Klavzura kot pesek v oči

10
82

Klavzura, nenavaden izraz, nam iz medijev bije zadnje dni. Pa sem malo pogledal kaj klavzura sploh pomeni. Izraz je precej cerkven in pravzaprav originalno označuje del samostana, kjer je omejen dostop do nekaterih prostorov. V ženskih samostanih je to na primer prostor, kamor moški ne smejo. V moških samostanih je ravno obratno. Lahko so to tudi prostori kamor obiskovalci ne smejo vstopiti. Nekateri redovi imajo pod klavzuro kar celoten samostan. Kaj ni nenavadno, da ta tako cerkven, pravzaprav nenavaden in nekako strog izraz uporablja posvetna vlada za samo malo drugačno sejo?

Kako se strateško načrtuje in določa prioritete?

Klavzuri bi po moje lahko rekli na primer strateški načrtovalni vikend. Tako resnemu strateškemu razmisleku pravimo recimo skavti, ko se skupina ljudi, ki so odgovorni za organizacijo, zapre na kakšno osamljeno lokacijo za nekaj dni –  po navadi je to cel vikend – in dela. Strateško načrtovanje mora skoraj obvezno moderirati strokovnjak za facilitiranje skupinskih procesov, kar je izjemno zahteven posel. Le taka klavzura, torej dovolj dolga in pod vodstvom veščega facilitatorja, lahko da rezultate, ki bodo kakovostni in obenem zavezujoči. Zaradi narave procesa in zavezanosti, ki pri skupinskem delu nastane. Na strateškem načrtovanju se mora najprej ustvariti primerno vzdušje in primerni odnosi med ljudmi, kar se nikoli ne doseže na hitro in na silo. Proces ustvarjanja primerne “klime” v primeru, da imajo ljudje medsebojne probleme, pa traja še dalj časa, če se sploh ustvari.

Samo pesek v oči

Tale medijsko razvpita klavzura nima prav ničesar kar je potrebno, da strateško načrtovanje uspe. Skupina, po domače rečeno “skreganih” ljudi, ki se svojih notranjih razprtij sploh niso dotaknili, se je torej za en sam dan zaprla nekam in sestankovala. Po moje tudi brez facilitatorja. Mediji ga ne omenjajo, a najverjetneje je bil to kar predsednik vlade, ki pa je svoje facilitatorske spretnosti že pokazal, ko so pomotoma “odprli sejo vlade za javnost”. Sam si nikakor ne morem predstavljati, da bi nekaj kriznih ministrov koalicije in predsednik DeSUSa, v stanju neenotnosti v kakršnem so sedaj, lahko v enem dnevu naredili kakršenkoli kvalitativni preskok in dosegli zavezo za uresničevanje. Nemogoče, že zaradi načina izvedbe. Zato je bilo tole “klavzurno” zapiranje samo metanje peska v oči javnosti. In nič več.

Foto: PhotoXpress

10 KOMENTARJI

  1. Zelo zanimivo se mi zdi, da ljudje, ki se posmehujejo vsemu, kar le zadiši po presežnem, ali cerkvenem, tako pogosto uporabljajo ta res cerkveni izraz. To nam samo potrjuje, če nam je prav, ali ne, da naša kultura izhaja iz katoliških korenin.
    Je pa smešno, da se za takole lahkotno “čajanko” uporablja tako resna beseda. Sicer pa delo naše vlade vse bolj postaja ples brez vsebine.
    UBOGA SLOVENIJA! !

  2. Jasno, vse to so PR floskule, ki jih nato mediji servirajo raji. Podobno je z Golobičevo ‘novo politiko’ (sedaj že passe), pa Janševo ‘drugo republiko’, Pezdirjevim ‘resetom’, Pahorjevimi ‘kavicami’ itd.

  3. Pozdravljen, Aleš. Potem ko si tako lepo opozoril na pomen besede klavzura, bi se lahko našel še kakšen navihanec, ki bi trdil, da vladajoča koalicija ne ve, da je po slovenski ustavi Cerkev ločena od države, in uporablja “cerkvene” izraze.

    Lahko pa seveda pogledamo vso zadevo tudi bolj resno. Glede na to, kako se del slovenske politike in pripadajoče javnosti boji, da bi se njihovi otroci poučili o verah (in spotoma tudi o z pripadajočem izrazoslovju), se lahko vprašamo, za kaj se bo na slovenskem čez petdeset let uporabljalo besedo tabernakelj.

  4. No, stric Aleš, to nikakor ni prvi primer uporabe besede “klavzura” v sekularne namene. Še dobro, da zborovanju niso nadeli imena “konklave”. Janko, “tabernakelj” pa v latinščini ne pomeni drugega kot šotor. Torej je stric Aleš na dobri poti: vse skupaj spominja na skavte. No, ali pač tabornike. 😉

  5. Dejansko so že s samim imenom delovali konfesionalno in za to trošili javna sredstva, saj so si pisali ure. To pa je protizakonito.

  6. Časnik.si

    Spoštovani,

    storila sem nedopustna dejanje, sposodila sem se vašo sliko “klavzura”. Slika je kot bi Bog poljubil Slovenijo. Krasna, enkratna, žarek v zasoju. Hvala, ker mi niste preveč zamerili. Vendar …

    Ne vtikajte nosu v klavzuro!

    Prepovedano je vtikanje nosu v samostanske prostore kriznega štaba, v prostore, v katere nimajo vstopa novinarji ne državljani. Prepovedano je vtikanje nosu v zadeve, ki se vas ne tičejo.

    Smo svobodni in svobodo izbiramo sami. Prisluhnite šumom njihovih oblačil! Simbolnost klavzure ni razumljena kongnitivno ali jezikovno, tako kot transcendenca v neoliberalizem ni dojeta antropološko. Kdor smiselno dia-bolično razume zgodovino, bo razumel tudi fenomen klavzure, ki se hoče odrešiti pečata bulmastifijev, tajkunov, brezposlenosti, nizkega BDP-ja in podobnih hudimanih reči, ki jemljejo vladi moment njene modernosti, njen mundus symbolicus.

    Glede na zgodovinsko utemeljenost razlogov klavzure je treba doumeti bistvo stvari. Pod strogim nadzorstvom nam pripravljajo večnamenske klavzurne reformne zakone. Izključena je ideološka pripadnost, h kateri klavzura pripada, saj prava klavzura se ne ustraši niti grožnje ognja, ne kazni in ne plačila za zmote in zarote. Že od nekdaj je bil vmesni prostor med ljudstvom, plemstvom in kraljem, zato je treba razlikovati med časom, nadčasnim in brezčasnim. Tudi dialog med klavzurnimi celicami je povsem nemogoč, ker je telefonska zveza izključena zaradi možnosti prisluškovanja radovednih novinarjev. Pogledi na levo in desno niso dopustni, zato si nadenejo konjske plašnice. Gre za globoko premišljevanje. Za vprašanje razbolele človečnosti, ki tipološko temelji na srakarstvu in žalostni izkušnji pokradenega gospodarstva.

    Potreben bo klavzurni kvas, ki bi vzhajal iz globoke, globoke tišine in se sunkovito iztrgal iz teme. Tudi za elitnost gre, razporejeno po darovih, ki so padali nekaterim z neba. Kot mana božjim izbrancem. Res pa je, da ima ta vlada vse čarobne lastnosti, izven vsake resničnosti in presega meje občutljivosti za stvarnost.

    Očarajo avtomobili pred klavzurno palačo, ki pričarajo vsebino klavzuriranja, še gorenjske snežinke so zatajile in zgoščeni oblaki nemo lebdijo. Bellow Henderson, kralj dežja pravi: “Imel sem se za potepuha in sem imel za to svoj razlog; poglavitni moj razlog pa je bil, da sem se vedel kot potepuh.«

    Seveda v robinzonskem stilu doživeti zeleno klavzuro v naravi na Gorenjskem, v rezidenci Petra II. Karađorđevića in Maršala Broza pa ni od muh, je več kot dogodivščina in prigoda uspešne pripovednosti, izkušnja, ki uteleša poskus klavzurnega življenja brez nagrad, če vladi ne bo šlo. Kakšno klavzurno fotografijo vam zaupajo prihodnjič!

    Podnožje bolečine siromašnih naseljujejo bitja, ki jim klavzuranti pravijo: »Predano počakajte, da se izkažemo v javnem interesu!«

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite