Renato Podbersič: Z Možino o znanstveni monografiji Slovenski razkol

34
1035
Renato Podbresič in Jože Možina
Vsebina knjige Slovenski prelom je naložba v prihodnost posameznikov, družin in nacije v celoti. Da je knjiga prelomna, kaže tudi sodelovanje vseh treh sestrskih Mohorjevih založb, Celjske, Celovške in Goriške, ki so prepoznale pomen tega dela za slovenstvo in pristopile k sozaložništvu. Skupen nastop je gotovo dobra popotnica knjigi, ob tem, da je izdajatelj in založnik tudi avtor sam, ki je prevzel večji del obvez in tveganj ob natisu knjige. Foto: Danijel Devetak

Dr. Jože Možina je uveljavljen, tudi v tujini nagrajen novinar Televizije Slovenija. Je doktor zgodovinskih znanosti, urednik in avtor nagrajenih dokumentarnih filmov. Živi v Ljubljani, je poročen in oče treh otrok. Ponosen je na svoje primorske korenine, na kmečki rod Možinovih iz Dobravelj v Vipavski dolini. Pravkar je izšla njegova knjiga o začetkih revolucije in protirevolucije med drugo svetovno vojno na Slovenskem, ki bo zaradi prelomne tematike in novo odkritih arhivov še kako odmevala v slovenski javnosti.

Skupen nastop vseh treh sestrskih Mohorjevih založb je gotovo dobra popotnica knjigi

V krogih poznavalcev, ki smo tvojo monografijo brali, je slišati laskavo oceno, da je to izjemna knjiga v več pogledih. Celo da je to knjiga, na katero smo čakali desetletja. Dr. Granda je zapisal, da se redko zgodi, da bi neko delo že ob izidu veljalo za klasiko, mimo katere se ne more. Kako gledaš na to kot avtor?

Teh ocen sem seveda vesel. Kolegi vedo, da sem po metodi zgodovinske stroke, s kritično analizo virov in ne ›na pamet« razkril, dokazal v nekem smislu najbolj zagonetno in hkrati prestižno vprašanje slovenske medvojne zgodovine: zakaj je prišlo do slovenskega bratomornega konflikta med vojno, kdo ga je sprovociral, kdaj, kje; zakaj in kako se je v resnici začel protirevolucionarni upor in kolaboracija ter kakšna je bila pri tem vloga okupatorja, duhovščine.

Da gre za prelomno knjigo, kaže tudi sodelovanje vseh treh sestrskih Mohorjevih založb, Celjske, Celovške in Goriške … Da so vse tri za slovenstvo tako pomembne založbe prepoznale pomen tega dela in pristopile k sozaložništvu, me je kar ganilo. V naši družini so Mohorjeve knjige že 150 let, tudi ohranjeni primerki z zapisi prednikov. Skupen nastop je gotovo dobra popotnica knjigi, ob tem, da sem izdajatelj in založnik tudi sam. Prevzel sem večji del obvez in tveganja ob natisu knjige, tako da jo na spletu www.jbzemozinasi in na predstavitvah prodajam tudi sam.

Kdo ti je pomagal pri tem podvigu, kje si dobil podporo?

Brez razumevanja in podpore v družini ne bi šlo. Ob tem pa gre za niz prijateljev, zgodovinarjev, ki vas v zahvali knjige omenjam, pa tudi drugih dobrih ljudi, ki so razumeli trenutek in pristopili, podprli to delo, ko je bilo najbolj potrebno, in so tudi zaslužni, da je obsežno in reprezentativno. Posebnost te knjige so med drugim izjemno nazorne grafične ponazoritve, ki bralca osupnejo. Pri tem, pa tudi pri številnih drugih zadevah ali zapletih je bila ključna vsestranska pomoč dr. Mitja Štularja in tudi njegove družine. Prej sva govorila o podpori. Podpora mojemu delu in takemu raziskovanju sploh je nakup knjige.

Posebna vrednost knjige pa so še neznani arhivi …

Srečanja pod lipami, Gorica ,30. 1. 2020 Foto: Danijel Devetak

Res, uspelo mi je preučiti številne doslej neupoštevane ali celo neznane dokumente, med drugim sem imel možnost uporabiti fascinanten arhivski zaklad Ehrlichovih stražarjev, ki je bil po vojni dejansko desetletja zakopan. Ta arhiv je osupljiva časovna kapsula izvirnih, tudi doslej neznanih dokumentov revolucionarne, tradicionalne oz. protirevolucionarne in okupatorjeve strani, ki v temelju zamajejo dosedanje predstave o bratomorni vojni, sploh o njenih začetkih in krivcih zanjo. Naj omenim samo osebni medvojni dnevnik dr. Cirila Žebota, tu so še številni izjemno zanimivi dokumenti in rokopisi, tudi o vosovskih umorih, pa Kardeljeva pisma Zdenki Kidrič, zelo zanimive še nikdar videne medvojne fotografije in podobno.

Po drugi strani pa sem rekonstruiral tudi zapise in rokopise revolucionarnih »likvidatorjev« iz Arhiva Slovenije, na primer Staneta Semiča – Dakija, Petra Cafute – Gada. V knjigi so natisnjeni faksimili teh komaj vidnih dokumentov, ki so preživeli čiščenja, ki so še kako pričujoči, saj pokažejo s kakšnim cinizmom so sami opisovali nasilje in umore. Predstavljam tudi fragmente partizanskih dokumentov o pomoru Romov v Iški.

Kakšno izhodišče si izbral, s čim si začel?

Najprej sem se posvetil razmeram pred vojno, v katerih tiči marsikatera razlaga za razvoj dogodkov po aprilu 1941. Tu orišem izrazito narodno zavedno naravnanost katoliškega in liberalnega tabora ter po avgustu 1939 zadrego v orientaciji komunistov, ki so naenkrat postali zavezniki nacistov. Zanimivo je njihovo taktično povezovanje s krščanskimi socialisti, pri čemer bo marsikoga presenetila sporna vloga Edvarda Kocbeka. Sledi oris razmer ob okupaciji in po njej, ko pride do erozije moči tradicionalnega tabora. S pojavom partizanskega gibanja, ki ga komunisti bolj kot proti okupatorju usmerijo proti domačemu prebivalstvu, pa se vse to zaplete.

Znano je, da so pripadniki VOS in sodelavci partizanskega gibanja do poletja 1942 in nastanka prvih vaških straž pobili več kot tisoč Slovencev.

Renato Podbresič in Jože Možina
Foto: Danijel Devetak

V tej knjigi so prikazane točne številke, izdelani so že omenjeni izjemno nazorni grafični prikazi, prvič na tak način v slovenskem zgodovinopisju, kjer so žrtve glede na povzročitelje razvrščene po mesecih, v nekaterih primerih tudi po posameznih krajih. Ti grafi, ki temeljijo na podatkih žrtvoslovne baze Inštituta za novejšo zgodovino, bodo marsikoga. pretresli. Vojno namreč pokažejo v drugačni, za številne novi luči. Vidimo lahko, da ob okupaciji in prve mesece po njej v Ljubljanski pokrajini civilnih žrtev skoraj ni bilo. Potem pa konec leta 1941 in zlasti spomladi 1942 več žrtev med slovenskimi civilisti povzroči takrat še maloštevilno partizansko gibanje kot pa okupator. Kaj se je torej dogajalo, za kakšno osvobodilno vojno je šlo, sploh ker je med ubitimi tako visok delež žensk in otrok?

V knjigi so o tem točni podatki …

Seveda, maja 1942 na primer zakrivijo revolucionarji v Ljubljanski pokrajini že 202 civilni žrtvi med Slovenci, junija 263 in julija kar 311. Do julija 1942 povzroči partizanski tabor po uradnih podatkih najmanj 945 umorov civilnih oseb. Maja, junija in julija sta med žrtvami kar 102 otroka. Teh podatkov ni mogoče zanikati ne opravičiti. Po juliju 1942 pa nastopi in prevlada nasilje italijanskih okupatorjev …

Čemu pa pripisuješ tak komunistični pogrom nad rojaki?

Renato Podbresič in Jože Možina
Foto: Danijel Devetak

Vse politične skupine in vsi sloji so v vojni videli nesrečo in so se je bali. Le komunisti so v vojni ob napadu na Jugoslavijo videli priložnost. In sicer, da prek parole osvobodilne vojne izvedejo nasilen prevzem oblasti. Tako je govoril Kardelj že leta 1940. Boja proti okupatorju sicer niso začeli, ko je bila napadena njihova domovina Jugoslavija, ampak 22. junija 1941, ko je bila napadena neka druga država, Sovjetska zveza, tisoče kilometrov stran. In po tej državi ter njeni boljševistični revoluciji so se fanatično zgledovali. Kot dokazuje število pobitih rojakov, so bolj kot po okupatorju udarili po lastnih ljudeh, v prvi vrsti po tistih, ki so jih razumeli kot politične oz. razredne sovražnike.

Partizansko vodstvo na čelu s Kardeljem in Kidričem je bilo izrazito fanatično; to, kar se je dogajalo spomladi 1942 z umori družin, celih romskih skupnosti, ima vse prvine terorizma. Zelo ostro je partizansko vodstvo tudi z ustrahovanjem vzpostavljalo disciplino v svojih vrstah. V knjigi omenjam partizanski dokument – obsodbo dveh 16-letnih partizank iz Ljubljane, z imenom in priimkom, ki so ju junija 1942 obsodili na smrt in ustrelili. Povsod je prevladal strah pred revolucionarnim gibanjem. Prebivalstvo je bilo paralizirano in tako se je večina podrejala nasilni manjšini. Tako znotraj partizanskega gibanja kot tudi navzven.

Posebna tragika in paradoks je, da so na partizanski teror italijanski okupatorji odgovorili s požiganjem, streljanjem talcev in internacijo, kar je pogosto zadelo prav prebivalstvo, ki je trpelo že zaradi partizanov.

Bralca knjige Slovenski razkol preseneti italijansko spremljanje in poznavanje komunističnih zločinov nad Slovenci v okupirani Ljubljanski pokrajini. Kaj pravijo dokumenti in kakšno je tvoje mnenje glede njihove pasivnosti oz. okupatorjeve odsotnosti dolžne zaščite civilnega prebivalstva?

Renato Podbresič in Jože Možina
Foto: Danijel Devetak

Za interese Italije dolgoročno nevarnejši katoličani in liberalci, ki so nacionalisti, in ne komunisti

Italijanski okupatorji so bili dvolični, kazali so lep obraz, pustili večino ustanov, okupacija sprva ni prinesla večjih pretresov ali žrtev. Resnici na ljubo so celo pomagali pri oskrbi in nameščanju okrog 20.000 beguncev, ki so zaradi nacističnega terorja pribežali iz nemškega okupacijskega območja na Štajerskem in Gorenjskem. To so naredili tudi iz pragmatičnih razlogov, da so nase vezali predstavnike tradicionalnega tabora in Cerkve, ki so sprožili akcijo za pomoč beguncem. Ko pa so se začeli revolucionarni umori, so bili Italijani dokaj pasivni, po načelu deli in vladaj. Poveljnik italijanske vojske v Ljubljani general Robotti in njegov naslednik Gambara sta opozarjala, da se lahko ob spremenjenih okoliščinah vaške straže obrnejo proti njim. Menil je, da so za interese Italije dolgoročno nevarnejši katoličani in liberalci, ki so nacionalisti, in ne komunisti.

Pozneje, ko je bilo komunističnega terorja več, italijanski okupator ni bil več voljan ali sposoben obvladovati razmer. V načrtu »Primavera« spomladi 1942 so se celo umaknili iz manjših krajev v večje centre in omogočili nastanek t. i, osvobojenega ozemlja, kjer je komunistično vodstvo izvajalo revolucijo, delilo veleposestniško zemljo in tako pritegnilo vaško revščino, izvajalo volitve … Italijani na to odgovorijo z roško ofenzivo, ki omaje partizansko gibanje, predvsem pa povzroči neznosno trpljenje prebivalstva zlasti na Notranjskem in Dolenjskem. Sočasni dokumenti pričajo o apokaliptičnih razmerah. Požiganje, izgon v internacijo in streljanje talcev na Vidovski planoti ali v Loški dolini predstavljajo vrhunec okupatorjevega terorja nad civilnim prebivalstvom, ki se ni imelo kam umakniti.

Srečanja pod lipami, Gorica ,30. 1. 2020 Foto: Danijel Devetak

Pogosto so partizani z nekaj streli izzvali okupatorja, pobegnili, nastradale pa so cele vasi. Tudi to je bil pomemben motiv za kolaboracijo. Ljudje so se oprli na Italijane, da ustavijo njihovo samovoljo in vzpostavijo samoobrambo proti partizanom, ki so jih imeli za izvorni vir nesreče, ki jih je doletela. To je potrebno razumeti v kontekstu časa in prostora.

Toda prvi protipartizanski uporniki se pojavijo še pred italijansko ofenzivo poleti 1942. Kako so nanje reagirali Italijani?

Res je, tem prvim uporom sem se v knjigi precej posvečal. Italijani tega sprva sploh niso vedeli, prvi uporniki proti partizanom so se organizirali mimo njih. Upori, npr. pri Sv. Vidu, v Loškem Potoku, na Blokah, pa tudi v Velikih Laščah in drugje, so bili spontani, tudi naivni, vendar pogojeni iz stiske. Možje in fantje so preprosto z orožjem želeli odvrniti partizane, da ne bi hodili v njihove vasi, ker je od pomladi 1942 prihajalo do že omenjenih okrutnih umorov civilnih oseb, celo žensk in otrok, ropanj, kar je povzročalo neizmeren strah in stisko. Partizansko vodstvo je z vso silo uničevalo upornike, ki so skušali zaščititi svoje vasi, čeprav partizanov niso ogrožali. Spontani upori s konca aprila, maja in junija 1942 so tako propadli.

Naslednji korak so bile potem prošnje ogroženih vasi italijanskemu okupatorju, naj jih zaščiti, ker pa tega ni storil, naj jim dovoli oborožitev in samoobrambo. Vsak primer ima svojo specifiko. Izjemno žalostno, vendar pogojeno z realnimi okoliščinami, je dejstvo, da so se ljudje v številnih primerih obrnili za pomoč na Italijane, saj jih je vojska, ki se je imenovala osvobodilna, dejansko ogrožala.

O tem je bilo v preteklosti veliko špekulacij, češ da je ogroženost izgovor in da je šlo za namerno kolaboracijo

V knjigi z viri in podatki beremo, da ni tako. Tu manipulacije niso več mogoče. Nihče ni maral Italijanov (z Nemci je bilo sprva drugače), ljudje so jih podcenjevali, tudi duhovniki. Nihče si ni želel vojaške zmage Italijanov ali njihove trajne zasedbe. Ogroženost od komunistične gverile je bila dejanska. Kdor bo vzel knjigo v roke, bo nedvoumno videl, kdo je povzročal slovenske žrtve po posameznih mesecih in koliko jih je bilo. Bistven je vzrok in posledica. Vidi se, na primer za ključno leto 1942, da je domače civilno prebivalstvo najprej trpelo v krču revolucionarnega nasilja, nato okupatorjevega in kasneje tudi protirevolucionarnega nasilja, ki pa se po obsegu sploh ne more primerjati z drugima dvema.

Kako je v knjigi obdelana vloga vodstva tradicionalnega tabora pri odporu?

Navajam vire, še nikoli videne iz zakulisja protirevolucionarnega tabora. Na kratko rečeno, bili so v krču, neenotni, dolgo niso mogli verjeti, da se bo zgodilo to, kar se je. Tisti, ki so se zavedali nevarnosti, pa niso imeli besede. Naposled je upor na podeželju prisilil vodstvo v Ljubljani, da je reagiralo. Seveda je potrebno upoštevati, da je VOS v Ljubljani sistematično ubijal voditelje predvojnega demokratičnega tabora.

Kljub temu da gre za strokovno monografijo z več kot 2.300 opombami in vsem aparatom, faksimili še neznanih dokumentov in fotografij, se knjiga bere »kot kriminalka«, se pravi, da ti je uspelo napisati zgodbo.

Kmalu je bilo razvidno, da bo za razumevanje poteka vojne in končne ugotovitve potrebno kapilarno oz. kar najbolj podrobno spoznati razmere tam, kjer je do prvih protirevolucionarnih uporov prišlo. V lokalnih skupnostih, na primer od Sv. Vida, Šentjošta, Rovt in Loškega potoka do Begunj, Blok, Velikih Lašč, Dobrepoljske in Struške doline. Šele ko sem se v raziskovanju približal usodam vasi in vplivnim posameznikom, se je pokazala dejanska podoba. Zato je zgodovina v tej knjigi živa, sicer povečini tragična, a realna, taka, kot je v resnici bila.

Končno si slovenski ljudje po toliko desetletjih zaslužijo stvaren prikaz ključnega poglavja druge svetovne vojne, ki vse zaplete. To je osnovna tema knjige.

Vendar pa na koncu pokažeš celotno slovensko sliko druge svetovne vojne

To je bilo nujno in spet na podlagi kar se da natančnih podatkov in grafičnih prikazov. Zaradi načina vojne, tudi osvobodilne, ki jo je sprožilo partizansko gibanje in se je nanj okrutno odzval okupator, je slovenski narod utrpel mnogo več žrtev kot tisti narodi, ki so osvobodilno vojno vodili na način, ki je v večji meri upošteval človeško življenje kot vrednoto. V knjigi glede na dostopne podatke razkrijem, da je od začetka vojne do oktobra 1943 v Ljubljanski pokrajini nasilno umrlo več kot 9.000 Slovencev in skoraj desetkrat manj okupatorjevih vojakov. Ali celo dvajsetkrat manj, če upoštevamo uradne podatke italijanske vojske in oceno nemških izgub.

Vojna v celoti pa je skupaj s povojnimi pomori pri nas terjala okrog 100.000 življenj. Največ jih je povzročil nemški okupator, več kot 32.000, za njim pa je revolucionarno gibanje s 24.400 žrtvami, ob tem da je za več kot 21.000 žrtev povzročitelj neznan. O tem, kam povečini sodijo, pišem v sklepni analizi.

Od kod ideja za tak zaključek knjige?

Renato Podbresič in Jože Možina
Foto: Danijel Devetak

Prav to sklepno analizo, ki je izjemno zgoščen prikaz tvojih ugotovitev, bi veljalo posebej izpostaviti – po branju in upoštevanju tega teksta, če malo parafraziram, namreč ne bi smelo biti nič več tako, kot je bilo. Od kod ideja za tak zaključek knjige?

Knjiga je obsežna, posamezna poglavja stojijo sama zase. Želel sem jih povezati. To je podobno, kot počnem pri dokumentarnih filmih. Sklepna analiza je zaključen režijski rok te knjige, zato je kompaktna, lahko bi rekel, da je zgrajena iz najbolj trdnih materialov, ki bodo vzdržali potrese in neurja.

V posameznih poglavjih, posebej pa v sklepni analizi se vidi, da si izstopil iz klasičnega suhoparnega zgodovinopisja in se posvetil tudi psihološki plati vojne, kar je za bralca posebej privlačno in koristno.

Seveda, za pojavi in številkami, ki jih opisujem, so ljudje. Kot zgodovinar veš, da je ukvarjanje z zgodovino na način dojemanja zmot in razčlenjevanja pojavov še kako smiselno. Žena Katarina je psihoterapevtka, raziskuje medgeneracijski prenos travm. Opozorila me je na nova spoznanja s tega področja. Epigenetska znanost je prav v zadnjem času dokazala, da se travmatične izkušnje prednikov prenesejo v genskem zapisu na potomce, ki so zato bolj ranljivi, imajo manj kortizola, hormona, ki pomaga pri spopadanju s stresom. Vsakemu bo jasno, o čem govorim, saj je naša nacija v veliki meri travmatizirana zaradi nepredelanih udarcev in zanikanja, prikrivanja tega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. Tudi o tem pišem in nakazujem poti iz te zanke, ki je pravzaprav nacionalna travma.

Ta knjiga je res izjemna v več pogledih. Zakaj bi jo po tvojem priporočil slovenskemu bralcu?

Najbolj zato, ker Slovenski razkol sicer zadeva preteklost, a dejansko je vsebina knjige naložba v prihodnost posameznikov, družin in nacije v celoti. Njeno sporočilo je z vidika medvojnih travm odrešilno, sproščujoče. Zato sodi na knjižno polico vsake resnicoljubne slovenske družine. Ob tem, da ponuja močno strokovno argumentacijo za spopade z zgodovinskimi manipulacijami, ki smo jim še vedno priča v medijih in javnosti.

Za razliko od večine zgodovinskih del, ki bazirajo predvsem na arhivskem gradivu, si uporabljal tudi pričevanja še živečih protagonistov tistega časa. Ne nazadnje si avtor odmevne televizijske oddaje Pričevalci, ki jo lahko zadnja leta spremljamo na javni televiziji. Zakaj je pomembno zbirati, poslušati in strokovno ovrednotiti pričevanja? So tovrstni viri zanesljivi? Zakaj se jih je v preteklosti zanemarjalo?

Zanemarjalo se jih je zato, ker so nepredvidljivi in tudi neusmiljeno konkretni, kar marsikomu v preteklosti ni ustrezalo. Pričevanja so pomembna sestavina, ker je za razumevanje odločitev ljudi za to ali ono stran potrebno spoznati ozadja. Pogosto niso zanesljivi faktografsko, zanesljiv pa je njihov emotivni naboj, ki kar precizno pokaže na duh časa, o katerem govorimo. Pri tem pričevanja presegajo marsikatere dokumente. V knjigi jih uporabljam kot sekundarni vir, ki omogoča primerjavo in kritični pretres z drugimi.

Veliko tvojih pričevalcev se je šele v svojih poznih letih odločilo javno spregovoriti. Zakaj? Ali je po tvojem mnenju med ljudmi še čutiti strah oz. se bojijo izpostaviti s spomini na težke čase okupacije, revolucije in protirevolucije?

Ponekod žal še. Če je pričevalec g. Javornik odkrito, z imeni govoril o odgovornih za pomore v okolici gradu Boštanj, pa sem zadnjič spet naletel na pričevalca, ki je sicer povedal, a pozneje prosil, naj ne objavim, ker se boji. Izkušnje s pričevalci kažejo, da se ni česa bati, vendar tako pač je …

Druga točka odmevnega televizijskega dela so intervjuji

Spomnim samo na pogovor z dr. Štrancarjem, pa sodnikom Radonjičem. Ali so se stvari umirile po lanski »aferi« ob intervjuju z Jožetom Dežmanom?

Če ne prej je vsakemu sedaj jasno, da je šlo za namišljeno, sproducirano afero bolj ali manj zavestnih varuhov enoumja in njegove »resnice«. Nič, kar je bilo povedano, nihče ni ovrgel, vsi očitki in napadi, zanimivo, predvsem name, so se odbili in pristali v blatu. Bilo pa bi drugače, če se ne bi odzvala široka demokratična in svobodomiselna javnost, ki je aktivno reševala čast svobode izražanja na javni televiziji. Rad bi se zahvalil posameznikom in skupinam, ki so dvignili glas v tem primeru. To je bilo neprecenljivo in daje pogum za naprej. So pa take situacije neprijetne, ob lanskih poletnih počitnicah sem želel dokončati to knjigo, toda zaradi »afere« je šel fokus drugam in kar nekaj časa, spet do letošnjega poletja, sem potreboval, da sem se osredotočil in delo končal. Če ne bi bilo »afere Dežman«, bi knjiga izšla najkasneje spomladi leta 2019.

Morda je tako še bolj prečiščena in prihaja ob pravem času. Kaj pa bi odgovoril tistim, ki bodo skušali tvoje delo diskreditirati?

Zgodovinsko raziskovanje je dinamično, nikoli povsem končano. A take, ki jih omenjaš, bi vnaprej povabil, da končno vrednotimo dejanja, žrtve, storilce in akterje vojne po enakih kriterijih. Potem se bomo hitro razumeli. To je edino vodilo, ki ima prihodnost, vse drugo je ideologija in bolj ali manj aktivno služenje mentaliteti preteklega enoumja, ki je žive in mrtve delilo na »naše«, privilegirane in one druge, ki jim še grobov niso privoščili. To ne sodi v civilizirano družbo in tudi v zgodovinopisje ne.

Vir: Slovenski čas (december 2019)

34 KOMENTARJI

  1. Zgodovinopisje, ki bazira na neki zgodovinski kapsuli ekstremno klerikalnih desničarjev imenovanih Ehrlichovi stražarji in na pričevalcih (ki ne iz strahu, ampak zaradi tega, ker se zavedajo, da nakladajo laži, blokirajo svoje pričevanje), ki so resnično doživeli neke individualne travme (recimo, da jih je bilo 50 na leto, se pravi 500 v 10 letih), že ne more biti objektivna zgodovina. Sicer tudi ”izredno pomembno” kapsulo je videl in ”preučil” samo Možina. Kdo ve, kaj se še skriva v njej, kar je Možina ”taktično” zamolčal. Tudi vsi grafi in statistike, so lahko zavajajoči. Vsi dobro vemo, da se s statistiko da dokazati ali izpodbijati marsikaj. V knjigi je izkazano tudi totalno, popolno nerazumevanje tistega časa. Današnja Možinina tolmačenja so popolnoma iztrgana iz obdobja in miselnosti, ki je bila takrat aktualna. Možina bi kot Primorec moral vedeti, da so mnogi primorski fantje, odšli v partizane, ker če ne bi morali iti v italijansko vojsko. med njimi tudi moj nono in posledično cela družina.
    Da je njegovo zgodovinopisje iztrgano iz konteksta pove sledeče. TIGR bi po današnjih merilih bil označen kot skrajno teroristična organizacija. Vse kar so izvajali, bi danes označili za terorizem. Pa vsi vemo, da ni bil terorizem. Oziroma v teroristični državi, se lahko boriš samo s terorističnimi akcijami.
    Tudi povezave med nacisti in komunisti so zelo površno razumljene. Točno se ve, da je Stalin sklenil pakt s Hitlerjem, samo zaradi tega, ker na Zahodu ni uspel pridobiti zaveznikov za borbo proti nacizmu. Če je kdo kolaboriral in podpiral Hitlerja, je bil to Zahod. Cel kup vidnih politikov zahoda tistega časa je hodilo na obiske h Hitlerju. Hitler je jasno zapisal v svojem programu, da so Sloveni obsojeni na suženjstvo in iztrebljanje. Že to pove, da Sovjeti nikakor niso mogli biti zavezniki Hitlerja.
    Slovenska vlada je že pred okupacijo sodelovala s Mussolinijem in se mu takoj po okupaciji zahvaljevala za okupacijo. Tega slovenska mladina ni mogla sprejeti.
    O Možinovih zavajanjih in zmotah, bo nekdo nekoč napisal tudi kakšno knjigo. To sploh ne bi bilo težko.
    Za konec pa: Kaj je namen knjige Razkol??? Objektivno gledano, je njen namen, še nadaljevanje razkola, ki je danes med Slovenci. Se pravi, to je izredno škodljivo ”zgodovinopisje”.
    Resnica je lahko čisto enostavna. V Sloveniji so bili borci za svobodno, samostojno Slovenijo in zavezniki proti fašističnih in nacističnih sil in bili so domači izdajalci in zavezniki teh okupatorskih in zločinskih sil.
    Zahodni politiki so hitro ugotovili, da je os Rim Berlin Tokio nevarna za obstoj svobodnega človeštva in so se zato združili s Stalinom in vsemi proti nacističnimi silami za uničenje. Pri tem je bilo storjeno veliko kolateralne škode in bilo je veliko kolateralnih žrtev. Spomnimo se Hirošime, Nagasakija, Dresdena in ša marsikaj.
    Tudi v Sloveniji so nastradali tudi dobromisleči Slovenci – kolateralna škoda.
    Vendar nas je partizanski odpor postavil na geopolitično karto Evrope. Samo temu boju in uporu se moramo zahvaliti, da je danes Slovenija v takem obsegu. Če bi imeli med vojno samo Rupnikovo ali katerokoli drugo vlado, ki bi sodelovala s okupatorji, nam ne bi nihče vrnil Primorske in še drugih delov Slovenije.
    Domobranci so se borili v brigadah, ki so nosile imena Kaspar, Linder, Schmitz, Köhl itd., proti Cankarjevi, Prešernovi, Gregočičevi, Trubarjevi itd, brigadi. Domobranci bi danes imeli vso podporo in legitimnost, če bi šli v hosto, se borili proti okupatorju in tudi proti partizanom. Tako bi dokazali, da se borijo za Slovenijo. Nikakor pa tega niso dokazali s tem, da so prisegli zvestobo do groba Hitlerju.

      • Imaš zelo prav. Pojdi tja, ker drugega ne znaš povedati. Nemogoče je izpodbijati to, kar sem navedel. Zelo enostavno je izpodbijati ”zgodovinopisje” dr Možine. Če bi se jaz soočil z Možino, bi ga spravil v težave. Če bi se Možina soočil s kakšnim resnim, objektivnim zgodovinarjem, bi Možina pogrnil na celi črti.
        Naprimer: Možina trdi, da so jugoslovanski narodi branili Sovjete, ker so začeli oborožen boj zato, da so branili Sovjete. Kakšna zabloda in neumnost je to. Po isti analogiji so Britanci začeli vojno, zato ker so jih v to poklicali Poljaki, ko so bili napadeni. Par dni kasneje so stopili v vojno Francozi, po Možini zato, ker so branili Poljake. Bedastoča. Vojna se je začela, ker je bil za to pravitrenutek.
        Partizanski oborožen odpor se je začel z napadom na Sovjete, zato ker je to bil pravi trenutek. Če bi se začel prej, bi Nemci poslali svoje enote v YU in pregazili odpor.
        In takih sklepanj in nebuloz v knjigi kar mrgoli.
        Pa še malo ironije za razmislek. Če bi Možina živel v antičnih časih, bi grškega junaka Leonidisa zaničeval zato, ker se je s samo 300 bojevniki uprl tako veliki Darijevi armadi. Možina in vsi ”domobranski” zgodovinarji bi ga zaničevali, morda celo prepričali, da se ne bojuje in tako ne bi bilo velikega junaka in bojevnika Leonidasa. Sicer pa, že po nicku Kapodistrias, se da marsikaj razbrati o tebi. Najlažje bi se dalo razumeti, da si navdušen nad Italijani (kar je v redu), vendar zaradi omejenosti ne znaš italijansko in tako neumno posloveniš Capodistria.

        • Lahko se jezite kakor hočete, toda resnica nezadržno prihaja na dan. Bliža se konec komunističnim propagandnim pravljicam.

          Partizanski oboroženi odpor? Le kje je bil? Moj oče je bil tri leta v partizanih in ni sodeloval v nobeni bitki, ker jih ni bilo. Sovjetski plačanci in teroristi so pobijali neoborožene civiliste, ki so jih imeli za razredne sovražnike in morebitno oviro za vzpostavitev diktature. Vse od dojenčkov, žensk in starčkov. Okupatorja so izzivali z namenom, da se maščuje nad nedolžnim prebivalstvom. Za to je dovolj materialnih dokazov. V Slovenji je bila samo boljševistična revolucija, vodena iz tuje države. Nič drugega ni bilo.

          • Očitno ti sploh nisi bral zgornjega intervjuja s Možino. Nakladaš nekam v tri dni, brez veze. Kajti če bi ga bral, bi bral Moćinovo izjavo in sicer. Med 2. SV je bilo ubitih nekaj manj kot 100.000 Slovencev skupaj s povojnimi poboji. Od tega je bilo največ žrtev med partizani, ki so padli v boju proti okupatorju. Padlo jih je okrog 35.000 Pravite, da ni bilo bitk. Čudno. Padlo je 35.000 partizanov, med vojno je delovalo 220 partizanskih bolnišnic s več kot 5.000 ležišči. Kje se je vaš oče skrival, vprašajte njega. Sovjeti so bili na teritoriju YU samo, ko so pomagali osvoboditi Beograd. Takrat jim je vrhovni štab NOB dovolil to intervencijo, tako kot je dovolil osvobajanje Prekmurja.
            Vidiš Tine, to je resnica.

          • Zivo, zaradi svojih predsodkov in omejenih pogledov lahko se naprej zivite v blodnjah. Toda cetrt zgodovine ni zgodovina, tamvec namerna laz.

        • Blagor ubogim na umu… Kot o zgodovini ne veš nič, se ti tudi približno ne sanja, kdo je bil Kapodistrias. Vsak bizgec to hitro najde na internetu. Google ga omenja na 19 (!) straneh. Vsaj na Wikipedio poglej. Ti, omejenec, mi pa razlagaš, da kot Italijan (sem čisti in zavedni Slovenec) ne znam posloveniti ime Capodistria. Pa končnica -ias se ti ne zdi slovenska. Seveda ne, ker je grška. In takšni naj bi nam razlagali zgodovino? In podučevali priznanega doktorja zgodovinskih znanosti? Tudi zaradi takšnih smo, kjer smo.

          • Sem pogledal. Po tistem kar piše, je bil Grk. Res je novodobna grška zgodovina me ne zanima. Velja za ustanovitelja sodobne grške države in osnovalca grške samostojnosti.
            In ti kot ‘čisti’ – morda arijski, zavedni Slovenec izbereš za nick ime nekega Grka, ki za Slovence ne pomeni popolnoma nič. Aja, to je ”čistim” – morda arijskim Slovencem v genih, v krvi. Tako so domobranci izbrali ”čista” – morda arijska imena za svoje brigade. Imenovali so se po ”čisto” – morda arijsko brigada Schmitz, Linder, Kaspar, Köhl.
            In ko tako obožuješ Wikipedijo ti toplo priporočam, da prebereš v Wikipediji naslednje. https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovensko_domobranstvo

    • TIGR je povezoval Primorce v uporu zoper fašiste in to preje kot OF. Ta je pozvala k uporu šele po napadu Nemčije na SZ. Brez mandata naroda pa je še oklicala vsak upor izven OF za izdajo naroda. Pozivala je k revoluciji za prevzem oblasti po vojni. TIGR se je boril samo za obstoj naroda in ni pozival k revoluciji. Doc. dr. Bojan Godeša z Inštituta za novejšo zgodovino je 1. maja 2016 na radiu povedal, da so bili komunisti do organizacije TIGR zadržani, ker se je organizacija TIGR naslonila na reakcionarne sile in je bil TIGR nacionalno orientiran.

    • Ne pozabimo, Hitler se je zgodil tudi zato, ker ni nihče poskušal ustaviti Stalina. Ko se je začela druga svetovna vojna, je imel Stalin že veliko izkušenj s taborišči, usmrtitvami, deportacijami.
      Hitler se je v marsičem učil od Stalina. Hitler je bil sposoben učenec in je zelo hitro dosegel in v marsičem celo presegel svojega učitelja. Zahod se je uštel, ko ni reagiral, ko je Hitler zasedel Čehoslovaško, vendar to ni bilo darilo, da bi ga spodbudilo za osvajanje Evrope, ampak napaka, ki jo je zahodna Evropa drago plačala. Za časa pakta je Molotov Ribbentrop je Stalin bogato oskrboval Hitlerja z surovinami, da je tako lažje napadel Francijo, in s hrano, medtem ko jo je v SZ in v Ukrajini primanjkovalo. Ne pozabimo golodomora oziroma holodomora, kot v Ukrajini imenujejo veliko lakoto zaradi prisilne Stalinove kolektivizacije. Zahtevala je na milijone življenj in prizadela skorajda vsako ukrajinsko družino. Ocene o žrtvah se gibljejo med 4,5 in 7 milijonov Ukrajincev, ki so umrli zaradi lakote, ker so jim Sovjeti pobirali pridelek. Stalin je menil, da kmečki sloj, ki ovira razvoj družbe v smeri komunizma. Kmete je pregnal v kolhoze, kjer so bili prisiljeni delati za dobro države. Prav kmetje so bili prvi in najbolj odločni nasprotniki kolektivizacije in večina jih je živela v Ukrajini. Njihovo uničenje je Stalinu ponujalo možnost nadaljnje industrializacije in militarizacije, s katero je Sovjetsko zvezo pripravljal na vojno. Holokavst bremeni seveda predvsem naciste, a tudi komuniste, ki so bili nekaj časa njihovi zavezniki, a oboji so bili nasprotniki zahoda.
      Ne pozabimo torej tudi, da je SZ bila agresor, enako kot nacistična Nemčija, saj je, enako kot nacisti, zasedla del Poljske, baltske države in Finsko. Sklenila je pakt s Hitlerjem ter je v tistem času oskrbovala Nemčijo s surovinami in hrano, dokler Hitler ni napadel tudi nje. V obrambi pred pa je utrpela ogromne žrtve. Jehuda Bauer, mednarodno priznani strokovnjak za proučevanje rasizma, antisemitizma in holokavsta, pravi: »Brez vojaškega poraza bi se Hitlerjev režim obdržal; nikoli se namreč ne bi zrušil sam od sebe. Sovjetski režim se je zrušil sam. Zato ni tako težko razumeti, zakaj so bili Sovjeti na koncu sposobni sodelovanja z Zahodom, da skupaj porazijo nacistično Nemčijo.« Ne pozabimo tudi, da je SZ ves čas vojne imela sklenjen pakt z japonskimi fašisti in so samo ZDA z borbo proti Japonski pomagale tudi Kitajski, ki se je branila pred japonsko okupacijo. Kitajci to dobro pomnijo, mnogi v Sloveniji pa še vedno to ne dojamejo. Šele po koncu vojne v Evropi, po končani v Potsdamu, kjer so si zmagovalni zavezniki razdelili interesne sfere, ko je SZ pod okrilje dobila vzhodno Evropo, so zahodni zavezniki uspeli pritisnili na Sovjete, naj vendar prekinejo pakt in napadejo Japonsko, kar so potem le storili. Stalin je pomagal osvoboditi Evropo izpod nacizma, a jo je hkrati tudi na vzhodu zavojeval in jo spremenil v komunistično taborišče. Glavna lekcija 20. stoletja bi morala biti obsodba obeh, Stalina in Hitlerja. Ker svet ni želel videti enega genocida, se je kasneje zgodil še holokavst. Hitler je točno vedel, da si lahko nekaznovano privošči karkoli. Hitler se je zgodil torej tudi zato, ker nihče ni poskušal kaznovati Stalina. Prvi genocid je vodil v drugi genocid. O takšnih zločinih je zelo pomembno govoriti in jih obsoditi, da se ne bodo več ponovili. Zgodovinsko dejstvo je, da so ZDA že v prvi svetovni vojni posredovale v Evropi v korist njenih narodov. Druga svetovna vojna oz. zmaga nad fašizmom in nacizmom brez ZDA ne bi bila mogoča. Njihova tehnološka moč je bila odločilna za zmago nad nacizmom v Evropi in japonskim fašizmom. SZ pa je najprej sklenila pakt z nacisti in jih oskrbovala z surovinami, hrano in energenti, da so ti lažje pokorili narode zahodne Evrope. Dejstvo je, da je SZ šele po napadu Hitlerja nanjo, ta stopila na stran borbe zoper nacizem. ZDA oz. zahodni zavet je pri tem tudi SZ nudil materialno vojaško pomoč. Vsi bi morali vedeti,da je začetek vojne, po kapitulaciji skoraj vseh evro držav, bilo breme obrambe na strani Vel. Britanije. V začetku so imeli pomoč iz celega sveta, ki je bil v sklopu Commonweatha, Kanada, Avstralija, Nova z Zelandija, Južna Afrika in Indija so prispevale vojaštvo za vse bitke in materialne dobrine. VB je branila Etiopijo,Somalijo in Egipt. Izgubili so tudi Hong Kong, Singapur, Avstralija je bila bodoča tarča Japoncev. Primorani so bili celo za boj z deželami, ki so po francoski kapitulaciji prišli pod Vichijsko vlado (ki je bila lojalna Nemcem). Churchil se je zavedal, da brez ZDA ne bo zmagal proti silam osi,zato je rotil Roosevelta naj pomaga oz. čim preje stopi v vojno. Ameriški narod pa se je temu upiral in ni pristal na intervencije izven Amerike. Prvi korak je bil z znamenito pogodbo Lend and lease. Prvi podpisnik je bila VB. SZ pa je pogodbo podpisala že avgusta 1941. In oktobra istega leta so že plule ladje v Murmansk. Po tem,ko je samo ameriška trgovska mornarica utrpela potop 80 ladij, je v SZ večino pomoči prihajalo preko Irana. V ta namen so ZDA zgradile več kot tisoč km železnice v nekaj mesecih. Letala so dobavljali preko Aljaske do Sibirije. Poleg vojaške pomoči so ZDA dobavljale tudi tkzv. nevojaško pomoč v obliki trgovskih ladij, energetskih objektov, zdravil in hrane. Pogodbe so bile plačljive .O tem sovjetski tisk ni smel poročati, češ vse človeške in materialne žrtve je utrpela sama SZ. Edino notico v Pravdi,je izsilil ameriški ambasador po peturnem pogajanju z glavnim tiskovnim cenzorjem. Sedaj pa nekaj v številkah: Samo ZDA brez VB so tekom vojnih let v SZ poslale 14.000 letal (večinoma Air Cobra, ki so jih ruski piloti smatrali za luksuzne ) 44.000 jeepov , 350.000 tovornjakov, 8.000 vlečnih traktorjev,1.5 mio uniform,15 mio parov čevljev,106.000 ton bombaža, 2,6 mio ton naftnih derivatov in 4,4 mio ton hrane in drugih materialov. Edini kar ZDA niso hotele dobaviti so bili bombniki B 17 in B25. Po vojni so se začela pogajanja o poplačili nevojaških dobav. Sovjeti so se desetletja temu izogibali, končno ko je 1993 Rusija prevzela mednarodne obveze za Sovjetsko zvezo je bil del dolga odplačan O številkah se težko govori, ker so obveze za plačila nastajala do l. 1945 , ZDA so v okviru lend and lease vsem zaveznikom dobavile voj. materiala za takratnih 50 milijard dolarjev, od tega več kot 10 milijard Sovjetom. O tem se pri nas ne govori veliko, v Sov. zvezi pa se nikoli ni priznalo kakšno pomoč so dobili od zaveznikov. Kar ne zmanjšuje njihovih ogromnih človeških žrtev pa tudi titanskih naporov,da so n.pr. preselili velik del proizvodnje iz evropskega dela za Ural.

    • . SZ je imela ves čas vojne v Evropi sklenjen pakt o nenapadanju s fašistično Japonsko in ni pomagala napadeni Kitajski, kot so ZDA, ki so se bojevale z Japonci. Šele po kapitulaciji Nemčije, na konferenci v Potsdamu poleti 1945, ko so si zavezniki dokončno razdelili interesne sfere v osvobojeni Evropi, so zahodni zavezniki pritisnili na SZ, da je ta preklicala pakt z Japonsko in jo napadla. Dejstvo je, da je Nemčija napadla Jugoslavijo po preklicu pakta oz. po izvedem vojaškem udaru generala letalstva Dušana Simovića proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata zamudil skoraj za šest tednov z napadom na SZ. To je strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2. svetovni vojni. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ, je v svoji knjigi »Bermanov dosje« napisal, da pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Zapiše tudi, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Akademik Bajt je torej mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil že general letalstva Dušan Simović. Piše tudi:« Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija, nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije in je sama sebe postavila izven zakona.« Med vojno je bilo že na konferenci na Jalti dogovorjeno, da je Jugoslavija interesna sfera SZ. Zato je nerazumljivo, da nekateri trdijo: »Narod, ki se pusti osvobajati tujcem, je pač izgubljen narod, odvzeti so mu vsi atributi suverenega naroda.« Kateri narodi pa so se v drugi svetovni vojni osvobodili sami? Kateri narod pa so osvobodili samo partizani, ne pa zavezniki?Ali so res vsi narodi, ki so jih zavezniki v 2. svetovni vojni osvobodili izpod fašizma in nacizma, izgubljeni in niso več suvereni? Dejstva je, da so vsi narodi, ki so jih osvobodili zahodni zavezniki, to so ZDA in Anglija oz. države Commonwealtha-, postali zopet suvereni v svojih državah. Vsi narodi oz. države, ki jih je »osvobodila« Sovjetska zveza izpod nacizma, pa so ostali ne-suvereni, saj sta jih še dolgo nadvladovala Stalin oz. Sovjetska zveza, dokler ni ta sama propadla in železna zavesa razpadla. Zgodbo, da so se narodi Jugoslavije pod vodstvom KP in Tita osvobodili sami, ne potrjujejo dejstva. Dejstvo je, da Stalin je že med vojno dosegel, da je bilo ozemlje kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ. Dejstvo je tudi, da je bil Stalin edini pravi politični prijatelj Tita, kateremu je bil cilj po končani vojni prevzeti oblast v državi po vzoru SZ. Tako je rdeča armada lahko osvobajala Jugoslavijo nacistov, ki so se že zgubljali vojno in se umikali in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po vojni prevzel oblast v državi

    • Če bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, partizani sploh ne bi smeli delovati tako, da bi sprožili in zmagali v državljanski vojni in državo na koncu popeljali v naročje SZ. Dejstvo je, da je na koncu nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo podpisala zaveznikom in nobenim partizanom, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika odpora partizanov. Odpor je v Sloveniji povzročil smrt 7.800 okupatorjev, dočim je vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre več kot 100.000. Za Tita so bili najbolj pomembni nasprotniki Mihajlovićevi četniki, plava garda, to je kraljeva vojska v domovini in podobni nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi v državljanski vojni ob dejstvu, da je Jugoslavija interesno področje SZ, ki ga je osvobajala tudi rdeča armada. Tito je vedel, da bodo nacistično Nemčijo premagali le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni. Ne pozabimo! SZ si je že med vojno v pogovorih na Jalti izborila Jugoslavijo kot svojo interesno cono. Če to ne bi dosegla, bi bila Jugoslavija potem interesna cona zahodnik zaveznikov, ki ne bi dovolili revolucije oz. državljanske vojne, ne zmage revolucionarnih partizanov in ne uvedbe enoumja po vzoru Stalinove SZ. Ne pozabimo tudi, da je nemški general Alexander Löhr, poveljnik tristo tisočglave nemške vojske z jugovzhoda Evrope, ki sej umikala pred Rdečo armado in Titovimi partizani, v Topolšici še enkrat podpisal predajo, tokrat partizanom. Torej se je predal in še enkrat podpisal predajo partizanom, brez vsakega odpora, brez zmage partizanov in zgolj zato in še le za tem, ko je Nemčija že podpisala kapitulacijo zaveznikom. General je razpolagal z ogromno vojaško močjo, s katero bi lahko poteptal vse na poti do Avstrije. Z lahkoto bi se prebil do britanske vojske, ki je prav takrat prišla do Celovca, vendar je spoštoval odredbe v listini o kapitulaciji in se je zato predal z vso nemško armado partizanom. Tako je to v Dnevniku opisal partizan Ivan Dolničar, general JLA.

    • Ploskoglavi primitivizem, hohštaplerajska vzvišenost, butnglavski prezir,fikcijsko obsojanje, betontanc zavračanje, vse brez argumentacije.
      Kot tri opice, ne vidi, ne sliši, ne kapira.
      Edini nasvet, ki je možen:
      Preberi knjigo in nato z argumenti nanjo z vso ihto, vrstico za vrstico, pa da te vidimo ponovno.
      ———————————————————-
      Kako obnemeli so Levuharski koritarji in malikovalci boljševiške krvave NOB OF Revolucije, se vidi, da niti eden od betontac režimskih zgodovinarjev ni spisal enega samega ugovora ali pripomb.
      Možina je slekel, končno, Revolucijo do usranih in s krvjo pošpricanih smrdljivih gat. Te bo sleklo
      ljudstvo , ki je krvavelo in tisto ljudstvo, ki ni vedelo Resnice, ki je zakopana predvsem med Notranjci in Dolenjci. Božji dar pa mislim je ta, da je knjigo Razkol spisal kleni Primorec, kar bo dalo, že daje vsemu projektu dražestno superiorno dodatno vrednost, ki je neprecenljiva, kapo dol in hvala Bogu za Možino in za njegovo delo za vse rodove Slovencev.

  2. Poslušala sem predstavitev v Gorici. Če drugega ne, bi navedla večkrat omenjen ‘argument’ o pristnosti knjige in zanesljivosti podatkov, ki so v njej: oba sogovornika sta poudarila, da se doslej še ni našel zgodovinar, ki bi spodbijal njeno vsebino – bodisi kot celoto (‘pavšalno’) ali po delih. Pa dobro vemo, kamo je ‘uradna zgodovina’ usmerjena, iz česar sledi, da si bo na vse kriplje prizadevala ‘ohraniti svojo zgodovino’ in ‘iskati dlako v … knjigi’.

    Mogoče pa je g. Zivo zdaj prvi (med ‘zgodovinarji’), ki se je opogumil? Toda ‘enako z enakim’: prosim, kar na dan z dokumenti in viri informacij (ne pa ‘čez palec’). Poudarjeno je bilo (to pa na predstavitvi v LJ), da s to knjigo pisanje zgodovine še ni zaključeno. No, g. Zivo, ne razumite (nalašč) narobe: pomeni, da kljub vsem naporom, da bi zgodovina ostala neomadeževano rdeča, prihajajo na dan nedvomni dokazi in verodostojni zgodovinski viri, za katere so ‘uradni narekovalci zgodovine’ upali, da so za vselej ‘izginili’, ker ‘pačijo lepo podobo, ki so (si) jo ustvarili’. Potrjujejo to, kar nam Možinovi pričevalci govorijo iz svojih izkušenj (in ne iz socialističnih učbenikov).

    • Kdo pa pravi, da so viri Možine ponarejeni in netočni. Seveda so točni. Možina bi s podatki, ki jih je zbiral Himller z lahkoto dokazal, da so vsi Judje največje zverine in neludje. Možina bi na podlagi Hitlerjevega Mein Kampfa dokazal, da so vsi Slovani samo zato, da postanejo sužnji in vsi Slovenci za dokončno iztrebljenje. Na pdlagi Goebbelsovih govorov in pisanja bi Možina dokazal, daje arijska rrasa edina, ki lahko živi na planetu. Da ni boljšega sistema kot nacizem. Vse to bi lahko Možina dokazal. Kakšen zgodovinar je, če na podlagi ekstremno desne klerikalne skupine Stražarji in na podlagi 500 pričevalcev dokazuje nekaj. In kar je še bolj pomembno. Kaj je cilj tega njegovega dokazovanja?? To, da bomo Slovenci razklani še naslednjih 50 – 100 let. Pozivam vas in Možino, da odgovori na ta vprašanja:
      Spodnja vprašanja niso moja. Našel sem jih na facebooku, vendar se mi vseeno zdijo zanimiva in bi si vseeno želel, da jih vidi večje število bralcev. Predvsem pa, da se kdo zamisli ob vsem tem potvarjanju zgodovine in opravičevanju domobranstva, ki smo mu priča zadnja leta …
      – koliko okupatorskih vojakov, ki so pobijali po Sloveniji, potujčevali, požigali, razseljevali, prepovedovali slovenski jezik (torej Nemcev, Italijanov, Madžarov, pa tudi četnikov, ustašev, kozakov, vlasovcev), so domobranci pobili v neposrednih akcijah?
      – koliko lastnih žrtev so domobranci pri tem imeli, ko so se bojevali proti tem zgoraj?
      mi lahko naštejete par uspešnih akcij domobrancev, kjer so popadali npr. nemški vojaki?
      če je teh akcij preveč, mi naštejte kakih 10 akcij, kjer je padlo več kot 10 nemških vojakov!
      – koliko nemških vojakov so domobranci ujeli med vojno ali ob koncu spopadov?
      – koliko tistih nemških vojakov, ki so pobijali civiliste, požigali po Sloveniji (preko 200 vasi), ropali, posiljevali in odganjali ljudi v taborišča, so domobranci ujeli in kaznovali?
      – so domobranci ujeli kako visoko živino ob koncu vojne – npr. Rosenerja ali Kublerja?
      – kdaj so jih zahodni zavezniki priznali kot enakopravno sobojevniško stran v vojni?
      – kdaj so zahodni zavezniki ali sovjeti poslali k njim zavezniško vojno misijo in kdo ji je načeloval?
      – koliko vojaške pomoči so domobranci dobili od zahodnih zaveznikov s pomočjo letal in koliko njihovih ranjencev so sprejele zavezniške bolnice v Italiji?
      – Kje je bilo domobransko vojaško letališče za stik z zahodnimi zavezniki, kjer so raztovarjali vojaško pomoč, vračali zaveznikom rešene padalce in jim v oskrbo predajali svoje težko ranjene soborce?
      – koliko zavezniških vojnih ujetnikov ali letalcev so domobranci rešili in predali anglo-američanom, da so lahko ponovno šli bombardirat tretji rajh?
      – koliko Slovencev se je v zavezniških taboriščih za vojne ujetnike med letom 1941 -45 javilo, da gredo med domobrance in kdaj so jim zahodni zavezniki to omogočili?
      – So morda pri tem formirali kako enoto kot je bilo npr. to na partizanski strani, ko se je formiralo 5 prekomorskih brigad?
      – Zakaj sta Roosevelt in Churchill menila, da je nacizem večje zlo kot komunizem in sta se združila s Stalinom v boju proti Hitlerju? Medtem, ko se je Rožman in del slovenske RKC odločil drugače.

      • Zakaj sta Roosevelt in Churchill menila, da je nacizem večje zlo kot komunizem in sta se združila s Stalinom v boju proti Hitlerju?
        »Komunizem je bil odklon od idealov francoske revolucije, ki jo je Marx izredno cenil. Marksistična ideologija je bila že od začetka polna nasprotij, saj je po eni strani težila k enakosti in pravičnosti, celo k demokraciji, po drugi strani pa je od vsega začetka vključevala tudi očitno nedemokratične, celo genocidne elemente (članki Marxa in Engelsa iz leta 1848/1849 in nato iz leta 1863 ter njuna korespondenca govorijo o iztrebljanju Čehov, Slovencev in drugih tako imenovanih nezgodovinskih ljudstev).
        Demokratični trend se je vzpostavil z razvojem marksističnih socialdemokratskih strank v srednji in zahodni Evropi, medtem ko so protidemokratični in diktatorski elementi začeli tvoriti ideologijo skupin, iz katerih se je nato razvil komunizem.
        Sovjetska zveza je tovrstna nasprotja v svoji osnovni ideologiji ohranila celo pod Stalinom. Njen ideal je bila še vedno uresničitev libertarnih načel ter odprava države, kot je pisal Lenin; to je, denimo, jasno razvidno iz Stalinove ustave iz leta 1936, prvovrstnega primera demokratičnega programa v najčistejši obliki.
        Dejansko stanje pa je bilo diametralno nasprotno: zatiranje, ustrahovanje, korupcija, umori, mučenje. Kljub temu je velika večina sovjetskih državljanov resnično verjela kvaziliberalni propagandi in po mojem mnenju so na koncu ravno ta notranja nasprotja najbolj prispevala k padcu režima.
        V končni analizi so bili ekonomska neučinkovitost, korupcija in teror rezultat odsotnosti dosledne podlage za ureditev komunističnega režima.
        Brez vojaškega poraza bi se Hitlerjev režim obdržal; nikoli se namreč ne bi zrušil sam od sebe. Sovjetski režim se je.
        Zato ni tako težko razumeti, zakaj so bili Sovjeti na koncu sposobni sodelovanja z Zahodom, da skupaj porazijo nacistično Nemčijo.
        Postali so navadna imperialistična diktatura, okrašena z ideologijo, ki ni imela nikakršne zveze z resničnostjo, in uporabljali so običajne teroristične metode v boju proti resničnim in namišljenim sovražnikom, povsem enake tistim, ki so jih pred ali za njimi uporabljale druge tiranije.«
        Tako Jehuda Bauer, ki je mednarodno priznani strokovnjak za proučevanje rasizma, antisemitizma in holokavsta; DELO, Sobotna priloga, 16.08.2014 Nacistična Nemčija in sovjetski režim

        • g. Mihič, cifra , ki jo vztrajno ponavljate je laž.Ne sicer Vaša, ampak iz našega instituta.
          Pa saj ste brali nekaj knjig-kje boste našli ubitih, recimo 1000 Švabov, padlih v bojih s Partizani , seštevajte malo, katere bitke, za Božjo voljo, ne se hecat!
          Italijanov je bilo okoli 700, švabov nekaj manj – v Slovenjo so pokopavali padle tudi iz Balkana in še kaj.Ne vem točno.
          Kar velja je: stara občina Cerknica (Cerknica, Rakek, Loška dolina, Bloke, SvVid in Begunje z nekaj nad 19.000 prebivalstva 1940 je žrtvovalo 2154 ljudi vseh prepričanj – Partizani pa so v herojskih
          4 letih vojne pobili 11 okupatorjev in še 4 Švabe po vojni, Avgusta 45. Zračunajte si razmerje – cena revolucije!

      • Živo, ne zajedaj opranoglavsko!
        Beri si Petra Battiya, Noro Beloff ali Petra Urbanca, Peru Simića in spodaj naštete in se ne delaj neumnega, človek- ne nas imeti za bedake, trot trotasti in nehaj nažigati, ker bedarij, laži , izmišljotin, ustrahovanja in natepavanja in podtikanj mamo čez glavo!

        Protikomunisti Slo : ČRNE BUKVE 1943
        Protikomunisti Slo : V ZNAMENJU OF, dokazi o zločinih 1943
        9 EU avtorjev : ČRNA KNJIGA KOMUNIZMA
        Drago Jančar:TEMNA STRAN MESECA
        Sergej Kurdakov : ODPUSTI MI NATAŠA
        Karlo Steiner: 7000 dni v SIBIRIJI
        Orlando Figes – ŠEPETALCI
        Orlando Figes – TRAGEDIJA LJUDSTVA, ruska revolucija 1891-1924
        Alain Besancon: ZLO STOLETJA – znanstvena fantastika krvave resnice
        Jacques Semelin: OČISTITI UNIČITI – ogledalo rdečega Satanizma
        Ivan Korošec : MOJA DOLINA- ogledalo desnim oblastnikom
        France Turšič : MED NORCI, ZLOČINCI IN LJUDEŽERCI – naj knjiga!
        NSZ: SLOVENSKI DOLG DO SIVEGA POTOKA
        Zdenko Zavadlav: POZNA SPOVED UDBOVCA
        Milovan Džilas: NOVI RAZRED
        Aleksander Bajt: BERMANOV DOSJE Naj dokument Titovega mojstra
        Marko Štrovs: NEME PRIČE
        Več avtorjev: NOTRANJSKI LISTI Pravljica Revolucije Notranjske
        S.Semič Daki: NAJBOLJŠI SO PADLI- Dakijeve četrt resnice
        Drago Jančar: TO NOČ SEM JO VIDEL / Resnica o Hribarjih – Strmol
        Roman Leljak : SAM PROTI NJIM, MIT O NOB in še 25 drugih knjig
        Jože Dežman : NI BILO LAHKO A SMO OBSTALI IN STOJIMO
        Jože Dežman. SLOVENIJA 1945-1960
        Silvin Eiletz: PRED SODBO ZGODOVINE ( o Stalinu in Titu – kriminalcih)
        Silvin Eiletz: TITOVA SKRIVNA LETA V MOSKVI 1936-1940 – Tito killer
        Ljuba Dornik: OZNA in prevzem oblasti
        Lovro Šturm : O VZPONU KOMUNIZMA NA SLOVENSKEM
        Gregor Medveše: MIT o NOB
        Maks Ipavec: KALVARIJA NOTRANJSKE DEŽELE
        Janko maček: KAKO SE JE ZAČELO
        ———————————————————————————————–
        Partizanska kolaboracija:
        Miloslav Samardžić. SODELOVANJE PARTIZANOV Z OKUPATORJEM
        Peter Urbanc : SKRITA NEPOZNANA ZGODOVINA NOB REVOLUCIJE
        Peter Batty: TITOVA VELIKA PREVARA
        Nora Beloff : ZAPRAVLJENA DEDIŠČINA JB TITA
        ————————————————————————————————
        Zločin nikoli ne zastara :
        Dostojevski: ZLOČIN IN KAZEN
        M.Stanovnik: ODPUŠČANJE IN PROŠNJA ZA ODPUŠČANJE
        Vessula Ryden: NEBESA SO RESNIČNA RESNIČEN JE TUDI PEKEL
        F. Cerar : OD PARTIZANA DO ZLATOMAŠNIKA
        L.Šturm: BREZ MILOSTI ,pobijanje vojnih invalidov Slovenije
        Tone Ferenc: DIES IRAE

    • Draga Marta, jaz ne trdim, da je bila komunistična revolucija angelsko, brezmadežno dejanje. Bile so gnusne akcije in dejanja. Bili so storjeni zločini, Pokojni Stanovnik oče naroda je to priznal in jasno in glasno povedal. Izhajal je iz krščansko socialistične družine.
      Vendar … vendar brez tega partizanskega boja, nas danes ne bi bilo, ali pa bi bili zelo majhna deželica, ki bi se je najprej izvila iz Stalinove YU (kajti ”osvobodil” nas bi Stalin). Ne bi imeli Primorske in verjetno tudi ne Prekmurja, delov Dplenjske in delov Štajerske. Ali vi resno mislite, da nam bi Churchill vrnil Primorsko, potem ko je Rupnik tako veselo izročal padle pilote nacistom? A vi resno mislite, da bi se Rapalska meja spremenila?
      Danes bi živeli bistveno slabše in v majhni državici – če sploh.
      In še to, ali se je kdaj slovenska RKC opravičila za sodelovanje s nacisti? Ali so se domobranci kdaj opravičili za svojo legijo smrti Črno roko in mučilnico na Sv. Urhu?
      Če bi domobranci bili slovenska vojska bi peli pesem Buči, biči morje Adrijansko nekdaj bilo si slovansko. Če bi domobranci ljubili Slovenijo bi odšli v hosto in se borili proti Nemcem in proti partizanom. To bi bila prava državljanska vojna in danes bi imeli vso legaliteto. Domobranci so bili pomožne enote nacistov. Bili so narodni izdajalci in za ta zločin ni opravičila.

      • »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Slovenija je imela leta 1941 okoli 2600 mrtvih. Osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. »Vir: Delo, 16. maja 2012, Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič.
        V arhivu Dela berem mnenje dr. M. Zwittra iz ugledne partizanske družine, ki pravi :»Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili deset tisoče civilistov«. Zato je imenovati nasprotnike revolucije za kolaborante in narodne izdajalce povsem nesprejemljivo. Ne pozabimo, kar je dejal general OZNE, Matija Maček: »»Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Bila je revolucija, ki so jo sprožili revolucionarji pod okriljem OF oz. državljanska vojna, ki vse udeležence močno prizadene, saj gre tu bratomorno vojno, za boj revolucionarjev proti nasprotnikom revolucije. Revolucionarna stran torej sproži revolucijo, nasprotniki pa se branijo pred uvedbo revolucionarne enopartijske oblasti in poteka državljanska vojna, kjer ni izdajalcev naroda, saj se bojuje le privrženci in nasprotniki revolucije istega naroda. To ni spopad dveh narodov, kjer so izdajalci naroda, ko posamezniki izdajajo svoj narod iz različnih vzrokov in namenov. Potrebno je priznanje državljanske vojne in nato sledi predvsem njeno obžalovanje. Cilj in pogoj za spravo je, da po spravi ni zmagovalcev državljanske vojne, ne izdajalcev naroda, so le privrženci ene in druge strani, zločine obeh strani pa obravnava pravna država.
        Ni mogoče, da se revolucijo taji, ali pa se jo slavi, to je, da se slavi zmaga revolucionarjev nad proti revolucionarji. Katere so te vojaške zmage? Ne more veljati, da so zmagoviti revolucionarji heroji naroda, a premaganih proti revolucionarjev sploh ni. Kako je mogoča zmaga revolucije brez žrtev nasprotnikov revolucije? Ali nasprotnikov revolucije sploh ni bilo? Revolucionarji pa da so obračunavali samo z izdajalci naroda, ker proti torej revolucionarjev pri nas sploh ni bilo. Kako se lahko še zavaja in prikriva, da je revolucija bila in je povzročila ogromne žrtve, na obeh straneh? Skrajni čas je, da se prizna, da sta v Jugoslaviji med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna in upor proti okupatorju. Potrebno je priznanje državljanske vojne in nato njeno obžalovanje, čeprav se ve kdo jo je začel, a državljanska vojna se ne začne iz zlobe, temveč iz razlogov, ki jih ima vsaka stran. Sprava je Slovencem potrebna, sicer se nadaljuje hladna državljanska vojna, ki ji ni konca in ogroža državo. Za spravo po državljanski vojni je pogoj, da po spravi oboji obžalujejo državljansko vojno, po spravi ni zmagovalcev državljanske vojne, ne izdajalcev naroda, so le še zločini, ki jih obravnava pravna država.
        Kolik okupatorjev je padlo zaradi upora?
        Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, med vojno vihro in revolucijo pa je umrlo 100.000 Slovencev.

        Tito je sam izjavil, da je potekala državljanska vojna in je bil zanj najpomembnejši boj proti četnikom: “jer jedino oni bi mogli ogroziti našu revoluciju. Z okupatorji, z Nemci lahko in bodo opravili le zavezniki.”
        »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”; Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

        »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik.

        »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Boris Pahor, pisatelj, tržaški Slovenec, 2017

      • Res noro razmišljanje, stvar je enostavna, če jo gledaš človeško: če nekdo pobije v enem letu 1000 neoboroženih zavednih Slovencev zaradi svoje ateistične doktrine, potem je zločinec in vsak se ima pravico boriti proti takim ljudem- zločincem! In to na vsak možen način, menda ti je jasno, tudi s svojo oborožitvijo in katerokoli pomočjo!
        Če to ne razumeš, si res podhranjen z etiko in IQjem.

          • Je enostavno ampak neraziskano. Vaške straže so bile čisto legalni policijski oddelek pod poveljstvom okupatorja. Po tedanjem pravu so bile čisto legalna policija z namenom ščititi ljudi pred barbari, ker okupator tega ni mogel.

            Kaj pa je bilo z domobranci, tega pa ne vem. So bili vojska ali policija?

          • Res se nikar ne oglašajte. Govorim o pravičništvu, ne o legalnosti. Vam je enostavno, pa ne veste. Molčite raje.

  3. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ, je v svoji knjigi »Bermanov dosje« napisal, da pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Zapiše tudi, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Akademik Bajt je torej mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil že general letalstva Dušan Simović. Piše tudi:« Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija, nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije in je sama sebe postavila izven zakona.« Med vojno je bilo že na konferenci na Jalti dogovorjeno, da je Jugoslavija interesna sfera SZ. Zato je nerazumljivo, da nekateri trdijo: »Narod, ki se pusti osvobajati tujcem, je pač izgubljen narod, odvzeti so mu vsi atributi suverenega naroda.« Kateri narodi pa so se v drugi svetovni vojni osvobodili sami? Kateri narod pa so osvobodili samo partizani, ne pa zavezniki?Ali so res vsi narodi, ki so jih zavezniki v 2. svetovni vojni osvobodili izpod fašizma in nacizma, izgubljeni in niso več suvereni? Dejstva je, da so vsi narodi, ki so jih osvobodili zahodni zavezniki, to so ZDA in Anglija oz. države Commonwealtha-, postali zopet suvereni v svojih državah. Vsi narodi oz. države, ki jih je »osvobodila« Sovjetska zveza izpod nacizma, pa so ostali ne-suvereni, saj sta jih še dolgo nadvladovala Stalin oz. Sovjetska zveza, dokler ni ta sama propadla in železna zavesa razpadla.

  4. ZZB vseskozi zanika kruto dejstvo, da je med okupacijo potekala tudi boljševistična revolucija. Komunisti so jo prikrito sprožili in že l. 1941 pričeli likvidirati nasprotnike revolucije. OF so vodili komunisti, ki so vse stavili na Stalina, s ciljem po vojni ustvariti državo po vzoru SZ, kar se je zgodilo. Šef OZNE Matija Maček je rekel: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« ZZB pravi, da so domači izdajalci vsi, ki so sodelovali z okupatorjem, pa naj je bil vzvod kar koli. To je bežanje od resnice, da je bila revolucija za mnoge žal nevarnejša kot okupator. Že besedno nasprotovanje revoluciji, komunizmu, je pomenilo represalijo, likvidacijo. Mnogi so se v svoji nemoči potem zatekli pod zaščito okupatorja, da so preživeli. Komunisti so oklicali monopol nad uporom, to je, da je upor dopusten samo v okviru OF. Niso prenesli drugega odpora, ki bi ogrozil zmago revolucije za povojno oblast. Zato je partizansko revolucionarna stran s pomočjo italijanskih topničarjev l. 1943 v Grčaricah likvidirala »plavo gardo«, enoto poražene kraljeve vojske v domovini, ki je pričakovala zahodne zaveznike. Spopad v državljanski vojni se je samo še povečeval. V državljanski vojni je krivično govoriti o premagani strani, da so to bili enostavno izdajalci naroda, drugi pa zmagovalci v revoluciji in nad okupatorjem. Proti revolucionarjev pa naj sploh ne bi bilo? V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih! Oboji so del naroda, kar terja spravo. Mogoče so le izdajalci tisti, ki so začeli revolucijo med okupacijo? Ne trdim tega, saj bi bilo to do mnogih nepošteno. Upor zoper okupactorja seveda cenim, a ne takega za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje komunistične revolucije. Ali je bilo zatiranje TIGR- a res prispevek boju zoper okupatorja? Ali bi zavezniki res pustili zasedeno samo Slovenijo, potem ko osvobodijo Italijo in Avstrijo? Zavezniki pa so nasprotovali širitvi sovjetskega družbenega modela in smo zato izgubili del narodovega ozemlja! Ali je prav, da smo bili drugače misleči drugorazredni, eni pa avantgarda? Režim SFRJ se je tik pred osamosvojitvijo reševal še s prodajo orožja stradajočim v Afriki. L. 1989 je bila 2.763 odstotna inflacija v državi? V prispevkih prvega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino berem, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne. Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« To je večkrat povedal slovenski javnosti. Skrajni čas je, da državotvorna politika preneha razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom. To ne more biti temelj sprave, ne skupnega razvoja, ne naše perspektiva!

  5. Upor je naša nacionalna značilnost?
    Zopet berem mnenje dr. Polone Matjan Štuhec, specialistke klinične psihologije, o stanju duha v državi, ki pravi: »Slovenci smo dosegli točko, ko je upor naša nacionalna značilnost. Kot bi bilo to stanje našega nacionalnega značaja. V taki fazi je z ljudmi res zelo preprosto manipulirati. Samo močan, vase prepričan, dovolj patološko narcističen politik mora priti, pa mu bo množica sledila. Množica prestrašenih in jeznih posameznikov čaka in potrebuje vodjo. Kriza avtoritete je povezana z menjavo političnega režima. V naši državi formalne in neformalne socialne skupine, različne politične stranke in tudi novinarji pomagate, da je razvrednoteno vse, kar je obstajalo in kar obstaja. Dobi oznako komunistično. Kontinuiteta oziroma praksa, ki je obstajala v prejšnji državi, je postala zmerljivka, sinonim za nazadnjaštvo, kar pa seveda ni res. Ne ve se, kdo je dober in kdo ne. Nastala je paranoidna situacija, kjer nihče ne zaupa nikomur. Podobno kot v vojni. Treba je samo počakati na položaj, kamor se ta jeza lahko usmeri. Vse avtoritete smo razrušili in nikomur ne zaupamo.«Menim, da uporništvo ni samo naša nacionalna značajska značilnost. Vsi narodi poznajo uporništvo in upore, ko se borijo v tekmi za obstanek, za ohranitev ali uveljavitev družbenega sistema ali za položaj v svetovni družbi. Nekateri upori se sprožijo iz skrajnega obupa, ne glede na način in na pričakovane rezultate. Nekateri narodi, družbe pa »upor, ne glede ceno in rezultate«, presežejo, saj jih nagon in odgovornost za preživetje opomnita, da tak upor daje negativne rezultate. Žrtve so prevelike, glede na rezultate. Takšnega upora mnogi narodi ne bi preživeli. Upor naroda se ne zgodi, ker je uporništvo v genih, saj je upor je stvar preživetja upornikov, naroda. Zato je upor stvar ocene okoliščin, razgledanosti predvsem preudarka in odgovornosti naroda za preživetje.
    23. oktobra 1941 je general DeGaulle po radiu BBC rotil francoske komuniste, naj zaradi hudih nemških represalij nad civilisti nehajo pobijati nemške oficirje in vojake, ker je cena, ki jo zaradi streljanja talcev plača francoski narod, prevelika glede na vojaško škodo, ki jo povzroči atentat. V revolucionarnem zanosu (zelo verjetno pa tudi po navodilih iz Moskve) ga niso poslušali in za vsakega ubitega Nemca je padlo 50 do 100 nedolžnih talcev. V Ljubljani so proti streljanju talcev pri okupatorju protestirali¬ meščanski politiki in cerkveni dostojanstveniki. Za komunistične voditelje OF pa ni znano, da bi bili kako zadržani do okupatorjevih represalij, ki so jih povzročali s svojimi revolucionarnimi akci¬jami. Nasprotno, s propagando so odgovornost za nedolžne žrtve okupatorja pripisovali svojim političnim nasprotnikom in ne akcijam, ki so dejansko sprožile okupatorjeve zločine. V zgodovini narodov so številni upori, a »ne upori do zadnjega«, saj so narodi dojeli, da vsak »upor za vsako ceno« uniči narod. Človeštvo to nima v genih, nasprotno, vedno obstaja sla po preživetju. Mnogi pri nas še vedno govore: »Obramba svoje domovine, svojih korenin, materinega jezika in svobode naroda pa je vrednota že sama po sebi, ne glede na število žrtev«(?). V vseh državah, kjer so bili in so še na oblasti avtokrati, npr. komunisti, narod ni na prvem mestu, temveč vodja idol oz. delavski razred, idola. V demokratični državi nima nihče mandata, da zahteva »boj ne glede na število žrtev naroda, do zadnjega«. Na tak boj pozivajo samo diktatorji s figo v žepu!

  6. Upor je naša nacionalna značilnost; a res?
    To je boleča in zelo občutljiva tema za vsak narod. Lahko postane zloraba, ko »samooklicani napredni« delijo narod na junake upora, heroje, -čeprav je bil to upor za vsako ceno, ne glede na rezultate-, vsi drugi, ki se temu uporu niso pridružili, pa naj bi bili nazadnjaki strahopetci, celo izdajalci naroda. Ali je vsak upor, ne glede na ceno, na posledice oz. rezultate, res vedno napreden, junaški, koristen? Kaj pove o uporu »Dražgoška bitka«? Tisti, ki so jo povzročili, pravijo, da je to zmaga herojev, za vaščane, ki naj bi jih osvobajali, pa je bila to tragedija. Ali so tisti, ki se ne uprejo za vsako ceno, res nazadnjaški, strahopetni, celo izdajalci? To je lahko etiketa, ki jo nosi velik naroda, ki je hotel preživeti vojno. To so vedno zelo občutljiva vprašanja, ki lahko zelo krivično ožigosajo človeka, pripadnike naroda. Tako se eni okličejo za heroje, junake, drugi pa tako postanejo strahopetci, izdajalci, povsem po krivici. Človek in človeštvo ima prvinski nagon za preživetje, do ohranitve vrste. Če se ta nagon izgubi in so cenjeni predvsem padli heroji (npr. tudi ideološki fanatiki, muslimanski mučenci i.p.) , ne pa preživeli, je to lahko poguba za marsikateri narod, človeka, ki je racionalno bitje.
    Upor je naša nacionalna značilnost; a res?
    To je boleča in zelo občutljiva tema za vsak narod. Lahko postane zloraba, ko »samooklicani napredni« delijo narod na junake upora, heroje, -čeprav je bil to upor za vsako ceno, ne glede na rezultate-, vsi drugi, ki se temu uporu niso pridružili, pa naj bi bili nazadnjaki strahopetci, celo izdajalci naroda. Ali je vsak upor, ne glede na ceno, na posledice oz. rezultate, res vedno napreden, junaški, koristen? Kaj pove o uporu »Dražgoška bitka«? Tisti, ki so jo povzročili, pravijo, da je to zmaga herojev, za vaščane, ki naj bi jih osvobajali, pa je bila to tragedija. Ali so tisti, ki se ne uprejo za vsako ceno, res nazadnjaški, strahopetni, celo izdajalci? To je lahko etiketa, ki jo nosi velik naroda, ki je hotel preživeti vojno. To so vedno zelo občutljiva vprašanja, ki lahko zelo krivično ožigosajo človeka, pripadnike naroda. Tako se eni okličejo za heroje, junake, drugi pa tako postanejo strahopetci, izdajalci, povsem po krivici. Človek in človeštvo ima prvinski nagon za preživetje, do ohranitve vrste. Če se ta nagon izgubi in so cenjeni predvsem padli heroji (npr. tudi ideološki fanatiki, muslimanski mučenci i.p.) , ne pa preživeli, je to lahko poguba za marsikateri narod, človeka, ki je racionalno bitje.

    • “Upor je naša nacionalna značilnost; a res?”
      Da, to je res, saj imamo nek rdeč 27. april. To je naš velik problem, pa ne zaradi tega, ker se na ta dan ni nič zgodilo. Problem je namreč v sami uporniški drži brez neke modrosti. Parlament mora nujno črtati ta uporniški “praznik”. Če tega črtanja parlamentarci niso sposobni storiti, pomeni, da so še vedno za slovenski razkol. Vem, da mi bo marsikdo očital nepoznavanje osnov zgodovine, toda 27. april je dejansko praznik slovenskega razkola.

  7. G. Zivo, število (Vaših) besed pač zgolj potrjuje občutek, da je namen pisarjenja zgolj zamegljevanje in (neuspešno) prepričevanje tistih, ki jih tako pisanje ne more prepričati … Najbolje da se sami obrnete direktno na g. Možino (saj ima spletno stran) – takole postavljanje vprašanj nekje med komentarji pač ne more biti odraz Vašega iskanja resnice.

    Kljub temu – priznam: večine Vaših sinočnjih tekstov nisem brala, ker pogovor dveh gluhih ne pripelje nikamor. Mi je pa pri listanju besedila padel v oči (Vaš) podatek, da »je Rupnik tako veselo izročal padle pilote nacistom«. Zanimivo, da sem zadnjič slišala iz ust človeka, ki je bil priča pristajanju ‘angleških padalcev’: domačini so pohiteli, da so jih čimprej spravili do domobrancev, ker je to zanje (za pilote) pomenilo rešitev in preživetje, česar se niso mogli nadejati, če so jih prestregli partizani …

    Pa lepo modrovanje naprej – sama bom svoj omejeni čas porabila za kaj koristnejšega kot brezplodno pink-ponkanje na tem mestu.

Prijava

Za komentiranje se prijavite