V Sloveniji je več kot 20 tisoč pedagoških delavcev, ki smo svojo poklicno kariero posvetili vzgoji in izobraževanju otrok in mladine. Vsakodnevno se srečujemo z različnimi oblikami nasilja v širšem družbenem okolju in vse to se zrcali tudi v vzgojno-izobraževalnih zavodih.
Že desetletja smo prepričani, da moramo slediti cilju ničelne tolerance pri vsakršni vrsti nasilja. Veliko se v javnosti razpravlja o tem, ali naj šola samo izobražuje ali tudi vzgaja. Kakšne oblike sodelovanja s starši naj bi spodbujale šolske oblasti, da bi vzgojna, ne le izobraževalna prizadevanja, peljala v dobro otrok, učencev, naših bodočih odraslih državljanov? Ob takšnih primerih, kot je ta, ki se je zgodil med devetošolci na Osnovi šoli Prule, pa se vsaj malo predramimo. Čeprav imajo šole vzgojne načrte, smo učitelji in vodstveni delavci pogosto nemočni. Včasih se straši odzovejo na način, da ne želijo ali ne zmorejo videti našega prizadevanja in pomoči, ki jo nudimo pri vzgoji njihovih otrok. Odzovejo se mlačno ali celo nasprotujejo osnovnim vzgojnim načelom.
Ko se te dni veliko piše in govori o našem kolegu Dušanu Mercu, ki se je znašel pred sodiščem, me spreletava občutek nemoči, ker se kolegu dela velika krivica. Lahko bi to bil na njegovem mestu kdo drug ali pa prav kmalu bo, če se bodo z vzgojnimi primeri ukvarjali pravniki, ki se na ravnanje v šoli strokovno ne spoznajo, se ne želijo seznaniti z njim ali pa jih to sploh ne zanima!
Zastavljam si še številna vprašanja: kje so bile in kje so v tem primeru šolske institucije (Zavod RS za šolstvo, Ministrstvo za šolstvo in šport), ki bi morale stopiti v bran ravnatelju Mercu? Zakaj se ne odzivajo učinkovito, čeprav vedo, da je ravnatelj Merc s svojim dejanjem deloval v korist žrtve? Ravnatelj je zaščitil žrtvi in ob tem ni bil nasilen do povzročitelja nasilja. Ta se je izobraževal na šoli do konca šolskega leta in dobil tudi zaključno spričevalo. Ravnatelj je empatično razumel posledice preživetega nasilja pri učenkah in se je zato odločil za ukrep, saj je vedel, da se lahko iz že storjenega nasilja razvije še hujše.
Kaj bi bilo, če bi žrtvi čustveno »pregoreli« in bi naredili še sami nasilje nad seboj?
Kaj bi takrat rekli starši, inštitucije in javnost?
Kje so pri vsem tem bili starši nasilnih otrok?
Kako si oni razlagajo nedopustno spolno nasilniško dejanje svojih otrok nad sošolkama?
Kdaj bodo ti nasilni učenci dobil prave vzgojne lekcije in se soočili s svojim početjem? Kdaj in kako bodo začeli ozaveščati neprimernost svojih dejanj?
Kaj so starši naredili, ko so izvedeli, da je njihov otrok izvajal spolno nasilje nad sošolko?
Se je to njim zdelo sprejemljivo?
So pomislili na to, da bo iz »majhnega zraslo veliko« in temu velikemu ne bo nekoč nihče več kos?
Kaj so delali inšpektorji na šoli?
Zakaj niso ravnatelju vsaj povedali, kako bi oni ravnali v takšni situaciji?
Seveda, odgovora niso imeli in ker na vsa našteta vprašanja ne bi znali odgovoriti so se spustili na administrativno področje. Kaj pa etika, morala, vest …?
