Kje so naši otroški spomini na drugo vojno?

14
334

otroci spomenik Praga žrtve vojnaDanes se zelo jasno zavedamo, da je najboljša zaščita zoper težke in boleče izkušnje varno zavetje v medosebnih odnosih. Nobena veščina ali spretnost pridobljena v zrelih letih ne more nadomestiti ganljivega otroškega zaupanja v svet odraslih, v njihovo poštenost in naklonjenost. Taki odnosi v družini imajo globino in nudijo tolažbo, ki je ne more izčrpati nobena bolečina. Brezmejno zaupanje v svet odnosov omogoča otrokom, da se zoperstavijo še tako hudim travmatičnim okoliščinam, če le imajo ob sebi nekoga, komur lahko zaupajo in če se lahko na to oporo zanesejo.

Pred nekaj leti je izšla še ena od mnogih knjig (Survivors: True Stories of Children in the Holocaust), ki v zadnjem času – lahko bi rekli pospešeno – prinašajo otroška pričevanja zdaj že zelo starih ljudi iz časov, ko sta po Evropi divjala nacizem in fašizem. Zgodbe teh otrok segajo navadno nazaj v leto ’38 ali 39′, ko so se Židje na Poljskem postopoma zavedli, kakšno zlo jim preti in ko so se v nekaj dneh ali urah morali prilagoditi izjemno krutim posegom v njihov dotedanji svet. V očeh otrok, piscev te knjige, je ta svet še danes, po tolikih letih, ostal tak, kot so se ga spominjali, potem ko ga ni bilo več, in jim je od njega ostalo samo pogrešanje. Svet nežne mamine topline, njenega vonja, svet varnega zavetja v meščanskem okolju kakega manjšega mesta, svet objemov in skupnih iger, svet sanjarjenja o prihodnosti, pa svet sladkih vonjav iz slaščičarne na vogalu ulice, …, svet, za katerega slutimo, da morda le ni bil tako idealen, a je za te odraščajoče otroke, ki so v naslednjih petih ali šestih letih ušli smrti in se po vojni naselili v ZDA, ne samo ostal tak v njihovih spominih, ampak se je ponovno rodil v njihovih novih družinah, ob njihovih lastnih otrocih in vnukih.

V zvezi s tem se mi zdi zanimivih in pomembnih več stvari. Najprej to, da so otroci, ki so preživeli, imeli praviloma ob sebi nekoga, ki ni bil nujno njihov sorodnik, a jim je pomagal in jih obvaroval najhujšega. Na primer kak nizozemski dobrotnik ali pastor, ali poljska družina, s katero so bili povezani pred vojno, v enem primeru mlada vdova, Nemka, ki je prestrašena odprla vrata premrlemu najstniku, ki je tehtal vsega šestintrideset kil in ga skrila v kleti. Druga pomembna stvar, o kateri sicer lahko samo posredno sklepamo, je, da so bili to varno navezani otroci, kar bi pomenilo, da so ohranili v sebi zaupanje v starše, vase in v svet naklonjenih ljudi. Če sodimo po današnjih raziskavah o tem, kateri otroci se dobro znajdejo v svetu in so čustveno inteligentni, potem lahko sklepamo, da jim je prav ta notranja varnost omogočila, da so med vojno verjeli v lastne sposobnosti preživetja, da so znali ločiti slabe odrasle od dobrih, da so po vojni lahko začeli novo življenje in da so njihove zgodbe, kakor jih beremo danes, še vedno povsem iskreno otroške. Zgodbe o strahu in drgetanju, ki se ni ustavilo celo uro, zgodbe o roki, ki jih je zbudila in jim potisnila v naročje kos kruha, zgodbe o zadrževanju diha, medtem ko se nad tabo sprehajajo škornji. Kljub grozljivim smrtim in ubojem, ki so jim bili priče, ti otroci govorijo o teh časih brez jeze, a vendar povsem čustveno in z bolečino, ki je ne odevajo v črno-bela posploševanja. Bili so Judje-rablji in Judje-brezbrižni in prestrašeni, pa podivjani in grobi Nemci, pa negotovi Poljaki, in tako naprej, samo konkretna imena in konkretni ljudje, konkretni junaki in konkretne zgube. Naj navedem samo naslove zgodb, v katerih se lepo zrcali iskreni otroški pogled na svet in otroški strah naslovljen na starše: »Kaj se bo zgodilo z mano, zdaj ko so nacisti tu?«, »Kaj ni države na svetu, ki bi nas hotela sprejeti?«, »Tu bom torej umrl«, »Kako da so zvezde v tem grozljivem kraju videti tako srečne?«.

Vedno kadar berem te zgodbe, me preseneti, da nekako notranje poznam ta svet, čeprav ne prek pripovedovanja mojih odraslih sorodnikov in njihovega doživljanja druge vojne. Gotovo bo potrebno pri nas še veliko otroško iskrenega pripovedovanja o teh časih tako po družinah kot v javnosti. Prav tako me preseneča, zakaj nam vsa ta leta ni nihče povedal, da vojna zgleda tako in ne kot pravljični boj junakov in hudobcev in podobne neslanosti, odete v jezo in kazanje s prstom na krivce. Šele danes razumem, da so te pravljične zgodbe v bistvu vnazaj popravljeni spomini, se pravi, spomini prilagojeni trenutnim potrebam pisca in potrebam njegovega trenutnega okolja. Gotovo je bila za to popačenje kriva ideologija in režimska strahovlada, toda ne morem si kaj, da si ne bi mislil, da so razlogi tudi globlji. Saj bi lahko nekdo napisal tudi kaj apolitično iskrenega, pa vendar z otroško prepričljivostjo. Kaj so pri nas vsi izgubili sposobnost otroškega pripovedovanja? In kam je izginilo njihovo otroštvo? Saj je zdaj vendarle minilo dovolj časa, da bi si ljudje lahko upali povedati kaj o sebi in svojih iz tistih časov. Ampak si ne. (Medtem objavljajo spomine ljudje, ki bi jim izguba spomina prišla še kako prav, če bi se zaradi svojih dejanj po vojni in v času bivšega režima znašli na sodišču. Je mogoče, da smo se vsa ta leta po 1990 lovili samo okoli tega, ali se bodo tudi za te ljudi začela sojenja???).

Problem zgodb, ki smo se jih pri nas naposlušali v vseh teh letih je, da so to samo odrasle zgodbe, zgodbe, ki že imajo črno-bel konec, zgodbe polne jeze in vseh drugih obramb, ki jih otroci še nimajo, zgodbe, ki so sposobne zanikanja, olepševanja in manipulacije, česar otroci še niso sposobni. Kar z drugimi besedami pomeni, da morda sploh ne vemo, kako zgleda vojna in da bi to lahko bila zelo slaba podlaga za našo prihodnost. Kaj ni tako, da samo narodi, ki si niso uspeli z otroško iskrenostjo povedati, kako zgleda vojna in kaj doživljajo otroci med vojno, hitijo v nove vojne? Še vihtijo orožje in tulijo o junaštvih. To so narodi brez otroštva. Nadaljnji problem je, da se teh zgodb pri nas še vedno nismo otresli in zato nismo mogli vse doslej z otroško vero ponovno zgraditi sveta, v katerem bi lahko živeli naši otroci in v katerem bi mi in oni z vrstniki ustvarili varne zaupljive odnose. Zato nikoli nismo mogli preveriti, kaj je res in ali je varni svet našega otroštva res nekoč obstajal in ga lahko vedno obnovimo, ali pa je vse skupaj samo slaba tolažba in je svet v resnici tavanje brez doma in brez zaupanja v odrasle, svet, v katerem vojne ni nikoli konec.

Tako ni čudno, da še vedno živimo v nekakšnem »napol« svetu, ki ni niti resničen, ker vemo, da je popačen, prikrojen in napol zlagan (»ampak saj veste, včasih kaka laž ni laž …« in podobna slepomišenja) niti povsem napačen, ker vsakič znova s kakšnim incidentom poskrbimo, da stari svet groze vstane od mrtvih in se nam podre zaupanje v soljudi. Problem teh odraslih zgodb je, da govorijo o svetu permanentne vojne, ki so ga ti odrasli vzeli malo preveč zares in se vanj vključili do te mere, da še danes ne znajo ven iz njega in bi zato radi vse prepričali, da se iz tega sveta ne da priti ven. Kar seveda ni res. Iz tega sveta, kot kažejo zgodbe judovskih otrok, nas zlahka popeljejo iskrene otroške zgodbe, v katerih sta resnica in sočutje eno in isto. To, da obstajata pravica in resnica, v katerih ni sočutja, je grda odrasla goljufija.

Pripis uredništva: Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje”.

Foto: Flickr

14 KOMENTARJI

  1. Oh, rekel bi patetika, če ni bil članek tako zagrenjen. Resnica in usmiljenje je eno in isto. “Resnica in sočutje” pa je zagrenjena izpeljanka. Vojne so realnost in zato ne smemo greniti otrok. Avtor pa bi rad predvsem to: na račun mirobljubnosti jemati pogum otrokom in vzgajati strahopetce.

  2. Članek mi je dober.
    “Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!«” (Mt18,2)

    Drugače pa imam o pojmu sočutje tudi jaz mešane občutke. Po SSKJ je sočutje “čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga”. Sočutje torej nekako predpostavlja da je nekdo bolan. V kontekstu gornjega članka bi še nekako šlo. Ampak zdi se mi, da se v mladih katoliških družinah beseda sočutje prepogosto uporablja v zvezi z vzgojo sicer zdravih otrok. Recimo Sočutno starševstvo kot neka nova vzgojna metoda. Ampak ta pojem lahko staršem povzroči podzavedno predpostavko, da so njihovi otroci malo bolni.

    Zdravku dam prav, takšni otroci bodo vzgojeni v strahopetce.

  3. Pustimo strahopetnost. Avtor imam popolnoma prav. Sočutje je osrednje “zdravilo” vseh ranjenih medsebojnih odnosov. Svet brez sočutja je darwinistični svet boja za obstanek, ki bi ga morali že zdavnaj prerasti.

  4. se popolnoma strinjam kar se tiče darwinizma in vse slabo izhaja iz darwinizma, ki se konča pri točki sočutje, in kdor ni zmožen prestopiti te točke, ostane v golem boju za obstanek, kar pa totalitarizem po svoje tudi je.

  5. Mislim, da sta sočutje in empatija malo različna pojma. Dobro bi si bilo priti na jasno. Če jaz do nekoga gojim empatijo je nekaj drugega, kot če sem sočuten. V slednjem primeru je tisti drugi malo “bogi”.

  6. Tudi glede sočutja, bi morali dopuščati razvojnost odnosov na višjo raven.

    Vemo kako je bila zgodovina kruta, še nedolgo nazaj.
    Pri mnogih je obstojalo le sočutje do najbližjih ali pa naših, ko so bili v težavah.

    Že sam izraz veleva širšo razlago odnosov med ljudmi.

    Sočutje pomeni tudi, da duhovno začutim duhovno bit sočloveka, njegovo prošnjo, stisko, njegov problem, njegovo videnje načina rešitve problema…

    Sočutje ne pozna medsebojnega hladnega, nespoštljivega, odklonilnega, nesodelovalnega ali celo sovražnega zidu.

  7. Zakaj je tega iskrenega, poglobljenega proučevanja, pogovarjanja in pisanja o medsebojnih odnosih, zlasti v javnem življenju znatno premalo.

    Zakaj ne začutimo drug drugega v iskreni duhovni biti, ki množi pozitivne vrednote v medsebojnih odnosih?!

  8. “Kaj so pri nas vsi izgubili sposobnost otroškega pripovedovanja? In kam je izginilo njihovo otroštvo? Saj je zdaj vendarle minilo dovolj časa, da bi si ljudje lahko upali povedati kaj o sebi in svojih iz tistih časov. Ampak si ne.”
    Najprej hvala, g. Erzar za – po mojem mnenju – članek, ki razkrije bistvena vprašanja našega odnosa do polpretekle zgodovine, predvsem do njenega vojnega in povojnega nasilja, in nakaže tudi rešitve v zrenju tistih časov z otroškimi očmi, ki jih vodi sočutje in onkrajideološkost.
    Po drugi strani pa moram reči, da ni čisto res, da si Slovenci nismo nič “upali povedati kaj o sebi in svojih iz tistih časov”.
    Mislim, da je kar nekaj literature, ki predstavlja tiste krute čase nadideološko in skozi otroško perspektivo. Npr. pisanje pisatelja Lojzeta Kovačiča (Prišleki in drugi romani), potem Marjana Rožanca z Ljubeznijo … Morda je težava tudi v tem, da preveč beremo ideološko nabite tekste, junaške zgodbe o “naših” in “vaših”, ker so tako lahko razumljive – v njih je vse jasno, skratka, ali pa nam je prava literatura pretežka ali pa je v šoli posredovana skozi ideološke obrazce, ki zabrišejo njeno humanistično sporočilo.
    Seveda je najpomembnejša tista “literatura”, ki nam jo posredujejo naši stari starši o času, ki so ga sami preživeli. Mnoge njihove pripovedi so onkrajideološke in še zadnji čas je, da jim prisluhnemo, da iz njih izbezamo tisto resnico vojne, zaradi katere ne bomo več ponavljali njihove vojne zgodbe.

    • Kaj je s tem “otroškim pripovedovanjem”? G. Kurinčič, so vam stari staši pripovedovali “po otroško” ves pekel, ki so ga doživljali? Ravno k temu kolikor razumem kliče avtor. Absolutno se ne strinjam.
      Je morda v tem (vzbujanje sočutja) opravičilo, da zdaj na TVju mirno kažejo trupla ljudi ob raznih atentatih in terorističnih napadih, ali celo nesrečah? Absolutno se ne strinjam! To je gnusna hudobija odgovornih urednikov.

      Sploh, menim da ni stvar v sočutju ampak v krivici! Sočutje je zlahka zaigrano. Vsak malo boljši lopov vam bo pihal na dušo in “sočustvoval” z vami.

    • Seveda je najpomembnejša tista “literatura”, ki nam jo posredujejo naši stari starši o času, ki so ga sami preživeli. Mnoge njihove pripovedi so onkrajideološke in še zadnji čas je, da jim prisluhnemo, da iz njih izbezamo tisto resnico vojne, zaradi katere ne bomo več ponavljali njihove vojne zgodbe.Konec citata.

      Starih očetov po očetovi in mamini strani nisem nikoli v življenju videla.
      Starega fotra po mamini strani pred nekaj dnevi prvič v življenju videla na fotki v knjižici v knjižnici.
      Starega fotra po fotrovi strani do danes še nisem videla niti na fotki, niti ne vem kje je pokopan.

      Ja, srčno si želim jim prisluhnit, zato se trudim …

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite