Kjer je lepo biti samo človek v Božjem naročju

1

Ko gledam svoje mahanje po zraku (1 Kor 9,26) v še enem neposrečenem letu, ko opazujem svoje šibke in nemočne poskuse oznanjevanja v časih, ko se zdi to povsem nepotrebno, se počutim, kot da je moj trud, moje delo res eno samo, drobceno »gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji« (Mr 4,31). Drugače povedano, da ne velja prav nič.

Ideologija števil

Sumim, da je za ta moj občutek kriva splošna prepričanost, da sta usoda sveta in potek življenja bolj ali manj odvisna od mene, novodobnega boga. Domišljati smo si začeli, da naš jaz »nosi ves svet v rokah«. In da je tako od moje pridnosti odvisen tudi moj uspeh, rezultati so postali naš novi bog. In številke, vse smo začeli meriti, število korakov na dan, število sekund do cilja, število pregledanih pacientov, število všečkov, število osvojenih vrhov, celo število prebranih knjig in še in še. Po teh številih, rezultatih, po izboljšanih rekordih merimo svojo pomembnost, morda celo smiselnost tega, da obstajamo. In se počutimo brez vrednosti, če ne beležimo pravega učinka svojega napora. Ali pa se imamo zgolj za nesposobne ali lene.

Da je za mojim občutkom res tale filozofija sedanjosti, mi namiguje toliko ljudi, ki so se pod težo svojega življenja zlomili, ki niso več zmogli tekmovalnega ritma s samim seboj. Pa ne razumemo. Ne razumemo njihovega opozorila, da je človek šibko, krhko bitje z določenimi (precej nizkimi) mejami.

Samo od sebe

Da s tem ni prav nič narobe, je sporočilo Jezusove prilike o rastočem žitu. Človek, ki je vsejal seme, »spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako« (Mr 4,27). Samo od sebe rase seme, ki ga je človek vsejal, in človek ob tem nič ne more niti mu ni treba za to nič narediti. Ker gre v življenju večinoma za stvari, ki so večje od človeka, ki niso odvisne od njega, ampak od Tistega, ki daje rast. Uspešnost ali neuspešnost dejanj je pri tem samo stvar nepopolnega človeškega pogleda.

Ne gre za hvalnico lenobi, nikakor ne. Gre pa za osvobajajoče spoznanje, da sem samo človek, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Niti mu tega ni treba. Tako se človek nauči svojih meja. Potem je do zadovoljstva samo še en korak: da jih spoštuje.

Ko marljivo naredim, kar pač lahko in česar sem v svojih pomanjkljivostih sposoben, ter se s sekiranjem in ugajanjem drugim ne ženem prek svojih meja, ko zmorem zapustiti delo nedokončano in svoja dejanja nepopolna, ostane v meni ogromno prostora. Prostora za razvajanje. Prostora, kjer se pustim imeti rad. Kjer si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti. Kjer je lepo biti samo človek v Božjem naročju.

»On skrbi za vas.« (1 Pt 5,7)

1 komentar

  1. Ja, se strinjam. Verjamem pa tudi, da duhovnik Marko napisano izžareva s svojim življenjem, brez besed. In to je največ.

Comments are closed.