Kje so kristjani-oporečniki?

63

ideologij in oporecnikiLiterarni zgodovinar akademik prof. dr. Janko Kos je pri založbi Beletrina pred kratkim izdal delo »Ideologi in oporečniki«, ki je nekakšno nadaljevanje dela »Umetniki in meščani«. Slednje je prineslo avtorjeva spominjanja na meščansko predvojno Ljubljano, nova knjiga pa je namenjena povojnemu času. Tako kot prvi, tudi drugi knjigi za bralca izven literarnih krogov umanjka širše zanimivosti; blizu pa bo literarnim zgodovinarjem in krogu, ki se je zbiral okrog revij »Sodobnost«, »Revija 57« in »Perspektive«.

Pomembnejše od teh – morda subjektivno zaznanih – pomanjkljivosti pa se mi zdi v zadnjem delu dvoje. Prvič, kako je omenjeni intelektualni krog pravzaprav zelo pozno spoznal zmoto jugoslovanskega socializma. Na strani 84 tako Kos, ko piše o »Reviji 57« kot o krogu, kjer je morda že nastajal obraz nove ideologije, pravi: »Toda dvomim, da je kdo od nas – razen morda Pučnik – že mislil na kaj takšnega. Najbrž smo še zmeraj verjeli, da je jugoslovanski socializem najboljši izmed vseh možnih in ga je mogoče izboljšati ali pa da je vsaj edini, o katerem sploh lahko premišljamo.« Generacija otrok revolucionarjev ali pa njihovih meščanskih simpatizerjev je torej dolgo verjela v socializem. Med njimi je kot sin kmečkih staršev na neposreden način vanj podvomil – tako avtor – le Pučnik, za katerega Kos pravi, da je kasneje postal vezni člen med starejšim oporečništvom revijašev ter mlajšimi oporečniki okrog »Nove revije« in »Mladine«.

Takšno razmišljanje avtorja je blizu intelektualnemu krogu okrog stranke SDS, ki je s svojim publicističnim delom, simbolno pa tudi s poimenovanjem brniškega letališča izpostavil pokojnega dr. Jožeta Pučnika kot pravega, osrednjega, najizrazitejšega slovenskega oporečnika.

Pučnik je bil med tistimi (edini?), ki se je spustil v kritiko sistema brez skrivanja te kritike med literarne ali filozofske vrstice. Pogumno je za to svojo vero v resnico in svobodo odsedel in bil primoran zapustiti domovino.

Vendar se zdi – in tu prehajam k drugemu pomisleku ob knjigi – da avtor pozablja na druge slovenske oporečnike; ne namenoma, ampak preprosto zato, ker so mu bili fizično ali nazorsko oddaljeni. Najprej mislim tu na naše politično izseljenstvo, pa tudi na domače katoliške kroge, ki so se dobro izkusili v vsakovrstni represiji. Mislim pa tudi na vrsto zelo raznorodnih oporečnikov kot so Angela Vode, Viktor Blažič, Franc Miklavčič, Ljubo Sirc, Drago Jančar in drugi, ki nedvomno zasedajo visoka mesta v hagiografiji slovenskega političnega oporečništva.

V knjigi je presenetljiva zlasti skoraj popolna odsotnost kakršnekoli omembe katoliških izseljenskih, zamejskih in domačih krogov. Ker je avtor skoraj zagotovo vedel vsaj za njihov obstoj, si te odsotnosti ni mogoče razložiti drugače kakor s popolno družbeno anonimnostjo katoliških vrst v prejšnjem sistemu. Ruda Jurčec, Marko Kremžar, Franc Jeza, Zorko Simčič, Alojz Rebula so le nekatera, na hitro navržena imena, mimo katerih zgodovina slovenskega oporečništva pač ne more.

Ta anonimnost je bila večidel vsiljena; katoliški krogi si tudi varnega zavetja filozofije in literarne kritike niso mogli privoščiti. Del te anonimnosti pa je bil verjetno tudi svobodno sprejet, kot del – kristjanom pogosto tako ljube – pasivnosti.

Spominjanja na katoliško oporečništvo je nekaj tu in tam, česa sistematičnega še ni; nekaj je o tem napisal Jože Strgar v svoji zadnji knjigi “Treba je povedati”. Da katoliško oporečništvo tudi danes ostaja večidel v anonimi, pa je morda krivo tudi sámo s pretiranim poudarjanjem specifičnih verskih razlogov za odpor totalitarni oblasti, ki niso bili zgolj v obrambi verskih svoboščin, ampak v oporekanju vere komunistični ideologiji.

Ta manko kristjanov v spominih na slovensko oporečništvo (med in po revoluciji) morda narekuje, da smo slovenski kristjani nekoliko previdnejši, ko hitimo z razglaševanjem mučencev. Enako prav bi za prepoznavnost krščanskega v družbi prišli tudi kristjani-oporečniki, torej kristjani, ki so zastavili svojo svobodo ali celo življenje »zgolj« za civilne, državljanske pravice, »zgolj« za svobodo, in ne nujno neposredno za vero. Mislim, da je oz. bo Bog bogat plačnik tudi tem, če prav berem blagre.

Kristjani-oporečniki, kristjani kot borci za politično svobodo in proti političnemu terorizmu pa bi znali tudi nekoliko razbremeniti vlogo Cerkve med državljansko vojno pri nas, in to vojno prikazati bolj kot politični, civilizacijski in manj kot verski boj.

63 KOMENTARJI

  1. Dober članek. Sicer avtor nakaže, a si ne upa napisati, da je knjiga pristransko strankarska.

    Pučnik, kot zagrizen idealističen komunist, je preziral mafijsko in birokratsko naravo novega razreda.
    Kakšno vizijo je imel on? V čem se sploh po njegovo razlikuje socialdemokracija od socializma.

    No, točno to pravim. Večini politikov in družboslovcem in birokratom sploh ni niti malo jasno, da obstaja še kaj boljšega kot je socializem.

    Pučnikova SSDS je najbolj ostro rušila ekonomske reforme Peterletove vlade. Bili so tako kot Ruplovo SDZ na liniji komunistov.

    Kos:
    ” Toda dvomim, da je kdo od nas – razen morda Pučnik – že mislil na kaj takšnega. Najbrž smo še zmeraj verjeli, da je jugoslovanski socializem najboljši izmed vseh možnih in ga je mogoče izboljšati ali pa da je vsaj edini, o katerem sploh lahko premišljamo.« Generacija otrok revolucionarjev ali pa njihovih meščanskih simpatizerjev je torej dolgo verjela v socializem. Med njimi je kot sin kmečkih staršev na neposreden način vanj podvomil – tako avtor – le Pučnik, za katerega Kos pravi, da je kasneje postal vezni člen med starejšim oporečništvom revijašev ter mlajšimi oporečniki okrog »Nove revije« in »Mladine«. “

    • pavel: “Pučnikova SSDS je najbolj ostro rušila ekonomske reforme Peterletove vlade. Bili so tako kot Ruplovo SDZ na liniji komunistov.”
      =========================

      Fantaziraš, če se lepo izrazim, sicer pa napletaš neumnosti.
      SDSS je imela kakih 3% na volitvah in niti ni bila v stanju da bi karkoli rušila.
      Stranke SSDS pa sploh ni bilo, verjetno misliš na SDSS, pa ti v sovraštvu vleče na SS. 😉
      Podoben si Vehovarju, ki tudi kar nekaj na splošno napleta brez argumentov konkretnosti.

      • O tem mi je pravilo nekaj ljudi iz Demosa. Baje je nekaj ljudi iz SKD in SLS želelo narediti hitre gospodarske reforme. A ustavili so jih komunisti iz teh dveh levih demosovih strank.

        Tudi SDSS vleče po tvoji logiki na demokratično SS.

          • Baje, baje, nekaj ljudi …

            Poglejmo rezultate. Če se ujemajo s teorijo gospoda Pavla, potem morate to teorijo vsaj obzirno, z argumenti zavrniti.

            Torej: je pomladna stran prekinila s socializmom-komunizmom ali je dopustila, da isti ljudje vodijo Slovenijo dalje?

          • Advokatek gos. Alfe.
            V zadnjih 70 letih je bila desnica na oblasti cca 6 let. Raznim alfetam je še to očitno preveč.

  2. Tragedija Slovencev in katoličanov v Sloveniji je, da nihče ni bil oporečnik proti socializmu.

    Bili so večji in manjši uporniki proti komunistični mafiji, ali proti birokraciji. Niti pa ne toliko proti sistemu.

    Celo liberalec Ljubo Sirc je deloval v stranki Stara pravda, za katero pa Aleksander Bajt pravi, da je med vojno ponujala bolj socialističen program od komunistov.

    Torej, težko če je danes, 26 let po padcu komunizma v Sloveniji 10 katoličanov, ki se borijo proti socializmu. Ostali ga vsi malikujejo.

    • “Tragedija Slovencev in katoličanov v Sloveniji je, da nihče ni bil oporečnik proti socializmu.”

      Kar se katoličanov tiče, se bojim, a je bilo to sistemsko urejeno potem, ko so komunisti pobili krščansko elito.

    • Eno vprašanje za vas Pavel-mimogrede:izvorno ime pavel pomeni majhne postave,mali,majhen:res me skrbi,kako lahko teh ubogih”10 katoličanov”,ki jih omenjate,sploh zbere dovolj velik prispevek za spodobno nagrajevanje vašega stalnega,nenehnega prizadevanja umazati ime SDS in Janeza Janše…ali vam vsaj prinesejo kaj iz trgovine ali vam skuhajo itd?-saj vam samim očividno ne more ostati prav nič časa…

      • Gospod Baubau,
        imam občutek, da vam pa sam presvetli cesar Janez prinaša kaj iz trgovine in vam kuha …

      • Glede na to, da pišem po svoji vesti in ne malikujejo nikogar, nima nihče koristi od mojega pisanja. Za svoje pisanje nisem prejel niti enega evra, kaj šele več. Mislim spontano in ne delam za nobeno skupino oz. organizacijo.

        Nič od tega zgoraj vi ne morete trditi zase.

        Upam, da Slovenci nekoč dosežemo kritično maso nasprotnikov socializma in onemogočimo vsem socialistom raznih barv dostop do davkoplačevalskega denarja, trajno. In prodamo vso državno lastnino, da se birokrati in mafije ne igrajo več gospodarstva.

        • Nič od tega zgoraj vi ne morete trditi zase.
          =============
          brez nesramnosti se ne da odgovoriti na kritiko?

          • Na nesramne in lažnivce obtožbe mu vračam obtožbe. Če mam drugačno mnenje kot večina, to samo pomeni da nisem ne ovca in ne plačan politkomisar.

        • “… in onemogočimo vsem socialistom raznih barv dostop do davkoplačevalskega denarja …” A to potem končno pomeni tudi katoliške vrače? Ker jaz jim iskreno privoščim, da svoje zaklinjanje po dolgem času v zgodovini spet poskusijo prodati na trgu.

          Mislim, da bo vedeževalka Karin kar vesela množičnega izpada konkurenčnih blebetačev. 😉

  3. Po 45-letni diktaturi je v Sloveniji pač obstajala le ena elita – levičarska. Posamezni desno usmerjeni intelektualci s(m)o bili povsem zdesetkani in praktično brez možnosti javnega nastopanja. Normalno se je slovenska desnica lahko razvijala le v (omejenih pogojih) v tujini, pri zamejcih in v diaspori. Kdor se je s prepovedanimi idejami izpostavljal v domovini, je pristal v zaporu ali pa je vsaj imel velike probleme na delovnem mestu in v družbenem okolju enoumja. Tako se seveda tudi niso mogli razviti mnenjski voditelji (desnice) in tako s(m)o posamični razumniki bili pretežno v anonimnosti. Mislim, da je bil eden takšnih tudi Lojze Peterle. Verjamem, da je kaj objavljal, vendar jaz za njega nisem mogel zvedeti…

    • G. Tomažič : kaj so imele Češka, Slovaška, Madžarska, Poljska, Estonija, Litva, Latvija in Rusija, da so tranzicijo večinsko končale, medtem, ko je Slovenija še vedno na prvi stopnici (morda 10 procentov?). Kakšno opozicijo so one imele, pa je bil baje tam bolj trd komunizem in zaradi tega revščina 3x – 5x večja?

      Mislim,da imate pogumni ljudje Demosa danes glavno nalogo, da naredite primerjavo z ostalimi demokrati, da potegnete realne primerjave. Najslabše je graditi nove peščene gradove, kar gotovo koristi samo peščici na “desni” in Mafiji.

      Narediti moramo preboj in zvrniti mafijo in birokrate iz sedla.

    • Hm, gospod Tomažič. Davkoplačevalci smo vam pokonci vnovič postavili Slovenca. Pa se konservativci nanj niste naročali. Jaz sem se, do bridkega konca, pa sem z drugega pola. Pa zastonj frekvence Radiu Ognjišče? Tudi Jutranjik in TV3 bi preživela, če bi imela publiko. Nista.

      Kaj menite, kaj je bilo? Slabi avtorji, vtikanje politike (veva katere) – ali pa preprosto dejstvo, da je tistih 20 odstotkov prebivalstva, ki voli t. i. “desnico”, pač živi tako, da v resnici ničesar od medijsko relevantnega ne spremlja?

      Pa potem, kaj je bolje, te ljudi ozavestiti ali jih pustiti tam? Ker se bojim, da bo spet pridobil Kučan.

      Sprijaznite se. Časnik je super, ampak brez presežkov. Zagrenjeno, samopomilujoče tuljenje v isti rog.

      Bom kar grob: odkar se je počil Slivnik in je Markeš zamenjal dres … naša konservativna publicistika pač nima imena, ki bi malo množičneje potegnilo občinstvo.

  4. Knjigo sem (že) prebral. Dr. Janko Kos govori o ideologih in oporečnikih, s katerimi se je na svoji poti kot študent, kritik, urednik, profesor in akademik srečeval. Ne iščimo v knjigi tistega, kar knjiga ni. Ne gre za sistematično “obdelavo” ideologov in oporečnikov v slovenskem kulturnem prostoru, zato knjigi prav nič ne manjka 🙂

    Strinjam pa se, da bi bilo prav, da bi kdo raziskal in slovenski javnosti predstavil oporečništvo med katoličani. Če je oblast oporečništvo v nekaterih krogih nadzorovano dopuščala, katoličanom še dihati ni pustila. Spomnite se samo kakšne težave sta imela dr. Rode in dr. Peko ali prof. Črnilogar in krog okrog Mohorjeve družbe.

    Morda bi prav Mohorjeva lahko spodbudila in izdala takšno raziskavo in se s tako oddolžila tudi mnogim svojim sodelavcem.

  5. Ko avtor za odločilen kriterij disidenstva postavlja stiktno odklanjanje jugosocializma ( torej tako Jugoslavije kot komunizma)in išče med imeni politično dejavnih pogumnih intelektualcev, vrednih disidentskega imena, po možnosti še kristjanov, zame prezre eno očitno ime:

    Ciril Žebot! Politični emigrant v ZDA, profesor politične ekonomije na Georgetown Uni. Wash. DC. Avtor Neminljive Slovenije med drugim:

    http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi893138/

    V tej usmeritvi je Žebot čisti unikum. Sicer je navdih v veliki meri iskati v dr. Lambertu Ehrlichu in njegovem višarskem slovenstvu, ki je bil njegov duhovni oče pri Stražarjih.

    Že med drugo vojno, ko se Žebot umakne pred Gestapom v Vatikan, tam postane glavni tajnik Zveznega kluba srednje Evrope, pobude emigracij vzhodnoevropskih držav, predvsem poljske, ki se je zavzemal za t. i. Intermarium, to je za drž. povezavo vseh narodov med ruskim in nemškim prostorom. Obenem je Žebot od začetka 1945 vodil tudi Akcijski odbor za suvereno in neodvisno slov. državo, zato prišel v konflikt tudi z begunsko vlado v Londonu, konkretno z ministrom Krekom.

    • Sicer je pa meni nepošten in neprefinjen razmislek, posebej pavla, ki zanika disidentstvo Slovencev za časa komunizma in nas vse prikazuje kot slepe sledilce režima, ene leve, druge pa desne.

      Zelo nepošteno med drugim do vseh, ki so ostajali več čas zvesti med drugim katoliški veri, morda celo javno pričujoč zanjo, vedoč da jim bo to samo škodilo pri karijeri. Ali tisti, ki so ostajali zvesti neki profesionalni etiki poklica, pa bili zato s strani aparatčikov šikanirani ali degradirani, metani iz služb ali celo kazensko preganjani.

      Nismo bili vsi enaki v odnosu do režima in ni vseh enako režim duhovno pregnetel. Pri meni recimo je režim v mladosti celo imel nekaj uspehov, pa me vendar ni uspeli dobiti na svojo stran delno zaradi Cerkve, delno obiskovanja Ameriškega kulturnega centra, morda pa še bolj zaradi jasnih političnih prepričanj kontra režimu predvsem s strani starih staršev.

      Ampak tudi če je nekdo v mladosti pristal iz kakšnega razloga kot naiven vernik nove socialistične ureditve, recimo Pučnik, to ne zmanjšuje vrednosti njegovega pogumnega in žrtvujočega se disidenstva v kasnejšem obdobju. Tudi če je bil pristaš Willyja Brandta in ne recimo Miltona Friedmana ali Železne lady, ga zame ne dela nič manj disidenta. Celo Novo revijo iz osemdesetih lahko gledamo kot disidentsko, vključno z bivšimi partijci v njej ( recimo Grafenauer, Rupel, Bučar).

      Tudi krščanske revije, čeprav ali pa tudi zaradi prokocbekovstva, lahko vidimo vsaj delno kot disidentske, npr. Revija 2000, Tretji dan. Tudi Kocbek je to v času po izdaji Straha in poguma pa do smrti bil, še bolj očitno Rebula ali Pahor. Blažič, Miklavčič, politična obsojenca. Vsekakor tudi katoliška Družino, kjer so imeli uredniki včasih hude težave z režimom, npr. Križnik, Merljak, mislim da tudi Klemenčič.

      Da ne omenjamo, koliko ljudi, pogosto anonimnih ljudi je trpelo zaradi političnega udbaškega preganjanja in sledenja. Na ljubljanski klasični gimnaziji so, mislim da v 50. letih nekatere dijake izključili, ker so razmnožili in delili Univerzalno deklaracijo človekovih pravic.

      Nepošteno in neumno in pljuvanje v skledo slovenske samozavesti bi bilo zanikati vse to disidentstvo in sploh uporništvo številnih neznanih, ki so šli proti toku, ker so izbrali prav namesto koristno. Pri tem šteje osebna poštenost in svobodoljubje ter privrženost demokratičnim vrednotam in ne povsem neumestna distinkacija po pavlu, ali je nekdo za privatne ali javne šole in zdravstvo, ali za enotno ali pa progresivno davčno stopnjo.

      • Gospod IF,
        vam je pa gospod Pavel stopil na žulj, da napišete tako dolgo besedilo, ki ga bo redko kdo bral. V parih besedah bi lahko povedali, da je vsako posploševanje nasilje, ker je vsaj vsak deseti izjema. Vendar pa ima gospod Pavel v nečem prav, na vodstvene položaje desničarjev so prišli ljudje, ki imajo še vedno socialistično-komunistično usmeritev. Še celo škofi so se spridili pa je prišlo do množičnih zamenjav oziroma odstopov oziroma odstavitev. Mislim, da je slednja beseda kar pravšnja.

      • If,
        preberi še enkrat kaj sem napisal.

        Imeli smo številne oporečnike proti komunizmu.
        Nismo pa imeli oporečnikov proti socializmu. Zato danes socializem ostaja s parimi kozmetičnimi spremembami in dramskim odrom “boja političnih strank” in “afer brez epiloga” in smo zadnja država v tranziciji.

        Ti pa enačiš komunizem in socializem. Zakaj?

        • Zakaj ga ne bi enačil? Komunizma ni bilo, le komunisti, ki so gnali socializem kot vmesno fazo na poti v komunizem. Torej, še komunisti so se šli socializem.

          • Komunizem je bil v času revolucije in nekaj let po revoluciji. Tehnično gledano je to diktatura proletariata (danes je ni) in ko ni privatne lastnine.

            Danes imamo fašizem: velik del gospodarstva je podržavljen in ga vodijo komunajzerfašisti. Del pa imajo mali podjetniki. Njim je v fašizmu (manj skrajna oblika kot komunizem) dovoljena privatna lastnina.

  6. Lepljenje nalepk socialist, je na tem portalu postalo vsakdanjik.

    Pa poglejmo, kako je z glavnim kritikom socialistov, Pavlom. Pavel nenehno trdi, da so drugi krivi vseh težav in seveda zato tudi poklicani, da jih rešijo. To je tako tipično socialistična drža, da bolj ne more biti. Socialisti so namreč tisti, ke vedno pričakujejo, da bodo drugi rešili njihove težave. Zato bi se Pavel lahko prepoznal, kot največji socialist na tem portalu. A se ne.

    To je tipična drža povprečnega Slovenca, ki je nezadovoljen s stanjem, veliko kritizira druge, sam pa ni pripravljen nič storiti. To stanje mu pravzaprav ustreza, saj se lahko še naprej izživlja v kritiki drugih.

    Nekateri slovenski ustavni pravniki zlahka kršijo Ustavo, nekateri slovenski katoliki pa Evangelij. V obeh primerih so pa za to krivi drugi. Ali res?

    • Zavajaš, to delaš namenoma, mar ne.

      Socialist je človek, ki podpira, da država vodi gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo in po novem bo kmalu tudi družino.

      Je razvajen, prezaščiten, igra žrtev, zavisten, sovražen, kritizira vse počez in nič ne naredi za druge, in vedno so drugi krivi.

      V Demosu ni bilo (in še danes ni) ljudi, ki bi vedeli kako razsuti socializem. Bodejo se jalovo s komunisti iz afere v afero do novih porazov. Javno mnenje pa jih popredalčka kot zdraharje. Zakaj jih ni? Ker so sami s socialističnimi fevdalni mi privilegiji DEL SOCIALISTIČNEGA sistema. Torej so enaki komunističnim in udbovskim vrinjencem v Demosu, ki jim nikoli ni šlo za razsutje komunizma.

      Ko se boš zavedal, da smo vsi v Sloveniji zelo globoko (nezavedno) poškodovani s socializmom, boš morda uspel narediti korak naprej, ne pa stalno zganjati histerije na istem mestu. Še vedno smo v letu 1991. Ali v Djilasovih časih.

      • pavel: “Socialist je človek, ki … … kritizira vse počez in nič ne naredi za druge, in vedno so drugi krivi.”
        ====================

        Kako lepo, čudovito, si se ujel s tinetom, da mi je v sekundi padlo v oči: 🙂 🙂

        tine: ” Pavel nenehno trdi, da so drugi krivi vseh težav … To je tako tipično socialistična drža, da bolj ne more biti. … veliko kritizira druge, sam pa ni pripravljen nič storiti…Socialisti so namreč tisti, ki vedno pričakujejo, da bodo drugi rešili njihove težave.”
        ==================

        Res, čudovito ujemanje dveh mnenj. 🙂

      • Pavel,
        Nehaj, ne moreš razsut socializma, preprosto zato, ker smo socialna bitja !
        Nehaj sanjat da boš s kritiziranjem izboljšal svet okrog sebe !
        Vem ker sem tudi sama bila na tem, sedaj pa sem, ce nimam kaj konstruktivnega za povedat, raje tiho.

  7. IF, lepo si to navedel. Nimamo veliko velikih ljudi, a kar imamo, imamo in prav je, da vsaj to cenimo.
    Pavel me spominja na Abrahama, ko je Boga prosil ali bo obvaroval mesto, če med njimi najde 10 pravičnih….
    Le da se sliši v obratni smeri.
    Pavel ne najde niti 10 pravičnih in je jezen zaradi tega.

  8. Kdor res hoče kaj spremeniti, mora začeti pri sebi. Ni druge poti. Vse drugo je zgolj brezplodno pametovanje.

        • Kako boš naredil privatizacijo, ko bo SDS na oblasti, če pa imaš v svoji stranki 95 procentov nasprotnikov?

          • Prvič, vprašanje če bo na oblasti, drugič, procent je povsem nerealno previsok, tretjič, nisem vedel da ste v SDS.;)

          • Brez veze.

            Vsaka stranka mora imeti program. Poučevati svoje volivce in javnost. Zagovarjati vrednote in jih udejanjati. Imeti cilj, da pride na oblast in tam udejanjiti svoje vrednote za celo družbo.

            Ali ima SDS cilj temeljito uničiti socializem v Sloveniji? Nima. Tudi Demos ga ni imel. V čem je razlika? V čem smo na boljšem 26 let kasneje. Če ne bi imeli interneta, smo mentalno na slabšem.

  9. Ne ni lepo napisal. Žal so v DEMOS prišli prefarbanci najhujše vrste. Žal v DEMOSu niso imeli jajc da bi izvedli lustracijo nad vsem vidnimi partijci in visokimi člani zsms, tudi tistimi kateri so moledovali. Da pa je za nekatere kardeljeva univerza tako pomembna pa je tudi žalostno!

  10. Pavel, sem vam že večkrat rekel, vi se potrudite, da pridete na oblast. A ne tako, da žolčno kritizirate druge, ampak da boste boljši od drugih.

    Nehajte (po socialistično) pričakovati, da bodo vaše težave reševali drugi.

    • Jaz prav nič ne pričakujem, da bodo moje težave reševali drugi. Zato že nekaj let ne volim JJ za katerega “desna” populacija vztraja, da je edini. Ne samo, da ni edini. Ampak je stranpot.je del problema, siamski dvojček.

      Edina rešitev je, da nas čim več to spozna in da razgradijo socializem, ki je korito mafijcev in birokratov.

      • pavel: “… ne volim JJ za katerega “desna” populacija vztraja, da je edini”
        =====================

        Kaj lažeš, če pa vsi dobro vemo, da so vsaj še trije JJ-ji.

  11. Gospod Pavel, vi imate pravico volit kogar hočete. Toda kdorkoli bi na desni zmagal in moral iti v koalicijo z Desusom ali SLS-om kakršen je bil, ne bo mogel ničesar zares spremeniti.

    Zato je za resnično spremembo potrebna parlamentarna večina samo strank desnega pola. Zaradi tega so potrebni prav vsi glasovi desno usmerjenih volilcev. Tudi SDS-ovi.

    To kontinuiteta dobro ve, zato skupaj z vami nenehno zabija kline med SDS in druge stranke desne usmeritve.

    • Desno usmerjenih volilcev v Sloveniji nikoli po drugi vojni ni bilo 50%( razen mogoče pri specifičnih vprašanjih, recimo danes migrantskem; pogojno pri osamosvajanju, če to sprejmemo kot desno pozicijo). Leta 1990, v zelo posebnem trenutku, je bila desnica mogoče najmočnejša z jasno zmago Demosa. Pa še od teh 55% glasov niso bili vsi desni.

      Torej ne se slepiti. Potrebne bojo koalicije v sredino ali preko sredine na levo stran.

  12. Ker sem zgoraj naštel nekaj imen, ki bi šla v kategorijo slovenskih disidentov, se mi zdi škoda ne omeniti dveh žensk, ki zame gresta med prvokategornike. Pa ne omenjam ju zaradi ženske kvote, ali celo zato ker je ena čutila in izkazovala transseksualno identito. Ti ženski velikega uma in poguma in obe politični zapornici sta bili Angela Vode in Ljuba Prenner.

    • Luba Prener je bila kar možača, morda celo lezbijka. Ali to sodi pod “transseksualno” identiteto, morda.

  13. Mislim, da je tudi slovenski politični prostor potencialno razdeljen 50 % kontinuiteta in 50 % desni ali demokrati. Ko so kupili Pucka, je bilo tudi takšno razmerje.

    Slovensko politično telo vsebuje približno 35 % prepričanih levih in 35 % prepičanih desnih in 30 % ne čvrsto opredeljenih. Nanje močno vplivajo mediji. Tudi spletni.

    Če bi res ne bilo mogoče oblikovati vlade brez levih strank, je razmišljanje o kakršihkoli spremembah nesmiselno. Osnovno poslanstvo teh strank je namreč ohranjanje in krepitev monopolov in previlegijev, kar med drugim počne tudi sedanja vlada.

    Sam pa verjamem, da so spremembe mogoče.

    • Po mojem je Slovenija danes iz zgodovinskih razlogov, predvsem v zvezi z WW2 in dogodki po njej, nagnjena v levo, za razliko od Hrvaške in Madžarske, ki sta nagnjeni v desno. Kot nikjer v EU imaš pri nas še danes čaščenje rdeče petokrake in šemljenja v partizanske uniforme, na Hrvaškem pa “domoljubje” publike pevca Thompsona, svastike na zelenici štadiona Poljud v Splitu ipd. Za koga banalni primeri, zame vendarle kar reprezentativen odraz splošnega političnega miljeja in stanja politične higiene v državi.

      Skratka, težje je v Sloveniji za zmerno ( meščansko) desnico kot drugod. Zame koalicija z neko zmerno opcijo iz sredine ali leve sredine, če bi bila možna na korekten način, ne bi bila nujno slaba možnost. Ob resni zavezanosti za izpeljavo nekaterih reform.

      • Pri nas je problem, da za desnico spotaknit je dovolj zobotrebec. Zato ne pomaga nobena koalicija. Desnica se mora najprej intelektualno formirat. Ne more glumit socialističnega “konzervativizma”. Desnica je lahko socialistična samo skozi nacizem in fašizem.

      • In še to gledano zgolj ideološko. V resnici je problem čast in pravičnost, ki sta edina obramba pred spotikanjem na zobotrebcih…

        • Kriza zmerne desnice postaja tudi evropski problem. Poglej recimo v Avstrijo ali v Francijo, kjer jih po desni že prehitevajo populistični skrajneži. Tudi v Italiji niso daleč od tega, možen je tak razvoj celo v Nemčiji.

  14. Socialist je človek, ki podpira, da država vodi gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo in po novem bo kmalu tudi družino.

    Je razvajen, prezaščiten, igra žrtev, zavisten, sovražen, kritizira vse počez in nič ne naredi za druge, in vedno so drugi krivi.
    =====

    Kaj si razen neplodnega lajanja, sam konkretno, naredil,da država neb več vodila gospodarstva, šolstva, zdravstva?
    Kar se tiče vodstva družine si pljuval po Primcu, brez katerega še do referenduma nebi prišlo, kaj šele do padca zakona !

    Postavi se pred ogledalo !
    Si razvajen ? (če me spomin ne vara, si enkrat napisal, da si zaposlen v javne sektorju. Ali to drži ? Če si zagotovo, glede narave dela, razvajen.
    Ali si žrtev ? To razglašaš na vsakem koraku!
    Si prezaščiten ? Glej gornji odstavek !
    Ali si zavisten ? Če pogledam tvoj revolt na Primca, ob referendumu, ciljaš k temu!
    Si sovražen ? Tvoja pisanja namigujejo na to !
    Kritiziraš vse počes ? Na veliko !
    Če narediš kaj za druge ne vem, pohvalno je če narediš!
    In za konec bombonček, za vse so krivi drugi, saj vsako tvoje pisanje namenjeno temu !
    Torej,Pavel, stopi pred ogledalo !

    • Gospod Martin,
      se zavedate, da s takim nastopom samo potrjujete gospodu Pavlu? Edina negacija njegovih trditev so dejanja, dejanja … ki jih pa ni.

  15. Največji oporečnik je kot kaže Cerar! Današnji izpad z napisom da je Slovenec, ne jamra, … sploh ne razumem več. Oporečnik, ki sicer oporeka sam sebi… Ja, avtohtoni Slovenec. 🙂

Comments are closed.