Klemen Jaklič: z neizvršitvijo ustavnih odločb Slovenijo vzpostavljamo kot nepravno državo

18
1738
Klemen Jaklič gost pogovornega večera Alumni kluba šentviške Škofijskega klasične gimnazije. Foto: AD

Statistika ustavnih pritožb, kjer sodniki niso bili soglasni, je pokazala, da je bil prav Klemen Jaklič največkrat na strani pritožnika. Po svoje nenavadno, saj naj bi bilo zavzemanje za pravice posameznika.

Na dan, ko je bil po izboru uporabnikov portala Tax-Fin-Lex z veliko večino (več kot 63-odstotno podporo) četrtič zapored izbran za najuglednejšega slovenskega pravnega strokovnjaka, in dan potem, ko je bil (spet) izbran med deset najvplivnejših slovenskih pravnikov po izboru portala Ius Info, je ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič na vabilo Alumni kluba Škofijske klasične gimnazije sodeloval v odlično obiskanem in v spletnem prenosu zelo gledanem pogovornem večeru, v katerem je, izzvan z vprašanji dr. Tadeja Rifla, med drugim odstrnil zaveso v delo ustavnega sodišča, opozoril na pojave neenakosti v slovenski družbi in posledice njene nepluralnosti, cenzuri svojega nedavnega predavanja na facebooku, spoštovanju odločb ustavnega sodišča …

Neuresničevanje

Ker je bil dogodek v torek, 28. novembra, organiziran v prostorih Osnovne šole Alojzija Šuštarja, ki deluje v sklopu Zavoda sv. Stanislava, začnimo na koncu naštetih tematik. Kot je znano, so prav starši učencev te osnovne šole sprožili postopek, v katerem je ustavno sodišče pred skoraj štirimi leti ugotovilo, da je veljavna zakonska ureditev o neenakem javnem financiranju javnoveljavnih programov državnih (100-odstotno financiranje) in zasebnih (85-odstotno financiranje) osnovnih šol protiustavna. Sodišče je zakonodajalcu naložilo, da mora neustavno stanje spremeniti v enem letu, kar se, kot je bralcem Družine dobro znano, še do danes ni zgodilo.

Kako na vprašanje izvršitve te odločbe gleda Jaklič? V vsaki pravni državi je to po njegovih besedam pravzaprav non question, ne-vprašanje, saj se ve, da je odločitve ustavnega sodišča treba spoštovati in izvršiti. Slovenska politika ima ob tem dve možnosti, ki ju je pokazala že nekdanja predsednica ustavnega sodišča Jadranka Sovdat: ali odločbo uveljaviti ali pa sprejeti ustavni amandma, ki bi jo nadigral. Tudi druga pot pa, rečeno na načelni ravni, ni popolnoma brez pogojev, saj mora biti ustavni amandma ne le podprt z ustrezno večino, temveč tudi skladen z ustavo. Primerjalna ustavosodna praksa namreč pokaže tuje primere, ko ni bilo tako in je ustavno sodišče protiustavni ustavni amandma (to je celo naslov neke strokovne knjige) razveljavilo.

V hipotetično vprašanje, ali gredo tudi slovenske razmere v to smer, se Jaklič seveda ni spuščal. Sam sicer ne vidi drugih možnosti kot izvršitev odločbe ali pa priznanje, da z njeno zastrašujočo neizvršitvijo Slovenijo vzpostavljamo kot nepravno državo.

Neenakost

Niso redki, ki v politični ne(je)volji glede uresničitve te odločbe vidijo eno izmed številnih znamenj neenakosti v slovenski družbi. O tem je v govoru ob izvolitvi za ustavnega sodnika marca lani govoril tudi Klemen Jaklič, ko je med drugim dejal: Želim si, Slovenija, da ne pozabiš na nikogar več. Iz svoje krivice črpaj spoznanja svoje boljše prihodnosti. Da boš dežela pravice in enakih možnosti za vse.

Prav te besede je voditelj pogovornega večera svojemu gostu ponudil v nov komentar. Slovenija je po Jakličevih besedah primer neenakih možnosti, kar je v veliki meri pogojeno z zgodovino, ki seže tudi na ustavno raven. Pri konstituiranju prejšnje nedemokratične države je bilo namreč v njene temelje vgrajeno radikalno izključevanje, zaradi katerega nekaterim ni bilo dopuščeno, da bi še kdaj videli slovenske »divne planine in cvetoča polja«, če z Jakličem parafraziramo znane samodržčeve besede iz maja 1945, njihovi potomci in vsi, ki so si želeli vzpostavitev demokratične oblike vladavine, pa so doživljali radikalno izključevanje in neenakost, ki so se ju lahko rešili le z odhodom v tujino (npr. Jože Pučnik). To radikalno izključevanje (neenake možnosti pri dostopu do javnih položajev, pri izobraževanju …) tako rekoč polovice naroda se je nadaljevalo tudi po osamosvojitvi, ker je tako globoko ukoreninjeno v družbene strukture.

Nepluralnost

Eden njenih izrazov je tudi nepluralnost, o kateri je dr. Jaklič govoril v septembrskem predavanju ob odprtju novih prostorov Katoliškega inštituta – predavanju, ki je na facebooku, kjer je ustavni sodnik delil posnetek, doživelo (celo dvakratno) cenzurno brisanje, češ da je v nasprotju s »skupnostnimi standardi«. Eno glavnih sporočil predavanja (povzeli smo ga v oktobrski številki Slovenskega časa) je bilo, da Slovenija še ne dosega polnega uresničevanja svobodne demokratične družbe, in sicer zaradi tega, ker pri nas predvsem zaradi medijske in visokošolske nepluralnosti ni zagotovljeno svobodno oblikovanje politične volje. Če se namreč kaj zalomi pri pluralnosti trga idej, se kot domine podirajo tudi druge stvari, saj so v razmerah pristranskih medijev in izobraževalnih monopolov zaradi nesvobodno oblikovane politične volje v parlament izvoljeni ljudje, ki bi v pluralnih razmerah ne bili, ti ljudje nato delijo pravico in sprejemajo zakone, ki jih sicer ne bi bilo, imenujejo sodnike, ki bi sicer ne bili imenovani …

Dejstvo, da je bilo predavanje (zaradi lažnivega ovajanja, neprimernosti »katoliškega« dogodka, »sovražnosti« televizije Nova24tv, ki ga je snemala, ali česa četrtega?) cenzurirano, je za dr. Jakliča šokantno, zabavno in absurdno hkrati. Pravzaprav je táko ravnanje potrdilo temeljno tezo o nepluralnosti slovenske družbe, zatorej je bilo predavanje res v nasprotju z njenimi (nepluralnimi) skupnostnimi »standardi«.

Nesoglasje

Kako pa je s pluralnostjo v samem ustavnem sodišču? Ali vprašano drugače: Kaj je temeljni vir morebitnih nesoglasij med ustavnimi sodniki? Najprej: teh nesoglasij pri slovenskem ustavnem sodišču ni veliko, saj je večina odločitev sprejetih soglasno, seveda pa se pri nekaterih primerih pojavijo in izrazijo (npr. v ločenih mnenjih) pomembne razlike.

Tuje izkušnje kažejo, da sta temeljna vira različnih pogledov dva. Prva ločnica je, če skušamo poenostavljeno strniti Jakličeve besede, med izvornimi in moralnimi bralci ustave. Prvi imajo pred očmi predvsem namen originalnega, izvornega zakonodajalca, drugi pa pravijo, da se spreminja družba in z njo vred tudi (odprti) ustavni pomeni, zato v ničemer niso zavezani piscem ustave, tudi če se ti zdaj zaradi tega obračajo v grobu.

Prav odprte ustavne določbe (npr. o človekovem dostojanstvu, svobodi veroizpovedi, zasebnosti …) nujno od ustavnih sodnikov, tudi »izvornih bralcev« ustave, terjajo poseganje po teorijah pravičnosti, torej po moralnih teorijah, tu pa se pokaže druga ločnica – nazorske razlike, saj so lahko sodniki in sodnice liberalni, konservativni, progresivni, egalitaristični …

Kako se tovrstne razlike kažejo pri slovenskem ustavnem sodišču? Letos spomladi je pravnik Jurij Toplak v analizi, objavljeni v Sobotni prilogi Dela, izrisal njihovo podobo. Po njegovih ugotovitvah tu ne gre za razdeljenost na leve in desne sodnike, kot mnogi prehitro sklepajo, temveč »na tiste, ki sta jim bliže država in omejevanje pravic, ter tiste, ki čutijo naklonjenost do žrtev, ki jim država posega v pravice«. Statistika ustavnih pritožb, kjer sodniki niso bili soglasni, je pokazala, da je bil prav Klemen Jaklič največkrat na strani pritožnika. Po svoje nenavadno, saj naj bi bilo zavzemanje za pravice posameznika lastnost levih, torej egalitarnih liberalcev, ne pa »desničarjev«, kot Jakliča etiketirajo dominantni politični in medijski krogi. Še en izraz vprašljivih slovenskih »skupnostih standardov« več … 

Prispevek je bil objavljen v 49. številki Družine (2018)

18 KOMENTARJI

  1. Dobro jutro vsem. Večkrat razmišljamo o uporabi izrazov “desni” in “levi”, ker čutimo, da nista več uporabna. Članek to potrjuje, ko prenicljivo pravi “ne gre za razdeljenost na leve in desne sodnike, kot mnogi prehitro sklepajo, temveč »na tiste, ki sta jim bliže država in omejevanje pravic, ter tiste, ki čutijo naklonjenost do žrtev, ki jim država posega v pravice”.

    • Se strinjam. Desnice po sociološki definiciji Slovenija tako rekoč nima. Še tistih nekaj bogatih posameznikov, lastnikov kapitala, ki bi k njej sodili, je pretežno levičarskega izvora (in prepričanja!). Domoljubi so označeni s skrajno desnico, armani komunisti za humaniste, človekoljube. Popolna zmeda v poimenovanju. Še najbliže ustrezni dihotomiji bi bili z: totalitaristi in demokrati.

  2. Ustavno sodišče nam naj tudi pomaga, da nam bo v svoji domovini in državi Sloveniji povrnjeno osebno dostojanstvo, saj je mnogo javnih prostorov, trgovin in gostišč ter prireditev, kjer se ne sme slišati tudi slovenska glasba.

    Smo kot tujci v svoji domovini, svojem domu. Takšen zaničevalen odnos do slovenske kulture in slovenske kulturne dediščine je mnogokje po Sloveniji, kar izničuje naše osebno dostojanstvo. Neredko smo zaničevani kot bi živeli pod okupacijo.

  3. Osebno dostojanstvo je po slovenski ustavi človekova pravica.

    Zakaj Slovenci nismo deležni v svojem domu, v svoji domovini, v svoji državi osebnega dostojanstva, pa je po 3. členu Slovenija država slovenskega naroda?!

  4. Mislim, da ni nič nenavadno. Naši levi niso egalitarni liberalci, ampak socialisti. Tem ni do pravic posameznika, temveč kolektiva ali države, ki naj bi zagotavljala pravice (določenega ) kolektiva. Mnogi naši sodniki so mentalno žal še v preteklosti in tako tudi sodijo.

    Ddr. Jaklič se v nekaterih primerih kaže kot tujek med sodniki, obremenjenimi s totalitarno preteklostjo. Upam, da so vsaj do neke mere dojemljivi za njegove sugestije.

  5. Menim, da bi bilo najprimernejše izrazoslovje:

    – sonaravni državljani
    – in nenaravni državljani.

    Zakaj? Zato, ker je bistvo razlikovanja ravno v nenaravnem mišljenju in ukrepanju levičarjev na različnih življenjskih področjih:
    – glede spola, družine, izobraževanja
    – glede pravosodja, ki pri levičarjih ne temelji na naravnem pravu
    – glede človekovih pravic
    – glede gospodarjenja, ker levičarji nimajo čuta za dobro gospodarjenje, ampak le za socialo, ki pa ne vzdrži brez dobrega gospodarjenja, ki koristi tudi sociali
    – glede skupnega in posamičnega dobrega…

  6. Spoštovani, uvodničarja in komentatorji !
    Življenje ni levo, desno ampak oboje povezano v dostojanstvu. Pri tem moramo ravnati kot suvereni državljani, ki spoštujemo tako levo kot desno v dostojanstvu.
    Pesnik je zapisal: “Bili smo nič, bodimo vse” ! V tem smislu smo v prvi demokratični skupščini sprejeli Deklaracijo o suverenosti (št.000-01/90-3, Ljubljana , dne 2.julija 1990), ki se je nič ne zavedamo!!!???
    Prav bi bilo, da se začnemo zavedati suverenosti, ki nam omogoča dostojanstveno državnost in temu primerno zadržanost v medsebojnem komuniciranju, ki ne more biti levo/desno, ampak suvereno demokratično.

  7. Spoštovani g. Štefanič,
    očitno je moto raznih komentatorjev razmišljanje zato da mine čas.
    Poglejte, če smo že leta 1992 vsi od levice do desnice vedeli, da je bilo za tov. Potrča dovolj 8400 volivcev in da je npr. Šiška bila razdeljena 60 % meščanov in 40% (ruralcev- Medvode Vodice) se človek vprašuje kdo je nahecal vse pametne Demosove intelektualce od Rupla do Jambreka pa še malo do Pogorelca, pa imamo razne Toplake in gremo do modrih Janezov Podobnikov pa intelektualca dr. Zagožna pa dr. Umeka itd in itd.
    Vse so nas sistematično potolkli, češ da ne razumemo volilnega zakona. Pa to moraš biti res malo prismuknjen da take razlike ne opaziš. Jasno vsak od navedenih ni nikoli imel resno matematiko, imel pa je “zmešan” demokratični občutek, kar je daleč od logike.
    Torej je vse brez pomena, če misliš z zdravo pametjo! če je nek okraj z drugim primerljiv pa nimaš enako število volivcev je najbrž logično da ko meriš procente da je to potem statistična laž. Zato res ni treba sprejemati ne ministrske plače ne biti poslanec. Moraš imeti samo zdravo kmečko pamet, pa še nekaj, ne smeš imeti občutka, da moraš, če si zraven imeti ri.t na toplem.
    Vsi, prav vsi demosovci, ki so kdajkoli imeli med študijem matematiko, se naj sedaj pogreznejo v blato toplih stolčkov in naj nikoli več ne klobasajo o demokracijo. Zaigrali so jo zaradi nevednosti in dobro plačanih služb, ker so samo to rabili.
    Sedaj bodo spet kvakali kako so oni “čutili” da je nekaj narobe. Pa kaj boš čutil, če se to da izračunati. Kaj boš govoril, da si znanstvenik, če imaš kratko pamet pa še misliš počasi. Kje Vam je sedaj IQ. Pa ne ob gašperčku in slovenskih večernicah izpred 100 let!!!

  8. Dopolnjujem:
    – sonaravni in nesonaravni državljani.

    Nesonaravno je tudi tisto, kar je totalitarno, torej nedemokratično.
    pa tudi kar nidomoljubno.

    Za človeka je namreč značilna plemenita ljubezen.

  9. Iz članka o Patru Kolbeju … “ustvarjalno moč ima samo ljubezen”
    In še …”sovraštvo nima te moči”.
    S tem je vse povedano.

  10. Ljubezen z veliko začetnico, seveda.
    Ne vem, mene se je ta fotografija tako dotaknila, kot da je on še vedno živ.
    In da nam predaja neko sporočilo.

  11. Človek s sovraštvom v srcu zaznava svoje okolje subjektivno.
    Pogosto slišimo, da ni v stiku z realnostjo.

  12. Neizvrševanje ustavnih odločb, pomeni grobo zlorabo oblasti v korist privilegirane oblastne skupine.

    Gre za zavrženo mafijsko egoistično dejanje oblasti z grobo kršitvijo ustavnih temeljev slovenske države.

    V odnosu do otrok v zasebnih šolah je diskriminacijsko in zaničevalno ravnanje do teh otrok!

  13. Uveljavimo svoje enakovredne človekove pravice, ki nam jih jamči slovenska ustava.

    Zakaj bi privilegirani in zaradi tega skorumpirani imeli več pravic in boljši državljanjski status od ostalih slovenskih državljanov?!

    Odgovori

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite