Ne vem, ali bi kdaj uganil, da bo osamosvojiteljsko veteransko organizacijo vodil Ivan Oman. Nekako preveč odmaknjeno od prve bojne vrste je teklo njegovo življenje v zadnjih letih. No, morda ga je prav to priporočilo za novo funkcijo.
Navdušenje nad “starci”
Na prvi pogled se Omanova skoraj soglasna izvolitev v četrtek krasno prilega toku značilnega slovenskega iskanja in čaščenja očetovskih figur. Dvainosemdesetletnik iz Zminca se je pač postavil ob bok sedemindevetdesetletnemu Borisu Pahorju, ki je v zadnjih mesecih in letih pod Alpami deležen pravega kulta. Na svoje prireditve ga vabijo levi in desni, javnost skoraj na vsako njegovo misel čaka kot na sveti orakelj, pa naj gre za domnevno problematično državno himno ali za posmrtno usodo nekega nesrečno zablodelega krščanskega socialista.
Nič slabše se že desetletje ne godi trmastemu Bohinjcu Bučarju, do katerega imajo sicer na eni strani političnega parketa nekaj zadržkov, ker se njegovi oraklji v vsem bistvenem presenetljivo pokrivajo s stališči zgolj ene politične garniture. Ampak nezaupanja je konec, komaj možakar izusti kakšno patetično domoljubno domislico.
Slednjič so se letos hlače nekaterim stresle celo ob resda grozečih izjavah še enega metuzalema Nika Kavčiča. Ni kaj, Slovenci smo globinsko navdušeni nad političnimi “starci”.
Moj ata, nacionalistični kulak
Kot rečeno, izbira Omana med mnogimi bolj izpostavljenimi in mlajšimi veterani je deloma gotovo davek omenjenemu pojavu. Vendar dobiva zaradi trenutnih okoliščin še vse drugačen pomen. Ne sovpada samo z dvajsetletnico plebiscita. Sovpada hkrati z valom simbolnih dejanj trenutne vladajoče politike, s katerimi skuša slednja nekako obuditi “predosamosvojitvene” čase. Seveda gre za čisto simboliko brez stika s stvarnostjo. Naj je novi predsednik vrhovnega sodišča plesal nad truplom ustreljenega prebežnika ali ne, tega zdaj ne bo mogel početi, ker so neke druge sile ukinile njegovo prejšnjo državo in njeno mejo. In bodoči državni tožilec kljub svoji visoki funkciji ne bo mogel več preganjati duhovnikov zaradi risanja križev, četudi bi si on sam in njegovi podporniki slednje še tako želeli. Se bodo pa vsi skupaj bolje počutili. Kot se najbrž bolje počuti neki Tomaž Ertl, ker mu Türkov križec za vratom ohranja iluzijo, da 23. december 1990 ni podrl vsega, za kar je živel.
V opisanem ognjemetu simbolov postaja svojevrsten simbol tudi Oman. Mogoče ne ravno simbol prvoborcev in ideologov slovenske demokratizacije in osamosvojitve, zagotovo pa simbol ljudi, ki so bili njuni najzvestejši podporniki. Saj so z njima največ pridobili.
Ivan Oman je namreč kmet. Ne tak kmet, kot si ga je želela komunistična oblast in kot ga je po korifejah našega zgodovinopisja vpletla v svojo perverzijo o “slovenski zgodovini kot zgodovini slovenskega kmeta”. Je “kulak”, in kot tak že skoraj po definiciji konservativec, katoličan in slovenski nacionalist v najboljšem pomenu omenjene besedne zveze. Nacionalist, kakršni so – naj zveni še tako patetično – vedno predstavljali hrbtenico slovenstva. Prav tak “omanovski kulak” je denimo lani kot župan Železne Kaple postal prvi deklarirani Slovenec na županskem stolčku na avstrijskem Koroškem po drugi svetovni vojni.
Nikakor ne trdim, da je “kulaški” Omanov svet brez strahotnih pomanjkljivosti. Ampak dejstvo je, da ga je povojna oblast obsodila na (počasno) smrt. Da je njegov predstavnik šef osamosvojitvenih veteranov, ni manj učinkovit simbol od zagovornikov “predosamosvojitvenih” vrednot na čelu vrhovnega sodišča in vrhovnega tožilstva. Hkrati je živ opomin, da je šlo pred dvajsetimi leti, kljub vsemu izrečenemu in zapisanemu v zadnjih dneh, za bistven in nepovraten prelom.
Foto: 24kul.si
