Že nekaj časa se v naši javnosti pojavlja trditev, da imamo poleg treh znanih totalitarizmov (fašizma nacizma in komunizma), katerih žrtev smo se spominjali 23. avgusta, tudi četrtega, klerofašizem. Pojem, ki so ga pograbili tudi nekateri levi intelektualci, najdemo celo v Wikipediji in je »oznaka za ideološko usmeritev, v kateri so združene politične in gospodarske sestavine fašističnega nauka s teološkimi in z versko tradicijo. Izraz je sestavljenka iz korenov: kler, ki označuje duhovščino in fašizem.«
Ja, če pa o klerofašizmu govorita zakonca Hribar in o tem lahko preberemo celo v spletni enciklopediji, potem pa že mora biti nekaj na tem…, si lahko reče povprečni bralec in termin pri njemu dobi svojo domovinsko pravico.
Je nekaj res, če o tem govorijo ali pišejo?
Kljub odločenosti Spomenke in Tineta Hribar, da bi nas prepričala v četrti totalitarizem (ki je po njunem mnenju med vsemi najbolj izprijen, kakopak), pa mi ob tej besedi vedno začne v glavi zvoniti zvonec, ki opozarja, da je beseda sama tako kontradiktorna in oznaka, ki jo predstavlja tako nesmiselna, da je težko vredna zanimanja intelektualne publike.
Imamo namreč nekaj opredelitev, ki so skupne totalitarnim režimom. Če bi nekje pri nas v Sloveniji našli nekaj totalitarnega, kar se je dogajalo pod oblastjo klera v povezavi s fašističnim delovanjem, potem bi lahko zaključili, da je to uporabna beseda, ki si zasluži svoje mesto.
Opredelitve totalitarnega sistema, ki jih najdemo v relevantni literaturi so: enopartijski sistem, ni delitve oblasti, ni svobodnega sodstva niti svobodnih medijev, uradni listi so tajni, obstajajo taborišča, tajna policija je vsemogočna, režim vzdržuje kult diktatorja…
In zdaj poglejmo v našo zgodovino. Kdaj je bila Cerkev, če jo zdaj izenačimo s klerom, v takem položaju, da so se zgornji postulati, lahko udejanili? Kdor vsaj malo pozna našo zgodovino, ne samo, da ne more trditi, da je bila izpolnjena vsaj kakšna opredelitev za totalitarizem, močno sem prepričan, da mora priznati, da tudi ena ne zdrži.
Cerkev nikoli ni imela enopartijskega monopola na področju civilne družbe, niti pod Habsburžani, niti v stari Jugoslaviji. Če je tukaj mišljena Slovenska ljudska stranka, ki je imela pred drugo svetovno vojno veliko volilno večino, potem je treba poudariti, da si je oblast delila z drugimi, močnejšimi strankami. Sodstvo je načeloma delovalo avtonomno, (vsekakor bolj avtonomno kot v času 1945 – 1991) obstajali so katoliški in liberalni mediji. Tako v Avstoogerski kot stari Jugoslaviji so obstajali zapori, taborišča pa ne. In tudi če bi bila, bi njihov obstoj res težko naprtili Cerkvi. Po mojem mnenju je najbolj »korajžna« tista totalitarna opredelitev, ki stavi na vsemogočno, Cerkveno, tajno policijo.
Vedno so bili ljudje, ki niso šli v Cerkev in ta jim je lahko »vrnila« le s tem, da jih ob smrti ni Cerkveno pokopala. Če je to znak totalitarizma, potem seveda ne vem, zakaj bi nekdo sploh hotel biti Cerkveno pokopan, ko pa je vse življenje deloval mimo ali proti Cerkveni instituciji?
Morda se še najbolj približamo totalitarni misli, ob kultu osebnosti, saj roko na srce, papeževe slike res visijo v vseh Cerkvenih prostorih in celo pri bogoslužju se ga vedno omenja. A vendar gre za resno razliko, namreč obešanje papeževih slik ni nikomur zapovedano. Ko so otroci prišli v šolo jim ni bilo nikoli treba pozdraviti s: »Za Cerkev s papežem naprej…«.
Klerofašizem, kot slepi naboj, v puški kulturnega boja
Skratka termin klerofašizem nima resne vsebinske osnove. Služi lahko samo kot znamenje kulturnega boja in blaženje krivde levih, »avantgardnih sil«, ki so se pod totalitarnim komunizmom pregloboko spajdašile z njegovim nedemokratičnim delovanjem in zdaj iščejo neko rešilno bilko, da bi vlogo druge strani, ki jo zanje predstavlja Cerkev, čimbolj približale svoji predstavi o njej.
Klerofašizem je torej izmišljen in nikakor ne sodi med »veliko trojko«. O njegovi spornosti lahko spet preberemo že v prej omenjeni Wikipediji, kjer ob koncu bolj resnicoljubno zapišejo, da »izraz klerofašizem ni trdno opredeljen, in da se pogosto uporablja kot zlobna oznaka. Že fašizem je raztegljiv pojem in ga levica rada uporablja za diskreditacijo drugače mislečih. Tudi označevanje nekaterih diktatur za klerofašistične je sporno zaradi tega, ker so si bile te diktature med seboj zelo različne, še posebej po ideologji.«
Kadavri fašizma, nacizma in komunizma so torej razkrinkani pred nami, klerofašizem pa v butični izvedbi, za svoje gojence na primerih dobrih praks, gojijo le še v malih kumrovških izpostavah po Sloveniji.
Foto: Lokalpatriot
