Novoletna Ježkova poslanica

2

V moji mladosti je bil Frane Milčinski – Ježek, komik, satirik, humorist in šansonjer, še zlasti v dneh okrog novega leta nepogrešljiv. Čudili smo se, kaj vse si je v tistih časih upal reči. Šele kasneje smo spoznali, da ga je vsemogočna Partija uporabljala za ventil na tlačni posodi, v kateri smo se kuhali delovni ljudje in občani.

Frane Milčinski – Ježek je bil pravi aristokrat v primerjavi s današnjimi zabavljači, ki se imajo po pomoti za dediče njegovega žlahtnega izročila. Kaj vse bi lahko danes, če bi bil še živ, opazil, premleval v mislih in v svojem slogu brez dlake na jeziku sporočal rojakom, ki se drenjajo za prvimi mizami na ljudski veselici in v častnih ložah cirkuškega šotora.

Odkrijte se, umrl je klovn

Le trije gredo za pogrebom.
Marjana, ki karte prodaja,
Ben Ali, ki meče požira
in pes, ki številke zalaja.

Oris pretresljivega pogreba klovna v pesmi Requiem za klovna, iz katere je pobranih nekaj verzov, je Ježkovo spoznanje o tem, kaj se zgodi, ko te ljudje odrabijo. Klovna, ki je razveseljeval nepregledno občinstvo v svojih dobrih in slabih dneh, na zadnji poti spremljajo le trije: dva človeka in pes. Pravi klovn nima sorodnikov, nima premoženja, ima samo brezimno in brezoblično zabave željno publiko.

Ježek si je večkrat nadel rdeči nosek in zaigral klovna. To je čutil kot delovno dolžnost na RTV in poslanstvo, s katerim je vedril svinčeno nebo diktature. V tistih časih Ježku in njegovim sopotnikom ni moglo kaniti na pamet niti ne bi bilo izvedljivo, da bi ustanovili društvo ali s. p. in se tržili. S svojimi projekti se ne bi mogli prijavljati na razpise takratnega komiteja za kulturo in se mastiti z državnim denarjem. Ne bi se mogli naivnim državljanom prilizovati in jih nagovarjati, naj jim namenijo pol odstotka dohodnine. V komunistični znanstveni vedi, imenovani politična ekonomija, tako ali tako ni obstajal strokovni pojem dohodnina.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Danes je vse drugače in tudi klovni so drugačni, vsaj tisti, ki so v društvu Rdeči noski

Že četrto leto zapored so nategnili največ zavezancev za dohodnino in potegnili toliko denarja, da imajo resne probleme, kako ga porabiti ali poskriti. Erar nam razkriva, da so se od januarja 2016 do decembra 2020 mastili s slabim milijonom evrov (991.218,77 evra) iz državnih oziroma davčnih virov, mimo tega pa so bili deležni še velikodušnih donacij. Osnovna dejavnost društva, ki je razveseljevanje bolnih otrok, je vsekakor hvalevredna, ampak le pod pogojem, da tega ne delajo za denar. Kako naj gredo skupaj nedobičkonosno društvo, humanitarna dejavnost in milijon evrov? Težko, zelo težko, kaže pa, da v Sloveniji lahko. Trpki smeh mladih bolnikov jim je vir bogatenja. Za žalujoče pogrebce se ni bati.

Cinca Marinca

Zakaj nam politična trupla še vladajo?

Ker njegov papa in stric
bla sta grof in fon.
Cinca Marinca, ta je zoper nas,
u ta črna skrinca vrgu je svoj glas.

Ježek je zapel o črni skrinjici, o usodni volilni farsi iz leta 1945, ki je zabetonirala komunistično diktaturo. Njegova bujna domišljija ne bi bila kos sprevrženosti in klovnovstvu današnjih politikov, ki demokratične volitve igrajo drugače. Na volitvah leta 2018 ni bilo kroglic, črne skrinjice in skrinjice OF, temveč ena skrinjica in glasovnice za množico strank. Kmalu bo eno leto, kar se levi politični pol norčuje iz rezultatov teh volitev in volivcev in glasove za SDS tlači v črno skrinjico, ki je ni. Igrajo na vse ali nič in kljub pandemiji ne izbirajo sredstev za ponovno osvojitev problematično pridobljene in zapravljene oblasti.

Preštevajo poslanske vrste, jim grozijo, jih podkupujejo ter nestrokovno blebetajo o mandatarjih, ki to še niso, ampak so le povzpetniki čudne baže, marionete v rokah stricev in tete. Vsakomur, še zlasti pa navijaškim novinarjem bi moralo biti jasno, da je mandatar politik, ki od predsednika republike dobi mandat za sestavo vlade. Kaj je imel v rokah Jože P. Damijan, kaj ima v rokah Karl Erjavec?

Od mrtvih vstali Karl že dolgo ni Cinca Marinca zoper nas. Izogiba se črne skrinjice, čeprav njegov ded in stric, ki nista bila ne grofa ne fon, 11. novembra 1945 nista mogla spustiti kroglic v črno skrinjico. Vanju sta bili namreč izstreljeni revolucionarni krogli že junija 1944. Tako imenovani mandatar KUL se bori proti ideologiji s protifašistično ideologijo. To je klovnovska izjava, kajti rojen je za klovna, ne za visoko politiko. Celo naivno ljudstvo je, sodeč po anketah, to sprevidelo, vendar ga globoka država svojo pot sili h konstruktivni nezaupnici aktualni vladi.

Globoki državi se mora prikupiti in odkupiti, da se ne bi na strehah ali celo sodiščih oznanjalo, kar je dobrega opustil in slabega storil, kjerkoli se je doslej pojavljal v politiki.

Darwin nima prav

Petek naj bo poseben dan v tednu, dela prost dan; dan, rezerviran za kolesarjenje Foto: Miro Majcen
Človek ni eden, 
človeka sta dva:
eden špancira, 
a drugi gará.
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne!
Darwin nima prav!

Verzi so iztrgani iz hudomušne razlage razvojnega nauka dveh opic, ki sta pod drevesom našli vsaka svojo palico. Prva je v njej prepoznala sprehajalno palico, druga orodje. Prva naj bi se razvila v človeka, ki špancira in živi v izobilju, druga v človeka garača, ki se otepa dolgov. Razvojni nauk po Ježku se s tem konča. Sedanja epidemija in z njo povezane zdravstvene in vsakršne druge težave pa ponujajo še nov vidik trditve: človek ni eden, človeka sta dva. Potomci prvega pračloveka, ki je španciral, špancirajo na protestih in palico često zamenjajo za kolo. Potomci drugega pračloveka pa delajo v industriji, obrti, kmetijstvu, trgovini in drugih gospodarskih panogah ter garajo v zdravstvu, policiji, vladi in ministrstvih.

Za prve je državno korito vedno preplitvo. Neprestano vpijejo, da jim pripada več, in pred kamerami uprizarjajo najrazličnejše izpade, ki ljudem s kulturo na jeziku ne morejo biti v čast. Drugi so bolj ali manj sprijaznjeni s težkim časom, se marsičemu odpovedo in delajo zase in za sodržavljane.

Hiša številka 203

Antijanšizem je v Sloveniji pridobil domovinsko pravico
V hiši številka 203 
se godi 
sto stvari. 
Zunaj je sonce, 
zunaj je dež, 
ti pa mirno mimo greš, 
mimo greš 
in nič ne veš, 
da v hiši številka 203 
se godi 
sto stvari.

Sto stvari se je godilo in se še godi v domovih upokojencev. Politika je že dolgo hodila mimo teh hiš in gledala proč. Edina skrb je bilo krčenje stroškov z zmanjševanjem števila zaposlenih in slabšanjem kakovosti storitev. Ob tem je treba poudariti, da je nekdanja ministrica Ksenija Klampfer iz Socialnih demokratov razmetala desetine milijonov (v medijih se podatek vrti okrog 75 milijonov) za študije o dolgotrajni oskrbi. Kam je poniknil denar, kje so rezultati famoznih študij? Mnogo bolje bi bilo, da bi poslanka Violeta Tomić zganjala kraval v sestrski levi stranki, kot pa da obtožuje državo (vlado) in v tabloidih razlaga podrobnosti, kako se je godilo njeni bolni in ostareli materi.

Če z veliko žlico delimo za študije, samozvanim kulturnikom in nevladnim organizacijam, za socialo in zdravstvo pač zmanjka. Pri tem niso mišljene vse nevladne organizacije, ampak tiste, ki se pretežno ukvarjajo z levičarsko politiko ter propagando in so močna podpora levim vladam. Skrajni čas bi že bil, da bi se pri financiranju ločilo nevladne organizacije, ki zganjajo politiko (Iskra, Mirovni inštitut – preimenovan iz Marksističnega centra, 8. marec, Zavod maska s tremi JJ, Mesto žensk ipd.) od tistih, brez katerih država ne more delovati (gasilci, gorski reševalci, Karitas, Rdeči križ, hospic ipd.).

Na koncu poslanice ne bomo na dolgo razpredali o Ježkovi domnevni domislici o zidu na Kolpi, ki je tako rekoč ponarodela. Rečemo lahko le, da bi nam bil danes Frane Milčinski – Ježek še kako potreben – pa ne zaradi Hrvatov, ampak zaradi levosučne slovenske politike in fajončkov. Za tiste, ki prihajajo zaradi resnične stiske in z dobrimi nameni, imamo mednarodne mejne prehode.

2 KOMENTARJI

Comments are closed.