amandmaji. S tem je zadevna Deklaracija (1990) vezana mdr. tudi na prvo (1.) in drugo (2.) uvodno izjavo preambule Ustave Socialistične republike Slovenije (1974), po kateri se to Ustavo SRS izrecno sprejema izhajajoč iz tega:
            – da so (1.) »delavci, kmetje in delovna inteligenca ter vsi napredni ljudje Slovenije, združeni v vseljudsko organizacijo Osvobodilno fronto s Komunistično partijo na čelu, s svojim bojem v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji zrušili stari družbeni red« ter
            – da je (2.) »slovenski narod v svojem narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji, neločljivo povezan z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije«. To je drugi zapaženi problem.

            Pri tem po izkušnji 30-letnega neuspeha s prehodom Slovenije ne pomaga, če zgolj občudujemo besedo »suverenost« v naslovu Deklaracije o »suverenosti« (1990). Kajti, bili smo »suvereni« tudi že po 1. členu soc.-komunistične Ustave sRS (1974), ki se glasi: »Socialistična republika Slovenija je država, ki temelji na suverenosti slovenskega naroda in ljudstva Slovenije …«.

            S tem je zapaženi problem izčiščen. Izčiščen je problem, da so »socialistična revolucija«, »Komunistična partija na čelu« in »združitev z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije« 30-letna globoko patogena sistemsko-strukturna rdeča nit Deklaracije o suverenosti (1990).

            3. Spretnost korigiranja:

            Po tem, ko problem izčistimo, se korigiramo. Korigiramo se tako, da patološko sistemsko-strukturno nit pretrgamo. Takole:

            Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije (1990) NI danes (2019) temelj suverenosti v državi Sloveniji zato, ker v globini vsebine varuje 30-letno sistemsko-strukturno patološko nit s »socialistično revolucijo«, »s Komunistično partijo na čelu« in z »združitvijo z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije.«

          • @ Riki (19.4.). Vaš cinizem je nepotreben.

            Po neugodni izkušnji zadnjih 30 let s podcenjevanjem osupljive sistemsko-strukturne efektivnosti ustroja, ki ima rdečo nit v preteklem režimu, imamo možnost, da za vnaprej to podcenjevanje ozavestimo kot šibkost.

            V svojem podcenjevanju se znova in znova zavemo, da smo zdaj tu zdaj tam tudi po več korakov za akterji podcenjevanega ustroja. Primer je v rdeči niti gornjega članka g. Feltrina, kjer smo po 30-letnih izkušnjah zopet presenečeni že v prvem stavku: »Nisem verjel, ko sem poslušal in gledal politike, ki so izvedli nov napad na Janeza Janšo.« Nisem verjel.

            Ali pa podoben primer našega vnovičnega presenečenja nad argumentacijsko utemeljitvijo glede terminologije o »priključitvi« Primorske, ki je, skrbno in precizno, vezana na sistemsko-strukturno rdečo nit plenumov iz leta 1943 preteklega režima. Kateri cilj pa se efektivno dosega s skrbnim in preciznim sistemsko-strukturnim utemeljevanjem?

            Zato imamo torej v primeru Deklaracije (1990), po 30-letni izkušnji podcenjevanja nasprotnega ustroja, danes (2019) za vnaprej možnost okrepiti svojo spretnost korigiranja. Za vnaprej se lahko korigiramo in prenehamo s podcenjevanjem (ali cinizmom). Ter ozavestimo sistemsko-strukturno rdečo nit preteklega režima, ki jo danes (2019) zakrivamo z nekritičnim čustvovanjem do Deklaracije iz leta 1990.

      • Franc Zabukošek: “… morajo republiški organi in organizacije zagotavljati, da bodo tudi vsi (zvezni ?!) organi in organizacije na območju RS poslovali v skladu veljavnim pravnim redom v RS. ”
        ==============

        ZigaStupica: “Vztrajno sklicevanje še leta 2019 na Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije … je eden izmed neusahljivih virov 30-letnega ustvarjanja zmede”
        ===============

        Torej, če prav razumem.
        Sklicevanje na to, da je potrebno vsem v Sloveniji spoštovati pravni red Slovenije ustvarja zmedo samo zato, ker je to zapisano tudi v deklaraciji z leta 1990. 🙂

  7. Volitve so najboljši dokaz, ali smo se iz poraznih rezultatov večne vladavine levičarjev – tistih nekaj let zgolj formalne oblasti tkim. desne vlade je samo epizoda – sploh kaj naučili. Očitno se nismo. Ali pa smo državnotvorno nezrel narod. To drugo je bolj zaskrbljujoče.

    • No, nekaj pa nas je, ki niti nismo rabili poraznih rezultatov “levih vlad”, da jih nismo več volili….Volili jih namreč nismo NIKOLI.
      Kdor v Sloveniji ne ve koga je normalno voliti po 45 ali kar 50 letni komunistični zločinski diktaturi (da, zločinski !) se ne bo nikoli nič naučil o demokraciji in državljanski drži.
      G.Feltrin se je znova izkazal z zelo lepim naslovom članka.
      Vzgojen človek s srčno kulturo !

  8. Janez Janša je edini, ki je rešil in ubranil Slovenijo. Ponovno prozorna natolcevanja. Tudi mnogi pripadniki rezervne policije smo bili poleg, nikakor samo Janša.

    • Nikjer ni napisano, da samo Janše. Vem, da težko goltaš toliko spoštljivosti do Janše, a tokrat jo boš moral pogoltniti.

  9. Čas je, da bi sprejeli program o načinu zmanjšanja in odprave slovenske zavisti, seveda pri tistih, ki jo imajo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite