Kmetje in osamosvajanje Slovenije

5
Grafično podobo tabora je po 120 stari predlogi tabora v Brdih oblikovala skupina Novi kolektivizem. Za naslovnico zbornika so dodali le še besedo Zbornik.

Kmetje in kmetijski strokovnjaki smo odločilno prispevali k uspešnosti dogajanja v letih 1988–1991. Nismo pa verjeli, da se bodo tako korenite spremembe zgodile tako hitro. Slovenci so nam zaupali. Kmetje se nismo bali, ker smo vedeli, da te priložnosti ne smemo izgubiti.

Ta prispevek ne želi biti zgodovinski zapis (kaj pa sploh je zgodovina – kar je zabeleženo v pisni obliki, že ne). Ta interpretativni esej želi biti poklon ljudem, ki so osamosvojili Slovenijo in jo spremenili iz enopartijske socialistične republike v demokratično državo. Porečete, da smo to naredili vsi Slovenci. Ja, do neke mere je res, še bolj res pa je, da smo si to takrat vsi želeli. Dovolj poguma na začetku pa so/smo imeli samo nekateri. In velika večina njih so bili kmetje, nekaj obrtnikov in nekaj razumnikov. Dejavnosti drugih Slovencev so bile, vsaj na začetku tega dogajanja, precej okrnjene.

Kmetijska zemlja pa je osnova narodovega obstoja

Zakaj kmetje? Zato, ker so bili najbolj preganjan stan po drugi svetovni vojni, saj so naravni sovražniki vseh enostrankarskih ureditev. Zato, ker so kljub skrajnemu zapostavljanju ostali resnicoljubni, ohranili vero v boljši jutri, upanje na pošteno delo in še marsikaj tega. Pa tudi zato, ker niso imeli ničesar posebnega izgubiti. Zemljo jim je komunistična partija pobrala kmalu po svobodi. V istem času jim je zaradi strahu, da bo izgubila oblast, pobila veliko sinov, saj so povojni poboji zahtevali največ življenj med mladimi kmeti (da o medvojnih pobojih tu ne govorimo). Kmetijska zemlja pa je osnova narodovega obstoja. Tudi to so vedeli ti »malo butasti kmetje, ko so osamosvajali Slovenijo in uvajali vladavino večine«, kot je povedal dr. Franc Zagožen malo pred smrtjo. Tako kot so to vedeli italijanski fašisti, ki so med največjo gospodarsko krizo 20. stoletja hoteli uničiti Slovence na Primorskem. Izmed njihovih 16 tez o uničenju Slovencev na Primorskem se jih je 12 nanašalo na kmetijsko zemljo. Ali to vedo današnji vodilni politiki v Sloveniji?

Voditelji gibanja za osamosvojitev so dobro organizirali sodelavce in somišljenike

Pa pojdimo lepo po vrsti. Ne bomo začeli pri Etruščanih, ki so bili predniki Venetov, ti pa predniki Karantanije in s tem karantanskega prava in Slovencev. O tem so mnenja sicer zelo različna, nihče pa ne dvomi, da je žezlo oblasti karantanskemu knezu na knežjem kamnu izročil prvi med kmeti – Slovenec Slovencu.

Začnimo tam, kjer se mi, starci, še spominjamo dogodkov. Ivan Oman je že v letu 1986 pripravljal svoje somišljenike, dr. Franc Zagožen se je istega leta na Znanstveno tehnološkem posvetu na Brdu pri Kranju javno uprl predstavnikom neomejene oblasti in Ivan Pučnik je kot politični genij vse svoje življenje načrtoval upor proti tej pokvarjeni oblasti nekoč poštenih borcev za svobodo.

Pridružili so se jim mnogi kmetje in somišljeniki ter jih podprli v njihovih prizadevanjih. Dr. Emil Erjavec kot mlad razumnik, dr. Marija Markeš pri ZSMS kot zelo pametna tajnica in Marjan Podobnik, ki je bil neustavljiv politični zanesenjak, so organizirali mlade in tudi malo manj mlade ljudi po nasvetih stare skupine. Bilo je še veliko drugih; seveda je bila združba dobro organizirana na krajevni ravni, a vodenje lahko pripelje ali pa ne pripelje do dobrih izidov. Njihova/naša skupna prizadevanja so 12. maja 1988 v Unionski dvorani pripeljala do ustanovitve Slovenske kmečke zveze (SKZ).

Kmetje na 1. Taboru SKZ v Vipolžah za svobodne volitve in suvereno slovensko državo

Po ustanovitvi občinskih odborov SKZ in posledično Glavnega odbora SKZ, katerega sej se nas je udeleževalo dvajset do trideset ljudi nekajkrat letno, je 14. maja 1989 SKZ organizirala vseslovenski Tabor v Vipolžah – na grajskem dvorišču Vile Vipolže. Grafično podobo tabora je na 120 staro predlogo tabora v Brdih oblikovala skupina Novi kolektivizem. Tam se je množično podpisovala Majniška deklaracija, kar nekaj oporečnikov je izpeljalo odlično Okroglo mizo in po tradiciji taborov je bilo postavljenih pet zahtev tega prvega tabora SKZ.

Prva zahteva se je glasila: Zato bomo tudi tokrat zahtevali enake politične pravice za vsakogar in za vse, svobodne volitve in suvereno slovensko državo. Celo Delo je poročilo o dogodku objavilo na prvi strani (sicer je zmanjšalo število udeležencev na polovico, na pet tisoč ljudi); so nam pa za dve uri vzeli elektriko v času nagovorov udeležencem. Kdo nam je nagajal? Vsekakor naslednica Udbe SDV.

S tem prvim taborom SKZ se je nadaljevalo stoletno prizadevanje Slovencev za samostojno državo in se bližalo uspešnemu koncu.

Družinska kmetija temelj kmetijskega gospodarstva in narodnega obstoja

Sledile so druge stranke (ki jih je resno pomagala ustanavljati SKZ), sledil je proces JBTZ, sledil je Demos, kjer je SKZ imela večino in najbolj izpostavljena mesta, sledil je referendum o osamosvojitvi, sledile so svobodne volitve, vojna za Slovenijo in priznanje te majhne države v Evropi. Ko smo dobili svojo državo, smo začeli Prestrukturiranje proizvodnje z vidika racionalnega izkoriščanja proizvodnih danosti in pocenitve proizvodnje hrane in surovin v skladu z referatom dr. Franca Zagožna s tem naslovom oziroma v skladu z drugo zahtevo 1. Tabora SKZ:

Vnovič skupaj poudarili, da je lahko le družinska kmetija temelj umnega kmetijskega gospodarstva pa tudi narodnega obstoja.

Na začetku je dobro kazalo, takoj je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, zakon o zadrugah in oblikovane so bile manjše občine. Gospodarski razvoj družinskih vinogradniško-vinarskih kmetij v Brdih in njihov odnos do sonaravne pridelave je bil eden večjih uspehov briške podružnice SKZ. Malo kasneje je bil za silo urejen socialni položaj slovenskih kmetij.

Stare sile s svojo pretkano politiko zadržale vpliv na Slovence

A le malo časa je preteklo do takrat, ko smo spoznali, da stvari za kmete vendarle ne gredo na bolje. Mlečni štrajk in zapiranje državnih meja sta navidezno kazala na pomikanje stvari k boljšemu stanju v kmetijstvu. A le malo časa, kot smo že zapisali. Zakon o družinski kmetiji ni zagledal luči sveta, čeprav je ključen zakon za ureditev pravnega, socialnega in gospodarskega položaja kmetij. Zadruge niso imele niti še vedno nimajo nobenih davčnih olajšav. Ugled kmetov v družbi je bil vse manjši. Lustracija ni bila izvedena, stare sile so se otresle strahu in s svojo pretkano politiko zadržale vpliv na Slovence. Njihova manipulacija javnega mnenja je za v politične učbenike. Problem: politika je umazana zadeva; za rešitev niso povedali, a so jo izvedli: kar nam pustite politiko, jo bomo že mi peljali naprej. Zbornica ni odigrala svoje vloge na področju urejanja medsebojnih odnosov med kmeti, vstop v Evropsko zvezo je prinesel nekaj več denarja, a še več papirne vojne in poostrenih nadzorov, ki žalijo poštene kmete. V Otomanskem cesarstvu je bil kmet prosilec, v Britanskem imperiju pa upravičenec. Kakšna majhna razlika, kajne?

V Vipolžah podprli so turizem na kmetijah

Pojdimo še malo nazaj, v Brda. Čez zimo smo večinoma v takrat še zanemarjeni vili Vipolže prirejali okrogle mize, in to pet let, preden jih je organiziral Borut Pahor. On s podporo igralnic v HIT-u, mi neodvisno od sponzorjev. Tam smo razpredali o kmetijstvu v Brdih, vinogradništvu in trženju vina, o varovanju okolja in možnih poteh razvoja turizma. Vsako zimo je zaključeval okrogle mize spiritual v ljubljanskem Bogoslovnem semenišču Jožko Benedetič. Njegova prva okrogla miza konec zime 1989/1990 je imela naslov Politika je odgovorno reševanje javnih zadev – kot razjasnitev prej omenjene komunistične manipulacije. Njegove tri okrogle mize je vsako leto poslušalo okoli dvesto ljudi, dokler ga niso povozili v Rimu na prehodu za pešce. Ne vem, zakaj me to spominja na klasične umore, ki jih je Udba izvajala v tujini.

Podprli smo turizem na družinskih kmetijah, saj je veliko kmetij imelo kakšno prosto sobo, ki so jo lahko namenili turistom. Obroki so lahko bili v okviru gostiteljske kmečke družine ali v domačih gostilnah. Turisti so lahko pomagali pri kmečkih opravilih ali občudovali lepote Brd; ko so odhajali, so s seboj odnesli briške pridelke. Neposredna prodaja kmetijskih pridelkov je bila s tem dolgoročno zagotovljena, saj so se isti obiskovalci vračali vsako leto.

Gradnikovi večeri v zahvalo za njegov velikanski prispevek h kulturi Brd

Za osamosvojitev nam je čestital grof iz Južne Tirolske, ki nas je med obiskom poleti 1991 spraševal, kako smo izpeljali osamosvojitev – da naredijo še Južni Tirolci tako. Zavzemali smo se za ohranjanje okolja. Tako smo v Primorskih novicah prvi pisali o zastrupljanju delavcev v tovarni Anhovo z azbestom. Bolj natančno: so nam objavili v Primorskih novicah. Po dveh ali treh člankih nam stvari niso nikoli več objavili, češ da ne znamo pisati. Izvedeli smo, da to ni bilo res, ampak so novinarji dobili izrecen ukaz, da briški podružnici SKZ ne smejo objavljati člankov. Kot okoljski problem smo videli tudi monokulturo v Brdih in smo oživili gojenje oljk. Po petdesetih letih smo spet povezali goriške in beneške Slovence, ki jih je državna meja ločila po drugi svetovni vojni. Organizirali smo Gradnikove večere, v zahvalo za njegov velikanski prispevek h kulturi Brd. Za Brda je Taras Kermauner napisal esej Gradnikova pot k Bogu. Ilustracije je prispeval Peter Abram.

Kmetje premagali strah, ker smo vedeli, da priložnosti ne smemo izgubiti

Francu Mužiču (kot edini župan v Sloveniji vodi občino vseh sedem mandatov) smo kljub njegovi preusmeritvi v liberalno stranko pomagali voditi Občino Brda, saj je bila izključno naš projekt. Vila Vipolže, obnova vasi Šmartno, nov vodovod, obrtna cona – to vse so bile točke naših programov. Obveščevalci SDV-ja so nam grozili s smrtjo, njihovi pomagači so po gostilnah sejali razdor med zadružniki in zasebnimi kmeti, češ SKZ podpira samo slednje. To nas je spravilo na rob političnega prostora v Brdih. Bolj resno vprašanje Brd pa je prodaja kmetijske zemlje italijanskim sosedom.

Torej kmetje in kmetijski strokovnjaki smo odločilno prispevali k uspešnosti dogajanja v letih 1988–1991. Nismo verjeli, da se bodo tako korenite spremembe zgodile tako hitro.

Slovenci so nam zaupali, mi se nismo bali. Zato se nismo bali, ker smo vedeli, da te priložnosti ne smemo izgubiti.

Na Primorskem so naše nonote preganjali enostrankarski fašisti, naše očete enostrankarski komunisti, mi smo premagali strah in pri tem preveč izpostavili svoje družine. Naši otroci in naši vnuki imajo priložnost zaživeti v svoji državi pod svojo vlado – če smo/so se iz zgodovine kaj naučili. Če smo se naučili premagati strah.

5 KOMENTARJI

  1. Ne smemo spregledati duhovno kulturni temelj zaradi katerega so bili kmetje daleč prvi med vsemi, ki so si prizadevali za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije

    Splošno znano je, da je kultura temeljni identitetni razpoznavni znak naroda, torej slovenstva. Kultura, ki odseva, v slovenskem jeziku, slovenski pesmi, slovenski glasbi, slovenskih običajih, slovenski noši, slovenskih plesih, slovenskih rekih in slovenski tradiciji.
    Nosilec te kulture pa je vedno bilo predvsem slovensko podeželje.

    To se je dogajalo že v začetku sedemdestih let prejšnjega stoletja predvsem preko ustanavljanja živinorejskih kmečkih društev.

  2. Žalostno pa je danes, da kmetijski mediji ne namenjajo nobene rubrike ohranjanju in negovanju slovenske kulturne dediščine na podeželju.

    Kdo je za to odgovoren? Slovenska zadružna zveza in Slovenska kmetijska in gozdarska zbornica prav gotovo.

  3. Ker ima vsako urejeno podjetje ima podjetniško glasilo, v katerem objavlja tudi prispevke o podjetniški kulturi ( pevskem zboru, pisanju pesmi, in drugih kulturnih aktivnostih), je toliko bolj nezaslišano, da takšnih rubrik nimajo kmetijski mediji.

  4. Navedba o živinorejskih kmečkih društvih v predprejšnjem komentarju, zadeva predvsem materialni temelj, ne pa kulturni temelj na podeželju.

  5. Politicno je danes kmetstvo prisotno mnogo manj kot ob demokratizaciji in osamosvojitvi. Pa skrb za dobro zdravo hrano ter zemljo in urejenost krajine in podezelja ni nic manj pomembna kot kdajkoli. Narobe je, da agilnega kmetstva danes ni cutiti v parlamentu, v vladi. Zdi se mi, da bi bil Marjan Podobnik tega vsaj do neke sposoben. Pa so ga kdovezakaj zaustavili tudi iz krogov, za katere ne razumem, zakaj.

Comments are closed.