Kliči Udbo za Umor

5
300

umor nabojiŽe v dveh svojih knjigah (Od Belce do Velikovca in 88 stopnic do pekla) sem razkril nova dejstva o terorističnem delovanju slovenske tajne politične policije (bombni atentati, ugrabitev). To se je dogajalo v 70. letih prejšnjega stoletja, kar je tudi čas, v katerem so, po najnovejših arhivskih odkritjih publicista Romana Leljaka, slovenski tajni politični policaji zagrešili tudi dva politična umora (Stjepan Crnogorac in Nikica Martinović). Pri tem je potrebno opozoriti, da omenjeni novoodkriti dokumenti nedvoumno prikazujejo ugrabitev in posledično likvidacijo hrvaškega emigranta Stjepana Crnogorca (leta 1972), pri umoru Martinovića (leta 1975) pa je Leljak odkril močne indice, ki kažejo v smer Zemljaričeve in Dorićeve (kodno udbovsko ime Hanzi) vpletenosti v to zločinsko dejanje.

Gre za šokantna (arhivska) odkritja in poleg tragičnosti teh državnih zločinov pomenijo tudi veliko senzacijo za slovenski prostor. Do sedaj se je na splošno mislilo, da je slovenska Udba v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja sicer opravljala številna umazana dela (doma in na tujem), ampak umorov pa se ni lotevala! Sedaj pa kar naenkrat Roman Leljak odkrije ugrabitev in umor ter zelo verjetno še eno likvidacijo – vse to postorjeno s svinčenimi rokami slovenskih udbašev! Da je take umazanije počenjala v tem času (in tudi v 80. letih 20. stoletja) predvsem hrvaška Udba (proti hrvaškim emigrantom), je bilo znano, no, sedaj je znano, da ji je pri tem pomagala tudi naša tajna policija, saj sta bila tako Crnogorac kot Martinović po narodnosti Hrvata.

Morda je na tem mestu zanimiva primerjava med slovenskim emigrantom Janezom Topliškom, junakom začetnega dela moje knjige Od Belce do Velikovca (prvi del: Tragično življenje Janeza Topliška), ki se je avgusta 1963 namenil z orožjem napasti jugo-slovenski režim, in Stjepanom Crnogorcem, ki je junija 1972, tudi oborožen, nameraval priti skupaj z 19 somišljeniki v Hercegovino. Oba sta hotela na ta način zrušiti komunistični režim doma ter vzpostaviti samostojno in demokratično slovensko oz. hrvaško državo. Razlika je v tem, da je Toplišek dejansko prestopil mejo, bil ujet, sojen in nato ubit (verjetno celo umorjen) pri pobegu iz zapora, Crnogorac pa si je premislil in je bil nato od slovenske Udbe ugrabljen v Salzburgu in v Jugoslaviji izvensodno umorjen.

Ta nova (tragična in senzacionalna) dejstva so se razkrila tudi v času, ko se v Sloveniji pripravljajo spremembe arhivske zakonodaje, ki preko anonimizacije občutljivih osebnih podatkov (tudi v udbovskem delu Arhiva Slovenije), ki sama po sebi ni sporna, precej otežuje tekoč pristop do ohranjenega udbovskega gradiva. Namreč, anonmizacija pomeni počrnjevanje omenjenih osebnih podatkov, kar je tehnično zelo zamuden proces, ki bi kljub velikemu trudu uslužbencev arhiva pomenil praktično nedostopnost dokumentov. Zamislite si, da bi bilo potrebno pozorno prebrati 400 metrov gradiva (stotisoče strani), sporne strani izvzeti iz arhiva, jih fotokopirati, počrniti občutljiva mesta in kopije vstaviti nazaj v arhiv. Boljša je sedanja ureditev, ko uporabniki arhiva podpišejo, da ne bodo javno objavljali občutljivih osebnih zadev, če bodo na njih slučajno naleteli pri svojem raziskovanju.

Do teh novih, Leljakovih arhivskih odkritij prihaja ravno v čas, ko se cela Republika Hrvaška (in delno tudi Evropska unija) trese zaradi zahteve po izročitvi njihovega udbaša Josipa Perkovića nemškemu pravosodju, ker ga Nemci utemeljeno sumijo pomoči pri umoru hrvaškega poslovneža Stjepana Đurekovića (leta 1983). Ob tem se samo po sebi postavlja vprašanje, ali nista tudi umora Stjepana Crnogorca in Nikice Martinovića sedaj zrela za pravosodno obdelavo. Ob tem bi rad poudaril, da je po mojem mnenju bolj kot pravni zaključek teh umorov pomembnejši etični vidik razkrivanja takih in podobnih dogodkov iz naše polpretekle zgodovine, saj nas utrjuje v prepričanju, da se je potrebno boriti proti takemu ponavljanju zgodovine, kjer bi lahko znova zavladal socialistični režim, temelječ na eni politični stranki in njenem nujnem privesku – tajni politični policiji.

Pripis uredništva: V posebnem sodelovanju z Mohorjevo založbe Celovec lahko bralci Časnika do 1. marca 2013 knjigo 88 stopnic do pekla naročite po ceni 18,90 € (v redni prodaji stane knjiga 26,00 €) in knjigo Od Belce do Velikovca samo za 24,90 € (v redni prodaji stane knjiga 32,00 €). Naročila zbiramo tukaj.

Foto: Flickr

5 KOMENTARJI

  1. PARLAMENTARNA SKUPŠČINA SVETA EVROPE
    RESOLUCIJA 1096 z dne 27.6.1996 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov (23. zasedanje)

    1. Dediščine bivših komunističnih totalitarnih sistemov se ni lahko rešiti. Na institucionalnem nivoju ta dediščina zajema (čezmerno) centralizacijo civilnih institucij, birokratizacijo, monopolizacijo in prekomerno regulacijo; na nivoju družbe pa sega od kolektivizma in konformizma do slepe pokorščine in drugih totalitarnih miselnih vzorcev. Na takšnih temeljih je težko vzpostaviti civilizirano, liberalno in pravno državo. Zato je stare strukture in miselne vzorce potrebno odpraviti in preseči.

    2. Cilji tega tranzicijskega procesa so jasni: ustvariti pluralne demokracije, ki temeljijo na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic ter raznolikosti. Pri tem procesu je potrebno upoštevati tako načela subsidiarnosti osrednje oblasti, svobode izbire, enakosti možnosti kot tudi ekonomskega pluralizma in transparentnosti postopka odločanja. Tako so delitev oblasti, svoboda medijev, varstvo zasebne lastnine in razvoj civilne družbe le nekatere izmed sredstev, ki jih lahko uporabimo pri doseganju ciljev kot so decentralizacija, demilitarizacija, demonopolizacija in debirokratizacija.

    3. Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do »žametne restavracije« totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije. V takšnem najneugodnejšem primeru bi nov nedemokratični režim neke večje države prav lahko predstavljal mednarodno grožnjo njenim šibkejšim sosedam. Ključ do miroljubne koeksistence in do uspešnega procesa tranzicije namreč leži v vzpostavitvi občutljivega ravnotežja pri zagotavljanju pravice brez iskanja maščevanja.

    4. Tako mora demokratična, pravna država pri odpravljanju posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov uporabiti predvsem proceduralna sredstva. Če bi recimo uporabljala druga sredstva, bi ravnala podobno kot totalitarni režimi, katerih posledice naj bi odpravila. Demokratična in pravna država ima na razpolago dovolj sredstev za zagotavljanje spoštovanja načela, pravičnosti in kaznovanja krivcev. Ne more pa in ne sme zadovoljiti svoje želje po maščevanju namesto pravičnosti. Nasprotno, človekove pravice in temeljne svoboščine, kot so pravica do sodnega varstva in pravica do zaslišanja, mora spoštovati in jih priznavati tudi tistim, ki jih sami niso upoštevali, ko so bili na oblasti. Pravna država se je sposobna ubraniti oživitvi komunistične totalitarne grožnje, kajti na voljo ima številna sredstva, ki upoštevajo človekovim pravicam in vladavini prava in ki temeljijo tako na uporabi kazenskega prava in zakonitih administrativnih ukrepov.

    5. Skupščina državam članicam predlaga, da odpravijo negativne posledice bivših totalitarnih režimov tako, da prestrukturirajo svoje stare pravne in institucionalne sisteme. Ta proces naj temelji na naslednjih načelih:

    a) demilitarizacije, ki naj zagotovi, da se preneha z militarizacijo glavnih civilnih institucij, kot sta npr. vojaška uprava zaporov ali čete Ministrstva za notranje zadeve, kot tipična primera komunističnih totalitarnih sistemov;

    b) decentralizacije, posebej na lokalnih in regionalnih nivojih in znotraj državnih institucij;

    c) demonopolizacije in privatizacije, ki sta osrednja elementa za vzpostavitev tržne ekonomije in pluralne družbe;

    d) debirokratizacije, ki naj zmanjša komunistično-totalitarno čezmerno regulacijo in prenese moč od rok birokratov nazaj k državljanom.

    6. Ta proces mora vsebovati preobrazbo miselnosti (preobrazbo src in umov), katere osrednji cilj naj bo odprava strahu pri prevzemanju odgovornosti in tudi odprava nespoštovanja raznolikosti, skrajnega nacionalizma, nestrpnosti, rasizma in ksenofobije, ki so del dediščine starih režimov. Vse negativne posledice naj nadomestijo demokratične vrednote strpnosti, spoštovanja raznolikosti, subsidiarnosti osrednje oblasti in odgovornosti za svoja dejanja.

    7. Skupščina tudi priporoča, da se kazniva dejanja, ki so bila storjena za časa komunističnega totalitarnega režima, preganjajo in kaznujejo na podlagi splošno veljavnih kazenskih zakonikov. Če ti predvidevajo zastaranje določenih zločinov, se le-to lahko podaljša, saj gre le za proceduralno in ne vsebinsko vprašanje. Čeravno sta sprejemanje in uporaba retroaktivnih kazenskih zakonov prepovedana, pa sta dovoljena sojenje in kaznovanje oseb za dejanja ali opustitve, ki v času storitve po domačem pravu niso bila kazniva, so pa kazniva v skladu s splošnimi načeli prava civiliziranih narodov. Še več, če je oseba kršila človekove pravice, njen ugovor o le izpolnjevanju ukazov ne izključuje niti protipravnosti niti njene posamične krivde.

    8. Skupščina priporoča, da naj preganjanje posameznih zločinov sovpada z rehabilitacijo ljudi obsojenih za zločine, ki v civiliziranih družbah ne predstavljajo kaznivih dejanj in rehabilitacijo tistih, ki so bili nepravično obsojeni. Žrtvam totalitarnega nasilja je potrebno priznati gmotno odškodnino, ki ne sme biti (bistveno) nižja od tiste odškodnine, ki gre neopravičeno obsojenim po veljavnih kazenskih zakonikih.

    9. Skupščina pozdravlja razkritje dosjejev tajnih služb javnosti v nekaterih bivših komunistično-totalitarnih državah. Vsem zadevnim državam svetuje, da omogočijo prizadetim posameznikom, na njihovo zahtevo, pregled spisov, ki so jih o njih hranile bivše tajne službe.

    10. Nadalje Skupščina svetuje, da se premoženje, vključno s premoženjem cerkve, ki se ga je država protipravno ali nepravično polastila, ga nacionalizirala, zaplenila ali kako drugače odtujila v času vladavine komunističnih totalitarnih sistemov, vrne izvirnim lastnikom v naravi in v celoti (»in integrum«), če je to možno brez kršitve pravic dosedanjih lastnikov. ki so pridobili premoženje v dobri veri, ali pravic najemnikov, ki so v dobri veri premoženje najeli in brez škode za napredovanje demokratičnih reform. V primerih, kjer to ni možno, naj se dodeli pravična gmotna odškodnina. O zahtevah in sporih v zvezi s posamičnimi primeri vračanja premoženja naj odločajo sodišča.

    11. Glede obravnave posameznikov, ki niso storili nikakršnih zločinov, da bi jih lahko preganjali po sedmem odstavku, vendar pa gre za osebe, ki so kljub temu zavzemale visoke položaje v bivših totalitarnih komunističnih režimih in so te režime tudi podpirale, Skupščina ugotavlja, da so nekatere države uvedle administrativne ukrepe, kot so lustracija ali dekomunizacijski zakoni. Cilj teh ukrepov je izločiti osebe iz izvrševanja oblasti, če jim tega ni moč več zaupati v skladu z demokratičnimi načeli, ker tudi v preteklosti tem načelom niso pokazale potrebne zvestobe niti nimajo sedaj nobenega interesa ali pripravljenosti za njihovo spoštovanje.

    12. Skupščina poudarja, da so v splošnem ti ukrepi lahko združljivi z demokratično in pravno državo, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Najprej je potrebno krivdo, posamično in ne kolektivno, dokazati v vsakem primeru posebej. To narekuje potrebo po posamični in ne morda kolektivni uporabi lustracijskih zakonov. Nadalje morajo biti v teh postopkih zagotovljena pravica do obrambe, predpostavka nedolžnosti, dokler ni dokazana krivda in pravica pritožbe na sodišče. Maščevanje naj nikoli ne bo cilj takšnih ukrepov niti naj se ne dovoli politične ali družbene zlorabe lustracijskega procesa. Cilj lustracije ni kaznovati ljudi, ki naj bi bili krivi – to je naloga kazenskega aparata – ampak zaščititi porajajočo se demokracijo.

    13. Skupščina potemtakem predlaga, da naj se zagotovi, da lustracijski zakoni in podobni administrativni ukrepi sledijo zahtevam pravne družbe in da se osredotočijo na grožnje temeljnim človekovim pravicam in procesu demokratizacije. Za referenco o tem glej »Smernice za zagotovitev skladnosti lustracijskih zakonov in podobnih upravnih ukrepov z zahtevami pravne države«.

    14. Povrh tega skupščina priporoča, da naj zaposleni, ki so jih na podlagi lustracijskih zakonov s položajev odpustili, ne bi bili v načelu prikrajšani za prej pridobljene finančne ugodnosti. Le v izjemnih primerih, ko si je vladajoča elita bivšega režima dodelila pokojninske pravice višje od tistih, ki pripadajo navadni populaciji, pa naj bi bile te pravice znižane na nivo »navadnih« državljanov.

    15. Skupščina priporoča naj vlade zadevnih držav potrdijo, da so njihovi zakoni, podzakonski akti ter postopki skladni z načeli, ki jih vsebuje ta resolucija in da jih spremenijo, če je to potrebno. Tako bi se lahko izognili številnim pritožbam glede teh postopkov, ki bi jih vlagali nadzorni mehanizmi Sveta Evrope na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah, nadzornega postopka Odbora ministrov ali nadzornega postopka Skupščine v zvezi s sklepom št. 508 (1995) o spoštovanju dolžnosti in zavez s strani držav članic.

    16. Za konec je potrebno poudariti, da so najboljša jamstva za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov korenite politične, pravne in ekonomske reforme v zadevnih državah, ki vodijo k oblikovanju pristne demokratične drže in politične kulture. Skupščina zatorej poziva vse že izgrajene demokracije, da s svojo pomočjo in podporo priskočijo na pomoč šele nastajajočim demokracijam v Evropi, še posebej tedaj, ko gre za razvoj civilne družbe

  2. Resnica vedno prodre na dan. Dokumenti Udbe, ki so bili tako skrbno uničeni, ni so mogli prikirti vsega. Še en dokaz več, da ni popolnega zločina. No pri tem ostale le en mali problem, da za slovensko pravosodje zločina sploh ni.

  3. Če pa tudi sedanja aktualna razčiščevanja Udbinih nečednosti v Sloveniji ne bodo obrodila potrebnih sankcij proti njihovim akterjem in sedanjim podpornikom, je pa bolje, da zapremo firmo “Država Slovenija” in se vrnemo na stara pota, ko je vsaj še upanje živelo.

    Le kaj bi bilo še potrebno, da se prebudi in dvigne širša družbena javnost in prisili pravosodne organe k ukrepanju.

  4. Omerza dobro piše in dobro govori. Zadnjič sem gledal oddajo, a sem bil malo razočaran nad jecljanjem civiliziranih, ko jim je Džusepe peruci ves čas relativistične fore ponujal tipa, “a so druge tajne službe kaj boljše” .

    Na take provokacije, bi moral takoj dobiti snajperski odgovor direkt v čelo, ne pa da jecljamo.

    Sicer pa bi Omerzo resno vprašal, kaj je dosedaj delal 20 let v LDS, če bi ga srečal.

    Zelo cenim to, da sedaj odkriva arhive.

    Za uničenje arhivov je glavni odgovoren Milan Kučan.

  5. Pohvalno od g. Leljaka, da raziskuje delo službe, v kateri je tudi sam ustvarjal in se veliko naučil. Postal je zelo uspešen podjetnik, mislim, da se je, seveda če gre za pravega Romana Leljaka, v svojih najbolj uspešnih podjetniških letih po Mariboru in širše, vozil z najnovejšim masserattijem. Če me spomin ne vara, je bil rumene barve. Malo kasneje je spremenil bivališče, sedaj se je vrnil.
    Slovenci pa trdno nadaljujemo svojo več stoletno tradicijo hlapčevstva. Da bi se naredili všečni tujcu, smo pripravljeni narediti marsikaj v stilu Sosedu naj crkne krava, da se bo moja lahko pasla na čim večjem travniku.
    Nekdo je nekoga pred kratkim vprašal, če je Obama tudi morilec. Pa mu je bilo rečeno, da Obama trenutno ni zanimiv.
    Veliko se v zadnjem času govori o demokraciji, o modernih evropskih državah. Ampak te so moderne samo takrat, ko je nam všeč. Če je to všeč našemu sosedu, niso več moderne in demokratične. O tem, da moderne demokratične države notranje med sosedske spore rešujejo znotraj sebe in med sabo, nam trenutno ne ustreza. Sedaj je priložnost, da soseda lahko oblatimo cenjenim in spoštovanim tujcem. Tudi, če mu bomo zaradi tega morali prodati kravo iz hleva. Samo da nas bo pohvalil, kako smo v redu. V žepe pa mu tako ne bomo gledali, ker bi lahko tam opazili figo..
    Tudi g. Omersa je bil nekoč velik up Slovenske prihodnosti, pa se je nekje izgubil. Škoda. Ampak, vsakdo ima lahko še eno priložnost. Upam, da jo bosta oba čimbolj izkoristila.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite