Med počasnim branjem duhovnih misli, ki jih je avtorica Alenka Veber, po domače Rihtarjeva, zapisovala za oddajo Duhovna misel na Prvem programu Radia Slovenija in jih sedaj kot abecedo sreče nanizala v to knjigo, in premišljevanjem o njih me je vseskozi spremljalo preprosto spoznanje: samo oseba, ki hodi skozi življenje z iskrenim in odprtim srcem, lahko sredi vsakdanjosti opazi toliko lepih, skritih in na videz nepomembnih stvari. Oko je zrcalo duše: oko vidi samo toliko jasnine, kolikor svetlobe duša premore!
|
Alenka Veber, univ. dipl. soc. del., se je rodila 31. maja 1968 v Piranu. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživela v domačem kraju staršev – v Babnem Polju na Notranjskem. Po koncu srednje šole v Postojni je leta 1988 nadaljevala študij v Ljubljani. Od oktobra 1991 do aprila 2018 je bila redno zaposlena kot urednica knjižnih izdaj pri najstarejši slovenski založbi Celjski Mohorjevi družbi. Je avtorica več sto poljudnih prispevkov o slovenski kulturni in naravni dediščini, predvsem pa je ljubiteljska etnologinja, fotografinja in turistična vodnica, mentorica študijskih krožkov ter predavateljica. |
Iz Alenkinih zapisov veje vonj po nekem drugem času, tistem, ki sicer še obstaja, a ga nove generacije težko – če sploh še – vidijo in prepoznajo. Alenkine besede prebujajo v bralcu okus po materinem kruhu, po toplini domače krušne peči, po sladkobi medu iz sosedovega čebelnjaka, po belih ajdovih poljih jeseni, po kragulju, ki je kot strela priletel z neba in ukradel kokoš, po domačem Babnem Polju, kjer je življenje »hudo mlelo ljudi in jih še melje« … Vsem, ki smo blagoslovljeni, da nam je življenje na pleča naložilo vsaj kakšnega več od treh križev, ob opisovanju teh resničnosti zaigra duša: zbudi se spomin, doživetja iz otroštva (p)ostanejo živa in resnična.
Živimo v času eksistencialnega trganja notranjih, intimnih vezi s preteklostjo. Nove generacije otrok preprosto niso (več) okusile nekaterih resničnosti, ob katerih so (še) odraščali njihovi starši. Ko se prekine neka izkušnja, ki se je stoletja prenašala iz generacije v generacijo, je doživljanje vsakdanjosti drugačno. Zdi se, da so mladi danes prikrajšani za marsikatero globoko doživetje in s tem tudi za čustva, ki jih tako doživljanje (o)budi in sproža v človeku. Nekateri strokovnjaki ugotavljajo, da mladi preprosto nimajo več priložnost, da bi izkusili, kakšne občutke rojevajo v globini človekovega bitja resničnosti, kot so pričakovanje, hvaležnost, spoštovanje.
V svoji abecedi sreče se Alenka poglablja ravno v te razsežnosti človeške eksistence in vsakdanjosti.
Abeceda sreče predstavlja hkrati tudi pot Alenkinega osebnostnega zorenja. S svojim dosedanjim nekaj deset let trajajočim poklicnim delom je bila globoko vpeta v slovensko kulturno dediščino in v slovensko (duhovno) izročilo. S svojim znanjem, natančnostjo, predanostjo in človeškim odnosom je v dolgih letih kot urednica v Celjski Mohorjevi družbi uredila na desetine knjig s področja humanizma, umetnosti, zgodovine, literature. V zadnjih letih je imela čast urejati Mohorjev koledar – publikacijo s stošestdesetletno tradicijo, ki med redkimi v Sloveniji sistematično, leto za letom, desetletje za desetletjem, ohranja, neguje in razvija našo narodno identiteto. Koledarji, ki jih je uredila, že na otip, po barvi in motivih platnic izžarevajo toplino, domačnost in zaupljivost; ko pa jih odpremo, odkrijemo, koliko bogastva skrivajo in koliko različnih avtorjev je Alenka znala pritegniti k sodelovanju. Tudi to govori ne le o širini njenega znanja in njene osebnosti, ampak tudi o profesionalnosti in predanosti, s katero se loteva vsega, kar prepozna kot nalogo, ki ji jo nalaga življenje.
Poleg že omenjene ljubezni do knjig in urednikovanja ima Rihtarjeva Alenka še eno, verjetno najglobljo ljubezen: Rihtarjevo domačijo! Že več kot desetletje raziskuje in širši javnosti razkriva skrivnosti njene tako ljube Rihtarjeve domačije, na kateri že nekaj stoletij domuje Rihtarjev rod. Prav objava tega dela je zanjo v nekem smislu prelomnica: v sebi je dozorela do točke, ko se bo povsem in izključno posvečala razvoju programov na Rihtarjevi domačiji. Gre za pogumno odločitev! Tako bo njena zazrtost v družinske korenine in ljubezen do domače vasi rojevala še lepše in svetlejše sadove. Zanjo bo poslej še bolj veljal stavek, ki se ji je zapisal v tej knjigi: »Vsak dan je poklicana, da stori in je tisto, za kar je bila poklicana.«
Prebiranja Alenkinih duhovnih misli se lahko lotimo sami. Posebno doživetje bo branje abecede sreče v različnih skupinah: knjiga bo dobrodošel priročnik za branje in pogovor v študijskih krožkih, v bralnih skupinah v domovih za ostarele, na univerzah za tretje življenjsko obdobje, knjižnice jo bodo lahko vključile v bralne krožke za odrasle, terapevtom bo služila kot biblioterapevtski pripomoček.
Berite Alenkine zapise počasi. Ena misel na dan bo ravno dovolj. Mogoče tista, ki vam je namenjena za tisti dan, ko boste na slepo odprli knjigo. Odkrili boste neštete obraze in podobe smisla, ki se razodevajo sredi vsakdanjosti, ter spoznali, kako vsak dan znova drži misel Viktorja Frankla: »Življenje ni nekaj, ampak priložnost za nekaj!«
