Ko beg postane rešitev

3

Generalna skupščina OZN je leta 2000 razglasila 20. junij za svetovni dan beguncev. Po Konvenciji o statusu beguncev je begunec oseba, ki je zapustila ozemlje svoje matične države zaradi utemeljenega strahu, da je zaradi svoje rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, v resni nevarnosti in jo matična država pri tem noče ali ne more zavarovati. Zato takšna oseba potrebuje in si zasluži mednarodno zaščito. Begunce v grobem delimo v dve skupini – politične in ekonomske. Ekonomski begunci v pravem pomenu niso begunci za katere bi veljala mednarodna zaščita in so dejansko ekonomski migranti. Vendar tudi, če oseba ni politični begunec organizacija Amnesty International nasprotuje njeni prisilni vrnitvi v državo, kjer bi bila lahko podvržena mučenju, kazni ali celo izginotju.

Ocenjuje se, da je v svetu okrog 50 milijonov beguncev. Največ jih prihaja iz Afganistana, Iraka, Sudana, v zadnjem času pa smo priča severnoafriški krizi, ki je povzročila nov val beguncev in ekonomskih migrantov. V Evropski uniji vsak mesec zaprosi za mednarodno zaščito več kot 20.000 ljudi. Največ prosilcev je za Francijo, čeprav so ciljne države še številne druge, posebej še Nemčija, Velika Britanija, Italija, Grčija in Švedska.

Tunizijska kriza 

Nezadovoljstvo z življenjskimi razmerami, visoka stopnja nezaposlenosti in samodrštvo so glavni razlogi vala protestov, ki se dogajajo v severnoafriškem arabskem svetu. Povsem nepričakovano se je začelo v Tuniziji, ki ima drugače najbolj izobraženo prebivalstvo v regiji in mu je dovolj življenja na robu preživetja. Zažigalna vrvica, ki se je zanetila v Tuniziji se je hitro zaiskrila še v Egiptu in nazadnje v Libiji. Evropa in svet so z odobravanjem gledali na razvoj sprememb v severnoafriški regiji in pri tem izražali podporo »vetru sprememb«. Za mnoge pa je čakanje na spremembe predolgo in nesprejemljivo. Zato se je na tisoče prebivalcev severne Afrike, med katerimi je največ Tunizijcev, odločilo izkoristiti situacijo, ki je nastala zaradi zamenjave dosedanjega predsednika in ilegalno emigrirati iz države. Februarja letos je bilo na italijanskem otoku Lampeduza izkrcanih že 5000 imigrantov, zaradi česar je Italija razglasila izredno humanitarno stanje in zahtevala mednarodno pomoč. Cecilia Malmström, predstavnica EU za notranje zadeve, je dejala da bo EU pomagala Italiji v soočanju s problematiko imigrantov, vendar bo nadaljevala podpirati »veter obnove«, ki piha v severnoafriških državah. V Italiji je bilo do sredine maja že 25.000 ekonomskih beguncev. Ker jim Italija ni preprečevala poti naprej v Evropo, se je vnel tudi spor s Francijo, ki je zahtevala prehod državne meje z vlaki pri Mentonu. Francozi se namreč zelo bojijo priliva imigrantov in od njih zahtevajo potrdila, da si lahko sami financirajo svoje bivanje v Franciji in vse, ki nimajo urejenih dokumentov, vračajo v Italijo.

Nov val iz Libije

Libija je dolga leta bila nekakšna tampon cona, ki je nudila zatočišče skoraj 2 milijonom prišlekov iz raznih predelov Afrike. V preteklih nekaj letih je bilo s pomočjo denarja iz EU  zgrajenih mnogo kampov za sprejem afriških imigrantov. Njihov primarni cilj je zmanjšati število ilegalnih poskusov vstopa na Staro celino. Lani je Libija od EU zahtevala 5 milijard evrov pomoči pri preprečevanju emigrantov v Evropo, vendar je bila na koncu ponujena pomoč v višini 60 milijonov evrov. Ilegalni imigranti iz severne Afrike so star problem s katerim se bori EU. V začetku aprila letos je 250 revežev, ki so domnevno odpluli iz libijske obale, tragično končalo. Lesena barkača se je v bližini Malte in Lampeduze prevrnila in potopila. Po podatkih Amnesty Internationala je v zadnjih 20 letih izgubilo življenje v Sredozemskem morju in v Atlantskem oceanu okrog 9000 beguncev.

Begunci pri nas

Spomnimo se vojne v naši bližini, ki je iz svojih domov pregnala na tisoče ljudi. V Slovenijo je prispelo več tisoč začasnih beguncev. Slovenija osebam z mednarodno zaščito zagotavlja informacije, potrebne za lažjo vključitev v slovensko družbo, nastanitvene zmogljivosti, zdravstveno varstvo, integracijske programe in denarno pomoč. Aprila letos je bilo v Sloveniji 129 oseb s statusom begunca, od tega jih je skoraj polovica s področja bivše skupne države. Ljudi, ki jih razmere prisilijo v beg je treba obravnavati humano, posebno pozornost pa je treba nameniti osebam s posebnimi potrebami, zlasti otrokom, invalidom, nosečnicam, žrtvam psihičnih in telesnih zlorab in starejšim.

Foto: Reuters

3 KOMENTARJI

  1. Edino prav bi bilo, da bi te begunce namestili v objekte RKC, pa tudi vzdrževati bi jih morala ona, z njimi pa bi se morala ukvarjati duhovščina. Potem bi RKC vsaj minimalno upravičila svojo trditev, da je “družbeno koristna institucija”.

  2. Slavko, bodimo pravični in povejmo, da to v Italiji in Franciji tudi počne. Pri nas pa raje razpihuje strahove o kitajski zastavi na vrhu Triglava …

  3. A ne bi raje vseh teh beguncev namestili v objekte komunajzerjev in zahtevali, da se oni ukvarjajo s tem. S tem bodo upravičili svojo “koristnost” pa še mir bodo dali, ker ne bodo imeli časa početi kaj drugega.

Comments are closed.