Klerikalec našega časa?

18

V zadnjih tednih se je zaporedoma zvrstilo nekaj pripetljajev, ki so me prepričevali, da vlada v glavah nekaterih (poudarjam, nekaterih) udov tukajšnje katoliške skupnosti precejšnja miselna zmeda. Skoraj kaos.

Dvoumni starosta

Priznam, pisanja pričujočega besedila se kljub omenjeni zgostitvi verjetno ne bi lotil, če me ne bi pred dnevi pogrel pogovor z enim od starost slovenske osamosvojitve, ki zna občasno hkrati zelo visoko dvigniti prapor katolištva. Prva misel ob branju je resda bila, da je možakar že svojih triinosemdeset let star in da za to od njega niti ni pričakovati pretirano jasne misli. Ampak potem sem se domislil, da je še nekoliko starejši Benedikt XVI. pri svojih letih pred meseci spravil skupaj morda celo svoj najboljši govor. In na drugi pogled se mi je hkrati zazdelo, da moževi odgovori kljub konfuznemu videzu vendarle kažejo v natančno določeno smer. Ki pa je čudna – in značilna.

Ne bom se spuščal v njegove politične (in na trenutke verjetno kar politikantske) modrosti, povedane s piedestala izkušenega očaka, marveč bom vzel pod lupo samo eno podrobnost. Naš junak veselo razklada, kako je izvedel za volilni izid. Čestitam mu in mu zavidam, da tako zlahka vstaja ob petih zjutraj, meni to nikoli ni šlo. In da potem politiki posveti zgolj tiste tri minute, kolikor trajajo radijska poročila. Nato nad novico, najsibo še tako presenetljiva, zamahne z roko, prepozna v njej, kot je razvidno iz njegovih ostalih izvajanj, manifestacijo Božje volje in se odpravi v hlev (tudi zaradi tega ga občudujem). Za navideznim pišmevuhovstvom se sicer, kot bo bralec intervjuja jasno ugotovil, skriva tudi čisto dnevnopolitično sporočilo, ampak dovolj o tem.

Post za premislek

Podobno “skuliran” videz je svojemu še bolj očitnemu političnemu sporočilu ob gretju stola na magistratu skušal nadeti tudi nekoliko starejši starosta, ki se je včasih, ko je bilo to moderno, rad kitil s famo “edinega kristjana v vrhu Demosa”. Čisto po njegovih vižah smo namesto počasnemu pojenjanju ravno tako priča vedno novim valovom kulta znamenitega slovenskega katoličana iz polpreteklosti, ki je bil morda res briljanten mislec, toda hkrati nevaren in škodljiv politični analfabet. Kljub vsej storjeni škodi pa gre nekaterim katoličanom slovo od njegove dediščine hudo slabo od rok.

In če znamenja za nepospravljene stvari v glavi  so, si nekako mislim, da nered ni od včeraj. Ko si razbijamo glavo, kako je lahko prišlo do mitičnega volilnega izida pred dvema tednoma, bi se torej nemara lahko po tem, ko smo leta in leta iskali vzroke vseh elementarnih nesreč zunaj, ozrli vase, v svojo zgodovino. Navsezadnje bo v letih morda dolgotrajnega posta, ki bo za večino politično razmišljujoče katoliške skupnosti verjetno nastopil kot posledica zadnjih volitev (tu seveda ne mislim na dele cerkvenega vrha, ki se je že hitel hvaliti z dosedanjim uspešnim sodelovanjem z velikim zmagovalcem, zato ne dvomim, da bo sodelovanje  plodno še naprej), obilo priložnosti za tovrstno refleksijo.

“Naš človek” v novi preobleki?

V njenem okviru se bo koristno zaustaviti ob razmisleku, ali niso prav naši katoliški predniki, ko so stoletja dolgo dajali ton temu prostoru, z roko v roki z materjo Cerkvijo postavili nekaterih bistvenih temeljev naše karantanske stvarnosti. Resda radi vidimo v sebi tisti kvas, iz katerega je zrasla v Evropo odprta Slovenija, toda očitno ni zanemarljiv niti naš prispevek k izgradnji zdrave, lepe domačijske in fevdalne plemenske skupnosti, kakršna je slavila veliko zmago na zadnjih volitvah. Ali ni prav dolgoletna prevlada katoliške politike v veliki meri gradila na prepričanju o samozadostnem, zdravem, poštenem, pridnem slovenskem človeku, pri čemer sta bili pridnost in poštenost predvsem sopomenki za poslušnost brez vprašanj? Nekje na poti se je potem katoliška lupina, s katero slovenski izvirni domačijski dodatki h katoliški misli tako ali tako niso imeli veliko skupnega, skoraj povsem odluščila. Se je torej res bogokletno vprašati, ali ni Zoran Janković kot pristen predstavnik slovenskega fevdalnega kapitalizma dostojen naslednik tega toka in nekakšen klerikalec našega časa, apostol novega, katolištva čisto osvobojenega  “klerikalizma”? K pritrdilnemu odgovoru me navaja tudi dejstvo, da se mnogi katoličani očitno dobro počutijo v svetu, v katerem velja Kučan za neoporečnega demokrata, Janša pa za fašista. Čeprav je vsaj z ozirom na prvo podmeno tak svet gotovo narobe svet.

Foto: Wikipedia

18 KOMENTARJI

  1. Gospod Aleš,
    pravzaprav ne vem, kaj hočete povedati? Da se gospod starosta slovenske krščanske politike moti? Kot se je motil takrat ob osamosvojitvi, ko sprevidel lustracijo kot osnovo spremembe režima?

    Ali hočete povedati neka takega, kot je rekel neki pater, predenj so ga nacisti ubili? Nekako tako je šlo: “Ah, ko bi se le boril proti zlu! Tega lahko spreobrneš. Borim se pa proti neumnosti, te pa ne moreš spreobrniti!”

  2. Mislim da se z ankovičem začenja narodna katarza. In če je tako, je Jankovič najboljše kar se nam je lahko zgodilo. Direkt od Boga poslan.

  3. Zdravko, verjetno imate prav, da se z Jankovičem pričenja narodova katarza. Vendar je treba upoštevati, da je določena katarza prisotna tudi drugod po Zahodu.Nima istega značaja kot bo imela slovenska, vendar v stanju vsesplošne katarzičnosti, veste kaj sledi kot posledica.
    Doslej smo govorili o slovenski “gluposti”, kot o osamljenem primerku najvišje norosti, sedaj pa prehajamo v stanje, ko je zmeda opazna tudi drugod po sicer kultiviranem svetu.Dejstvo je, da je razviti svet v želji po “še več”, prenesel proizvodnjo na Vzhod in ekonomske posledice so vidne na vseh vogalih. 7 milijard ljudi, z edinim presežkom in to so “študirane budale”, pač ne more dolgo funkcionirati.
    Imate prav, da bo narod dosegel z Jankovičem katarzo, ampak ob koncu slovenske katarze zna biti vsesplošna katarza.V to pelje negativna selekcija, ki je opazna povsod.

    • točno tako, ampak cena te katarze bo žal enormna in plačevali jo bodo naši otroci in vnuki.

      Moj najstarejši je že rekel, da v tej (… ni za napisat!) državi ne misli ostati, kdo bi mu zameril?!

      • Ah Lenčka, ne tako defetistično. Kam bo pa šel? Tukaj naj ostane, kaj pametnega doštudira, začne s poslom, zaposli par deset delavcev. To mu bo najboljše zadoščenje.

        Seveda ni nič narobe, če vmes za par let povandra po svetu in se nauči še kakšnih tujih manir.

        Ravnokar sem se vrnil s KGB, kjer sem poslušal nastop dobre destine mladih čelistov – srednješolcev in študentov. Tudi v publiki je bilo vsaj polovica enako mladih. Kakšen dogodek. Kakšen optimizem. Kakšno veselje. In vse to doseženo z delom, voljo, vztrajnostjo.

        Kvasa je še dosti, samo mesiti je treba. Ne pa jadikovati nad usodo.

  4. Usmeritev slovenskega katoličana v samorefleksijo je nujna, in tudi edina, ki lahko pokaže pot iz krize. Katoliški paternalizem, ki (je) dolga leta kreiral katoliško stvarnost, je gotovo tema, ki še nikoli ni bila resno na »jedilniku«, kaj še le, da bi jo prežvečili. Tem za spraševanje vesti je veliko (prepirljivost, zamerljivost, ne sposobnost dialoga itd); a vedno znova se zatečemo v samopomilovanje in iskanje zunanjega sovražnika.

  5. Ne glede na to, kaj si mislimo o aktualni potezi Ivana Omana, se mi zdi, da mestoma vzvišeni ali celo cinični ton v pisanju o njem ni na mestu.

    Ivan Oman si – glede na vse, kar je storil v slovenski politiki – lahko privošči, da mu ni treba v nedeljo ob 7h zvečer trepetati pred televizorjem in čakati na prve izide.

    In tudi njegov ponedeljkov odziv je znamenje zrelosti. Oman se zaveda, da so rezultati teh volitev, pa najsi jih imamo še tako za usodne, le drobec v prgišču časa.

    Če bi ga katoliški politiki v preteklih dveh desetletjih bolj poslušali, kot so ga, ne bi danes slavili ubornih 4 + ne vem koliko že procentov.

    Veličina naroda ali skupnosti se kaže tudi v odnosu do očetov.

    • Točno tako. In obratno. V odnosu očetov do svojega naroda.

      Očetje oz. dedki imajo ravno to vlogo. Da povejo svoje mnenje. Ne nujno ravno na prvo žogo. Tudi ne nujno najbolj zbrano.

      Za dedke je bolj primerno, da za rezultate volitev slišijo spotoma na poti v štalo, kot pa da organizirajo potek mesec pred njimi in še enega potem.

      Leva in desna polovica slovenske politike se razlikujeta ravno pri dedkih. Čisto naravno pa je, da bodo enkrat vodenje te države prevzeli sinovi. Bomo videli, kako se bo takrat uresničila Drnovškova prerokba.

      • Drnovšek s svojo prerokbo je bil star le malo čaz 5o, vidva modrijana pa mislim, da sta krepko čez, pa ni da bi vaju dajal za vzgled modrosti.

        • Če je tako, pa še vam en nasvet, ki sem ga že delil pred meseci. Predno lopnete po tipkovnici, se umirite, zberite misli in potem začnite.

          Še posebno pozornost vam priporočam takrat, ko z miško krenete proti gumbu Vpiši. Predlagam, da se vsedete na levo roko, naredite vsaj deset vdihov in izdihov, najbolj pa pomaga, če še enkrat preberete svoj zapis.

          • Janko, takih modrijanov, ki menijo, da so najbolj modri le ob tem, da udrihajo po tipkovnici počasi, pa tembolj z razorno močjo, je bilo že doslej dovolj. Da ne bi zapravljal dragocene energije tam, koder gre v izgubo, bom le ponovil svojo maksimo ” Bog obvaruj nas študiranih budal”.

          • Nastopati je treba z argumenti, ne pa s telovadbo po in okrog tipkovnice.

            ROGERGU ste svetovali sedenje na levi roki, kaj pa svetujete tistim, ki pritiskajo s tipko na “VPIŠI” z desno roko.

Comments are closed.