Bomo ponovno postali sovražni do tistega dela narodovega telesa, ki živi izven domovine?
V središču slovenske prestolnice se bohoti mogočna zgradba Banke Slovenije, kar je lepo in prav. Nasproti nje pa, v prostorih na Cankarjevi cesti 1, že desetletja delujejo društva (Svetovni slovenski kongres / ust. in registriran 1991/, Slovenska Konferenca Svetovnega slovenskega kongresa / ust. in reg.1990/, Združenje Slovenska izseljenska matica / ust. 1951, Slovensko društvo za mednarodne odnose / ust. 1991/, Društvo za Združene narode za Slovenijo / usta. 1951/, Društvo za mednarodne odnose in Klub nekdanjih slovenskih veleposlanikov), ki imajo status posebnega družbenega pomena.
Vsa našteta društva delujejo v dobrobit slovenskega naroda, saj že desetletja povezujejo Slovence iz sosednjih držav in sveta s Slovenijo, skrbijo za mednarodne odnose ter koordinirano sodelujejo s pristojnimi ministrstvi oz. Uradom, pristojnim za Slovence po svetu. Ob ustanovitvi Svetovnega slovenskega kongresa, ta ja bil ustanovljen 27. junija 1991, je slavnostni govornik, takratni predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan, izrekel besede, ki so bile takrat pomembne za obstoj slovenskega naroda in so pomembne tudi še danes:
»Izjemna naklonjenost zgodovine je povezala dva, za slovenstvo, njegov obstoj in prihodnost, nadvse pomembna dogodka. Slovenci smo si po stoletjih prizadevanj priborili svojo lastno suvereno in samostojno državo. Končno smo zmogli moči, da smo se zbrali pod eno streho, pod streho Svetovnega slovenskega kongresa, kar imamo razmišljujočega, ustvarjalnega, nepomirljivega in ambicioznega, raztresenega in posejanega na različnih koncih tega majhnega, a hkrati velikega, tako silno različnega, a hkrati povezanega in zato med seboj soodvisnega sveta. Povsod na vse njegove konce, nas je kot narod v različnih obdobjih razselila trda, nam Slovencem neprijazna in nenaklonjena zgodovina.«
Zgornje misli in besede Milana Kučana, tedanjega predsednika Predsedstva RS, so med številnimi Slovenci, ki so prvič po drugi svetovni vojni smeli stopiti na slovenska tla, doživele bučen aplavz.
To je bil čas, ko so Slovenijo oblegali in rušili tanki, izpod neba pa so grozeče sejala smrt vojaška letala. Slovenci iz sveta, delegati na ustanovnem zboru SSK, niso zbežali v svoje domove in države, v katerih živijo. Niso govorili o svojem trpljenju, ko so morali po letu 1945 pred komunističnim nasiljem, da si ohranijo golo življenje, zapustiti domovino in imetje, pač pa so se po koncu zasedanja, brez izjeme odpravili v prostore Slovenske konference, na Cankarjevi cesti 1, in v hotele, kjer so prebivali, ter neposredno iz kraja vojnih dogodkov poročali svojcem in svojim vladam, kaj se dogaja v Sloveniji.
Kot neposredni udeleženec teh dogodkov trdim, da Slovenija ne bi dosegla tako hitrega mednarodnega priznanja, če bi Slovenci po svetu stali križem rok in ne bi zahtevali ustavitev vojnega nasilja nad miroljubnim narodom in ne bi odpirali vrat slovenskim politikom pri oblasteh svetovnih velesil ter posameznih vplivnih ljudeh sveta, ki vse do takrat niso vedeli in ne razumeli, da smo tudi Slovenci narod s svojo kulturo in jezikom, čeprav maloštevilen, pa vendar samostojen narod sredi Evrope.
Zato pozivam vse vladne inštitucije in politike, da preprečijo prodajo prostorov Cankarjevi cesti 1, v katerih delujejo društva, ki delujejo v dobrobit slovenskega naroda. Ne strinjam se s preselitvijo teh društev Vilharjevo 13 za Bežigradom, ki jo načrtuje Vlada, saj tam prostori niso primerni za predstavljanje tako mednarodno pomembne dejavnosti, ki jo opravljajo zgoraj našteta društva.
Danes se bolj, kot kdaj koli prej, se iz Slovenije izseljuje vedno več mladih slovenskih izobražencev, gospodarstvenikov in kulturnikov, s katerimi imajo najbolj tesne povezave prav zgoraj naštete organizacije. Z preselitvijo na manj ugledno lokacijo, kot je na primer stavba nekdanje občine Bežigrad, slovenska politika sproža signal, da so Slovenci izven Slovenije nezaželeni in jih zavrača, kot se je to dogajalo v nekih prejšnjih časih. Za katere smo bili prepričani, da so minili in se ne bodo več vrnili.
Še posebej pozivam pristojnega ministra za zunanje zadeve (pri Ministrstvu za zunanje zadeve imajo status v javnem interesu namreč kar tri prej omenjene organizacije), g. Karla Erjavca, da tako nerazumno potezo Vlade RS prepreči! Naj ga posebej opozorim, da imajo pri Ministrstvu za zunanje zadeve tri zgoraj omenjene organizacije status delovanja v javnem interesu.
Leta 1991 smo v 5. členu slovenske Ustave zapisali, da Slovenija »…skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino…«
Bomo ponovno postali sovražni do tistega dela narodovega telesa, ki živi izven domovine?
