Kje je že Libanon?

libanon zastavaKo sem bil še otrok, je bil mali Libanon ob kakšni ravno tako mali Palestini in veliko večji Južni Afriki glavna zvezda poročil. Danes je v vsak dan bolj natrpanem koledarju zadnje čase hiperaktivne baronice Ashtonove “izraz veselja” nad tem, da je država po desetih mesecih spet dobila vlado, relativno nizko. Sirija, Ukrajina, Bosna so daleč pred njim.

V senci Sirije 

Tako je Libanon še enkrat več pristal v senci Sirije, kjer se odvija pravzaprav večina njegove zgodovine. Tudi zadnje pretrese, ki po skoraj petindvajsetih letih spet grozijo celo z razpadom države na dvoje, so zakrivili pri velikem sosedu. Ne le, da se je v deželo ceder brez ceder zateklo po nekaterih podatkih kar milijon beguncev, kar za komaj deset tisoč že tako ali tako gosto poseljenih kvadratnih kilometrov ni mačji kašelj. Tudi politični prostor se je razklal skoraj natanko po polovici. Na eni strani Asadovi stari prijatelji šiiti s svojim Hezbolahom in njegovim nikoli končanim bojem proti izraelski nevarnosti, za katerega pa najraje vadijo na notranjepolitičnem terenu, na drugi ravno tako zakleti nasprotniki sirskega predsednika iz vrst v Asadovi  Siriji večinskih, a na stranski tir odrinjenih sunitov.  Kot je že običaj, so libanonski kristjani, zaradi katerih so Francozi deželo sploh odščipnili Siriji, skoraj enakomerno razporejeni med obe strani. Odkar so po nesrečnem razpletu državljanske vojne tako rekoč prenehali biti resen dejavnik, prehajajo pač sem in tja med suniti in šiiti. Ker se je na stran slednjih postavil krščanski junak iz sklepne faze državljanske vojne, general Michel Aoun, jih je morda za spoznanje več celo na strani Hezbolaha. Zdi se, da to za razliko od predhodnika velja tudi za sedanjega patriarha maronitov, največje krščanske skupnosti v Libanonu.

Vlada vseh 

Tako je izbruh sirske tragedije Libanon pričakal z monolitno vlado sirskemu režimu naklonjenega bloka. Ob vse večji nevarnosti prenosa konflikta k sosedom so se začela vnovična razmišljanja o tem, da bi jo nadomestila vlada narodne enotnosti, kakor jih je bilo, resda kaotičnih, v zadnjih letih precej. Kronična težava je namreč vseskozi v tem, da morajo biti v kabinetu zastopane vse glavne verske skupnosti, kot že rečeno, pa so njihove politične izbire močno vsaksebi. Hkrati Asad zaradi polnih rok dela doma seveda v zadnjem času ni mogel toliko mešati štren v libanonskem peskovniku, kot bi bilo njegovim (predvsem šiitskim in deloma krščanskim) ščitencem ljubo. Verjetno so prav zato privolili v zamenjavo svojega premierja (ki mora biti v Libanonu vedno sunit) Mikatija z bolj sredinskim Tamamom Salamom. Za njegovo imenovanje se je že aprila 2013 izreklo celih 124 od 128 poslancev libanonskega parlamenta.

A če bi človek pričakoval, da bo ob takem izidu sestavljanje vlade lahko delo, bi se motil. Salam in libanonski predsednik, maronit Michel Suleiman, sta jo skupaj s strankami kuhala celih deset mesecev. Sestavljena je filigransko natančno. Tretjina ministrov pripada prosirski, tretjina protisirski koaliciji. Osem od štiriindvajsetih resorjev zasedajo ljudje, ki sta jih predsednik in premier izbrala neposredno. Najbolj zveneče ime v novi vladi je zet omenjenega Michela Aouna kot zunanji minister. In prav Aoun bi se utegnil na koncu najslajše smejati. Ni jih namreč malo, ki mu prerokujejo, da se bo po oblikovanju vlade narodne enotnosti spomladi končno povzpel na za maronite rezervirani predsedniški stolček, na katerega si je želel že leta 2007, vendar mu ga prijatelji iz Hezbolaha niso mogli zagotoviti.

Foto: Flagspot