Klic po evtanaziji se pojavlja samo tam, kjer ni ljubezni

Klic po evtanaziji se pojavlja samo tam, kjer ni ljubezniSmrt je prehod v bivališče, pripravljeno pri Bogu Očetu – tako verujemo kristjani. Ateisti imajo najbrž drugačno upanje. A v vsakem primeru gre za nepreklicni dogodek, ki za zmeraj prepreči uporabo morda ravnokar pripravljenega uspešnega zdravila ali dokončno zaključi pogovore, ki bi lahko prinesli novo olajšanje v (tudi po več generacij zategnjenih) odnosih.

Z učinkovitim zmanjšanjem vseh oblik trpljenja v trenutkih umiranja nam medicina pomaga, da znamo poskrbeti za dostojno poslavljanje, pomiritev in olajšanje.

Evtanazija ni dobra rešitev

Zato predstavljanje evtanazije kot dobre rešitve ni na mestu. Podpisi evtanaziji v prid lahko v prihodnje služijo kot privolitev k lastni evtanaziji podpisnikov. In to le v primeru, da se bo našel subjekt, ki bo v skladu z lastno vestjo podpisniku apliciral oz. vročil (pri samopostrežni inačici) smrtni pripravek in s tem sodeloval pri nasilni usmrtitvi druge osebe. Isto velja tudi za tiste, ki pripravek sestavljajo in prodajajo, kajti gre za odkrito trgovino s smrtjo. Odgovoren in osveščen strokovnjak tega ne bo počel.

Kako globoko še morajo pasti naše zablode, da bi prevladal zdrav razum?

Pozitivno razmišljanje nam narekuje, da namesto pokvarjenega »hvaljenja« evtanazije zahtevamo upoštevanje priporočila strokovnjakov, ki omenjajo potrebo po 515 posteljah v hospicu na 10 milijonov prebivalcev.  Dvomilijonska Slovenija torej potrebuje nekaj več kot 100 postelj, enakomerno dostopnih po vsej Sloveniji.

Dvomljivcem bo odprl oči ogled hospica v Ljubljani, Avstriji, Nemčiji ali na Češkem. Po navadi imajo tam odprta vrata in radi ponudijo prijazen pogovor. Zavedajo se, da obisk v času, ko storitve hospica niso potrebne, pomeni najboljšo pripravo za trenutek, ko nastane stiska. Poznavanje pravil za sprejem oz. prijaznih prostorov, ki nudijo bivanje tudi svojcem, ter požrtvovalnega osebja, je svetilnik za učinkovito pomoč svojcem umirajočih. Hospic namreč zagotavlja, da ljudje ne bodo umirali v neznosnih bolečinah ali osamljeni ter da bo poskrbljeno, ob maksimalni osebni svobodi, za vse njihove potrebe. Duhovna ponudba ni vsiljiva, mogoče je le na izrecno željo, je pa ekumensko naravnana. Statistike kažejo, da se približno 30 % oskrbovancev za nekaj časa lahko vrne v domačo oskrbo.

Po svetu nastajajo številni hospici za otroke in novorojenčke, pa še domači hospici, ki pomagajo kar na domovih umirajočih.

Učinkovito pomaga le zadostno število postelj v hospicih

Predlog, da bi evtanazijo celo zakonsko dovolili brez potrebnega števila hospicev, je brezobziren pritisk, da bi se vsa teža poslavljanja prenesla na pleča umirajočih ljudi, njihovih svojcev in preobremenjenega  zdravstvenega osebja.

Kaže, da so predlagatelji in podporniki evtanazije pozabili, da se vsakomur lahko zgodi, da bo, ko bo potreboval strokovno pomoč (in si takrat morda ne bi več želel smrti iz roke »farmacevta«), ta nedostopna. Če je hospicev premalo, tudi postelj zmanjkuje. Pravilo teh ustanov pravi, da ob sprejemu naj ne bo nihče privilegiran. Ne pomaga ne denar, ne poznanstvo, prav tako tudi ne dejstvo, ali je bolnik veren ali ni.

Učinkovito pomaga le zadostno število postelj.