Kljub stotinam všečkov na družabnih omrežjih ostajamo sami in zapuščeni

2
723

Ali je adventni čas res prekratek, kot tarnajo mnogi, ki jim malokdaj  uspe, da bi duhovno pripravljeni pričakali božič, praznik Jezusovega rojstva? Ugotovitev je seveda napačna. Težava namreč ni v dolžini adventa, ko že tako kratek čas štirih tednov zapolnijo duhovnemu adventu tujerodna opravila: nakupi, obdarovanja, napol obvezna prednovoletna srečanja in nasičenost s kulturnimi, zabavnimi, kulinaričnimi in drugimi dogodki. Decembrska blaznost nas utruja in razbija. Lahko pa tudi ne, kajti vse, kar smo omenili, vdira v nas od zunaj, zato ni nekaj nujnega. Ker smo svobodni, lahko dobršen del blešče decembrske vsiljivosti gladko zavrnemo. In to mnogi tudi storijo.

Vzrok, da se v adventu, ki pomeni pripravo na prihod Odrešenika, ne zgodi tisto, po čemer hrepenimo, ni toliko v zunanjih pritiskih na naša čutila in želje, temveč v notranji blokadi. Zanima nas torej, kaj priklepa našo dušo, da, kot pravi psalmist, ne poleti kakor ptica, ki se je rešila iz lovčeve zanke.

Za prvi korak tega premisleka se oprimo na razlago, ki nam jo ponuja pred sto leti rojeni francoski marksistični filozof Louis Althusser (1918–1990), ki pravi, da smo rojeni v določeno ideologijo, a tega ne vemo, zato se tega tudi zavedamo. Eno od znamenj, da smo vselej v ideologiji, ugotavlja Althusser, je to, da svoje vpetosti v ideologijo ne zaznamo. Bolj kot smo prepričani, da smo avtonomni, čemur po domače pravimo, da razmišljamo s svojo glavo, bolj smo v ideologiji. Ključna lastnost ideologije s katero nam zleze pod kožo ter usmerja naše misli in hotenje, ni njen filozofski zasnutek, nadaljuje Althusser, temveč vsakdanja praksa. Ljudje nimamo preveč radi filozofije in ideoloških konceptov, ker hočemo biti miselno preprosti in praktični, a to niti najmanj ne pomeni, da ne bi bili z vsem, kar smo, potopljeni v ta ali oni ideološki vzorec.

Prežemanje naše duše z ideologijo se odvija, ne da bi se tega zavedali, skozi prakso, ko sodelujemo pri družbenih ritualih. Naše sodelovanje v decembrskih ritualih, tu seveda ne mislim na ritual ob adventnem venčku, je ena od teh praks, ki nas staplja z vse navzočo potrošniško ideologijo in njej komplementarno ideologijo spletne komunikacije.

Marsikdo čuti, da so decembrski rituali v nakupovalnih središčih, lokalih in na okrašenih ulicah zanj obvezni, sicer naj bi ga drugi imeli za staromodnega povprečneža, ki odstopa od trendov in praks večine. Tega seveda nihče noče, zato se prilagajmo množičnim obredom, značilni govorici in sloganom. Nobenega razloga ni, da delamo in govorimo kot negotova masa. Da uporabljamo iste fraze, sleng ter besedno enake opise občutij kot voditelji zabavnih oddaj, vrstniki na šolskih hodnikih ali kolegi na delovnem mestu. Obenem pa se pod gladino mainstreama, ki nas nosi, kamor hoče, tolažimo z iluzijo, da vzvišeno kot orel plavamo nad tokom.

Naša avtonomija, ki temelji na naši bogopodobnosti, se lahko pokaže tudi tako, da iznajdemo svoj jezik za pozdrave, za opise veselja in zadreg in ne da kot papige čivkamo z večino, po standardih, ki jih usmerjajo družabna omrežja. Izgrajevati svojo individualnost, ki seveda ni prezir do drugih, je ena od temeljnih zapovedi kliničnega psihologa dr. Jordana  Petersona, ki je nedavno obiskal Slovenijo.

Vsak, ki vztrajno kleše svojo notranjo podobo in v klicu po imenu kot Abraham in apostoli prihaja do svoje neponovljive individualnosti, je vedno manj vpet v katero koli ideologijo, hkrati pa se osvobaja identitete svoje skupine. V želji po moči in vplivu se ljudje oprijemljejo identitete svoje skupine, pravi dr. Peterson. Človeka nevredno je, da se v celoti identificira s katero koli politično stranko, umetniško skupino, privrženostjo svojemu krogu navijačev, s to ali ono družbeno grupacijo, omrežjem itd. Ni čudno, da gre zaradi teh stališč Peterson na živce levičarjem. A vsak, ki misli, da je Peterson desničar, se seveda globoko moti. Je popolnoma zunaj teh ozkih opredelitev. Peterson ne priznava nobene ideologije, na kateri bi gradil svojo identiteto. Tudi naša družina iz katere izhajamo, ni naša usojenost, s katero bi se morali v celoti identificirati. Naša individualnost naj stoji zunaj družinskega vezja. Prav zato smo krščeni, da lahko vpetost v družinsko deblo zremo od zunaj, z meta pozicije, se pravi z gledišča presežnega.

Že omenjeni Louis Althusser je bil v mladosti kristjan, potem pa je vero opustil, ker je imel tudi krščanstvo samo za eno od ideologij. V krščanstvu torej ni videl možnosti, da bi se dvignil nad svet ideologij in zaživel avtonomno. Rešitev mu je vsaj na videz odprla znanost, ki po svoji naravi ni ideološka. Kmalu se je pokazalo, da je to samo teorija. Ljudje imamo namreč čustva, želje, voljo, interese, vse to je prepleteno z dobrin in slabim v nas, z ljubeznijo in grehom, zato je znanstvena drža nekaj povsem akademskega, in kot takšna ne more odgovoriti na temeljna vprašanja naše eksistence. Znanstveno delo nas sicer osebnostno oblikuje, nikoli pa ni znanost temelj naše osebnostne biti. To se je pokazalo tudi v Althusserjevem primeru, ko mu teoretična znanstvena drža ni dala nobene spodbude, da bi se kot viden intelektualec leta 1968 udeležil študentskega gibanja. To je mnoge njegove sodobnike zelo razočaralo.

Poglejmo si še eno ideološko omrežje, ki ne podpira oblikovanja naše individualnosti in osebne neodvisnosti.

Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum.

Integralna spletna realnost je novi kozmos, ki želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije.

Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem.

Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V dojemanju adventa, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, v katerem se od nekdaj čutimo doma.

Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos, v spletna nebesa. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu in tam pride do njene ukinitve.

Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na družabnih omrežjih kljub stotinam všečkov ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: ‘K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo. … Svojih steza me nauči, vodi me v svoji resnici, saj si ti Bog moje rešitve; (zato) popolnoma zaupam vate« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C).

2 KOMENTARJI

  1. Vsekakor se je treba na poti k Bogu vsaj začasno (dokler ne dozorimo), v neki fazi odpovedati vsem posvetnim družinam, zato tudi Cerkvi. Brez tega je razvoj svoje individualne karizme služenja domala nemogoč. Ostaneš lahko le na polovici. Posvetnost modernih razlag Božjega nauka in posvetno življenje večine klerikov pa kažejo, da je ta korak zelo težak. Posledično se zanemarja Jezusov bazični poziv, da kdor ne sovraži svoje posvetne družbe, ne more biti njegov učenec, ter se ga nadomešča s protestantsko-kumunističnimi parolami o ljubezni do vsega sveta. Seveda je taka ljubezen lažna, četudi jo razglaša sam presvetli papež. Ste opazili, da naši najtrši komunisti v DZ vse več citirajo papeža Frančiška? Skupaj z Merklovo imajo namreč mnoge skrite računice.

    Cerkev, kam greš?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite