Danes se zelo jasno zavedamo, da je najboljša zaščita zoper težke in boleče izkušnje varno zavetje v medosebnih odnosih. Nobena veščina ali spretnost pridobljena v zrelih letih ne more nadomestiti ganljivega otroškega zaupanja v svet odraslih, v njihovo poštenost in naklonjenost. Taki odnosi v družini imajo globino in nudijo tolažbo, ki je ne more izčrpati nobena bolečina. Brezmejno zaupanje v svet odnosov omogoča otrokom, da se zoperstavijo še tako hudim travmatičnim okoliščinam, če le imajo ob sebi nekoga, komur lahko zaupajo in če se lahko na to oporo zanesejo.
Pred nekaj leti je izšla še ena od mnogih knjig (Survivors: True Stories of Children in the Holocaust), ki v zadnjem času – lahko bi rekli pospešeno – prinašajo otroška pričevanja zdaj že zelo starih ljudi iz časov, ko sta po Evropi divjala nacizem in fašizem. Zgodbe teh otrok segajo navadno nazaj v leto ’38 ali 39′, ko so se Židje na Poljskem postopoma zavedli, kakšno zlo jim preti in ko so se v nekaj dneh ali urah morali prilagoditi izjemno krutim posegom v njihov dotedanji svet. V očeh otrok, piscev te knjige, je ta svet še danes, po tolikih letih, ostal tak, kot so se ga spominjali, potem ko ga ni bilo več, in jim je od njega ostalo samo pogrešanje. Svet nežne mamine topline, njenega vonja, svet varnega zavetja v meščanskem okolju kakega manjšega mesta, svet objemov in skupnih iger, svet sanjarjenja o prihodnosti, pa svet sladkih vonjav iz slaščičarne na vogalu ulice, …, svet, za katerega slutimo, da morda le ni bil tako idealen, a je za te odraščajoče otroke, ki so v naslednjih petih ali šestih letih ušli smrti in se po vojni naselili v ZDA, ne samo ostal tak v njihovih spominih, ampak se je ponovno rodil v njihovih novih družinah, ob njihovih lastnih otrocih in vnukih.
V zvezi s tem se mi zdi zanimivih in pomembnih več stvari. Najprej to, da so otroci, ki so preživeli, imeli praviloma ob sebi nekoga, ki ni bil nujno njihov sorodnik, a jim je pomagal in jih obvaroval najhujšega. Na primer kak nizozemski dobrotnik ali pastor, ali poljska družina, s katero so bili povezani pred vojno, v enem primeru mlada vdova, Nemka, ki je prestrašena odprla vrata premrlemu najstniku, ki je tehtal vsega šestintrideset kil in ga skrila v kleti. Druga pomembna stvar, o kateri sicer lahko samo posredno sklepamo, je, da so bili to varno navezani otroci, kar bi pomenilo, da so ohranili v sebi zaupanje v starše, vase in v svet naklonjenih ljudi. Če sodimo po današnjih raziskavah o tem, kateri otroci se dobro znajdejo v svetu in so čustveno inteligentni, potem lahko sklepamo, da jim je prav ta notranja varnost omogočila, da so med vojno verjeli v lastne sposobnosti preživetja, da so znali ločiti slabe odrasle od dobrih, da so po vojni lahko začeli novo življenje in da so njihove zgodbe, kakor jih beremo danes, še vedno povsem iskreno otroške. Zgodbe o strahu in drgetanju, ki se ni ustavilo celo uro, zgodbe o roki, ki jih je zbudila in jim potisnila v naročje kos kruha, zgodbe o zadrževanju diha, medtem ko se nad tabo sprehajajo škornji. Kljub grozljivim smrtim in ubojem, ki so jim bili priče, ti otroci govorijo o teh časih brez jeze, a vendar povsem čustveno in z bolečino, ki je ne odevajo v črno-bela posploševanja. Bili so Judje-rablji in Judje-brezbrižni in prestrašeni, pa podivjani in grobi Nemci, pa negotovi Poljaki, in tako naprej, samo konkretna imena in konkretni ljudje, konkretni junaki in konkretne zgube. Naj navedem samo naslove zgodb, v katerih se lepo zrcali iskreni otroški pogled na svet in otroški strah naslovljen na starše: »Kaj se bo zgodilo z mano, zdaj ko so nacisti tu?«, »Kaj ni države na svetu, ki bi nas hotela sprejeti?«, »Tu bom torej umrl«, »Kako da so zvezde v tem grozljivem kraju videti tako srečne?«.
Vedno kadar berem te zgodbe, me preseneti, da nekako notranje poznam ta svet, čeprav ne prek pripovedovanja mojih odraslih sorodnikov in njihovega doživljanja druge vojne. Gotovo bo potrebno pri nas še veliko otroško iskrenega pripovedovanja o teh časih tako po družinah kot v javnosti. Prav tako me preseneča, zakaj nam vsa ta leta ni nihče povedal, da vojna zgleda tako in ne kot pravljični boj junakov in hudobcev in podobne neslanosti, odete v jezo in kazanje s prstom na krivce. Šele danes razumem, da so te pravljične zgodbe v bistvu vnazaj popravljeni spomini, se pravi, spomini prilagojeni trenutnim potrebam pisca in potrebam njegovega trenutnega okolja. Gotovo je bila za to popačenje kriva ideologija in režimska strahovlada, toda ne morem si kaj, da si ne bi mislil, da so razlogi tudi globlji. Saj bi lahko nekdo napisal tudi kaj apolitično iskrenega, pa vendar z otroško prepričljivostjo. Kaj so pri nas vsi izgubili sposobnost otroškega pripovedovanja? In kam je izginilo njihovo otroštvo? Saj je zdaj vendarle minilo dovolj časa, da bi si ljudje lahko upali povedati kaj o sebi in svojih iz tistih časov. Ampak si ne. (Medtem objavljajo spomine ljudje, ki bi jim izguba spomina prišla še kako prav, če bi se zaradi svojih dejanj po vojni in v času bivšega režima znašli na sodišču. Je mogoče, da smo se vsa ta leta po 1990 lovili samo okoli tega, ali se bodo tudi za te ljudi začela sojenja???).
Problem zgodb, ki smo se jih pri nas naposlušali v vseh teh letih je, da so to samo odrasle zgodbe, zgodbe, ki že imajo črno-bel konec, zgodbe polne jeze in vseh drugih obramb, ki jih otroci še nimajo, zgodbe, ki so sposobne zanikanja, olepševanja in manipulacije, česar otroci še niso sposobni. Kar z drugimi besedami pomeni, da morda sploh ne vemo, kako zgleda vojna in da bi to lahko bila zelo slaba podlaga za našo prihodnost. Kaj ni tako, da samo narodi, ki si niso uspeli z otroško iskrenostjo povedati, kako zgleda vojna in kaj doživljajo otroci med vojno, hitijo v nove vojne? Še vihtijo orožje in tulijo o junaštvih. To so narodi brez otroštva. Nadaljnji problem je, da se teh zgodb pri nas še vedno nismo otresli in zato nismo mogli vse doslej z otroško vero ponovno zgraditi sveta, v katerem bi lahko živeli naši otroci in v katerem bi mi in oni z vrstniki ustvarili varne zaupljive odnose. Zato nikoli nismo mogli preveriti, kaj je res in ali je varni svet našega otroštva res nekoč obstajal in ga lahko vedno obnovimo, ali pa je vse skupaj samo slaba tolažba in je svet v resnici tavanje brez doma in brez zaupanja v odrasle, svet, v katerem vojne ni nikoli konec.
Tako ni čudno, da še vedno živimo v nekakšnem »napol« svetu, ki ni niti resničen, ker vemo, da je popačen, prikrojen in napol zlagan (»ampak saj veste, včasih kaka laž ni laž …« in podobna slepomišenja) niti povsem napačen, ker vsakič znova s kakšnim incidentom poskrbimo, da stari svet groze vstane od mrtvih in se nam podre zaupanje v soljudi. Problem teh odraslih zgodb je, da govorijo o svetu permanentne vojne, ki so ga ti odrasli vzeli malo preveč zares in se vanj vključili do te mere, da še danes ne znajo ven iz njega in bi zato radi vse prepričali, da se iz tega sveta ne da priti ven. Kar seveda ni res. Iz tega sveta, kot kažejo zgodbe judovskih otrok, nas zlahka popeljejo iskrene otroške zgodbe, v katerih sta resnica in sočutje eno in isto. To, da obstajata pravica in resnica, v katerih ni sočutja, je grda odrasla goljufija.
Pripis uredništva: Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje”.
Foto: Flickr
