Kje je tvoj brat? Kje je tvoj pes?

Maja Smrekar / Vir: http://www.aluo.uni-lj.si
Maja Smrekar / Vir: http://www.aluo.uni-lj.si

V medijih najbolj pritegnejo novice v črni kroniki, še zlasti če so rumeno obarvane. Tako je afera Baričevič z domnevno spolno zlorabo bulmastifov dvignila ogromno prahu, ki se ni polegel niti po osmih letih. Znova ga je namreč dvignila podelitev nagrade Prešernovega sklada Maji Smrekar za umetniški opus, v katerem doji psa. V pogovoru za enega od časnikov je nagrajenka zaupala, da je kot edinka veliko časa preživela s psi in jih dojemala kot družinske člane. V tem ni  posebnega, saj tako doživljajo hišne ljubljenčke tudi otroci, ki so deležni bližine in topline ljubečih staršev. Toda ko se njihov pogled zbistri, jim postane jasno, da so eni družinski člani mama, oče, bratje in sestre, drugi pa psi, muce, konji … in v osnovi različni. Če to razločevanje kasni, jim običajno priskočijo na pomoč Freudovi učenci.

Zanimivo, nagrajenka s projektom Hibridna družina zabrisuje prav to razliko med človekom in živaljo in zato problematizira družino. »Na javni predstavitvi […] so bili obiskovalci priča hranjenju pasje mladičke z mojim kolostrumom, pri čemer smo razpravljali o reproduktivni svobodi v heteronormativni družbi, v kateri se koncept tradicionalne družine zdi vse bolj problematična utvara. Poleg tega sem se v procesu nastanka projekta ukvarjala z razmislekom o humanizmu, ki je postavil naravo kot Drugega, ljudi pa na vrh piramide, ki vlada nad vsemi živimi organizmi. S projektom Hibridna družina, […] sem se torej postavila v dokončno pozicijo Drugega.«

Gotovo, pojmovanje, dojemanje in ustvarjanje lepega se spreminja pod vplivom mnogih dejavnikov. Seveda se lahko kaže na (monoteistični) humanizem kot na vir vsega zla, ker je človeka postavil v središče stvarstva. Toda ali bi bilo vse rožnato, če bi ga postavili v živalski svet kot žival med živalmi? Ali če gremo še dalje: kaj bi bilo, če bi se postavili »v dokončno pozicijo Drugega«, denimo psa ali volka? Na to vprašanje, je odgovor jasen: zanje bi bil človek samo plen. Ali se ni nekaj takega zgodilo dr. Baričeviču? Toda vrnimo se k predhodnemu vprašanju.

Kako bi bilo torej, če bi človeka postavili v živalski svet kot žival med živalmi? Prav to so počele – vedno v mejah kulture! – nekatere plemenske družbe. Med delovanjem na Salomonovih otokih in Papui Novi Gvineji sem odkril, da veljajo prašiči za »družinske člane«. Tam so namreč doječe žene trinajsto prase ali svinjsko siroto za voljo preživetja dojile skupaj s svojim otrokom. Ko je prišel čas zakola »mlečnega otroka«, je »mlečna mati« skupaj s prašičkovimi »mlečnimi bratci in sestricami« bridko žalovala. To ne pomeni, da se je takšna žena »postavila v dokončno pozicijo Drugega«, ampak je zaradi svoje kulture ravnala, kakor da je na isti ravni kot vse živo okoli nje. Druga posledica te kulturno pogojene »izenačenosti« z živalmi je bilo ljudožerstvo. Salomonci so pripovedovali, da so za ljudožerska veljala samo tista plemena, ki so uživala tudi svoje člane. Tisti, ki so lovili samo pripadnike drugih plemen, niso bili ljudožerci, saj so pripadniki drugih plemen veljali za »dolge prašiče« in enakovredno poslastico »malemu prašiču« (tj. žival). Če to vemo, potem nagrajenkino dojenje psa ni nič novega, ampak deplasiran plagiat, ne brez odtenkov zlorabe psa v osebne in ideološke namene.

Umetniško delo nagovarja samo od sebe, ob njem vztrepetaš, zavibriraš, spremeni te. Zato ne potrebuje dolgih razlag, sploh pa ne ene same, prave, »orto-interpretacije«, kot to stori nagrajenka. Toda njena orto-interpretacija nima nič z umetnostjo, v njej gre zgolj za urejanje družbe po načelih skrajno levičarske ideologije. Raziskuje namreč »možnosti življenja na ruševinah neoliberalnega kapitalizma« in odreagira »z radikalnimi umetniškimi izjavami in deli« […] na »stanje vsesplošne krize, kar se med drugim kaže v čedalje večjem porastu različnih oblik radikalnega in agresivnega populizma.« Zato je na mestu vprašanje, če ne bosta kmalu Prešernova nagrajenca Luka Mesec in Miha Kordiš iz Iniciative za demokratični socializem? Če smo pri nas več kot pol stoletja kovali v zvezde socrealizem, zakaj naj bi bilo sedaj pod »novimi obrazi« drugače?

Za umetniško delo je značilno še, da je preprosto navdih. Ta prek umetnika prehaja na umetnino in iz nje na ljudi, ki se z njo srečajo. Zato pornografija ni umetnost, človeka ne navdihuje, ampak je le potrošno blago, ki poteši nekatere strasti do prihodnjič. To dobro ve pornoindustrija, ki pošilja na trg vedno nove proizvode. Med temi ne manjka niti zoofilije, in to od ekshibicionističnega ljubkanja in dojenja živali do spolnih stikov z njimi. Težko bi rekli, da so v tem primeru živali kaj drugega kakor predmet izživljanja in torej zlorabe. Tudi iz tega zornega kota je nagrajenkino dojenje psa videti vse kaj drugega kakor umetnina.

Legitimno se je vprašati, če je mogoče krizo človeštva rešiti s postavitvijo človeka v živalskost in če nas »naša živalskost dela najbolj človeške«, kot trdi prešernovka. Človek obstaja namreč samo v kulturi in v njej si predstavlja svoje mesto v stvarstvu ali tako kakor pripadniki plemenske kulture ali tako kakor mi. Ne glede na to, kaj si ljudje še izmislijo v zvezi s tem, bodo vedno ostali v inkubatorju kulture in zato ne bodo nikoli na isti ravni z živalmi. Tako vede ali ne misli tudi nagrajenka, ki kljub vsej svoji radikalnosti in opoziciji zahteva od naše družbe pravice, »ki bi nas v vseh življenjskih in delovnih obdobjih zaščitile pred prekarnostjo in nam omogočile, da bi se počutili ljudje« (torej enakovredne ljudem … ne živalim!). Skratka, ko gre za denar, bomo molzli ljudi ne živali!

Iz mnogih razlogov mislim, da je rešitev krize človeštva v vrnitvi k izvoru humanizma. Med njegovimi formativnimi zgodbami je svetopisemska pripoved o bratih Kajnu in Abelu. Kajn je Abela ubil in ko ga je Bog vprašal, kje je njegov brat Abel, je ta odgovoril: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« Mnogokrat ljudje, žal, drug z drugim ne ravnamo kakor z brati. Mislec George Steiner je zaradi holokavsta ugotovil, da je humanistika v Nemčiji pogrnila na celi črti, ker ji ljudi ni uspelo humanizirati, počlovečiti. »Sedaj vemo,« je zapisal, »da lahko človek zvečer bere Goetheja ali Rilkeja, igra Bacha in Schuberta, zjutraj pa gre na redno delo v Auschwitz.« Če so nacionalsocialisti morili v prvi vrsti »drugačne«, pa so njihovi dvojčki komunisti morili »iste«, brate. Komunizem brezpogojno zavrača humanizem kot buržoazno ideologijo in njegov antihumanizem so priznavali tudi tisti komunisti, ki so v 1980 letih obljubljali komunizem »s človeškim obrazom«. Po Auschwitzu, Gulagu, Rogu … ni toliko vprašanje: Kako je še mogoče verovati v Boga?, kakor: Kako je še mogoče verovati v človeka?

Če kdo izraža brezpogojno vero v človeka, je to judovsko-krščanska tradicija, in to zato, ker verjame v Boga, ki verjame v svojo stvaritev, v svojega otroka. Ta Bog pokaže namreč v zgodovini judovskega ljudstva in v Jezusu, koliko Božjega, in ne le živalskega, je zmožen človek. In prav zaradi tega se človek dviga nad vse drugo.

Vse božično obdobje so v Cerkvi potekale dobrodelne akcije od adventne preko trikraljevske do pustne sobotne iskrice Radia Ognjišča in Misijonskega središča. Srca in roke mnogih vernikov se v tem času leto za letom odpirajo najpotrebnejšim, saj darovi presegajo dvesto tisoč evrov. Te in podobne akcije skozi vse leto pričajo, da je mnogim mar za soljudi in da ne sledijo Kajnu, ampak Jezusu. O tem dogajanju sicer ni v medijih veliko sledi, v glavnem zaradi cenzure pozitivnih novic o katoličanih in Cerkvi, je pa takšno delovanje kvas, ki družbo dela bolj humano, človečno in odprto.

Ljudem, ki jim sleherni človek veliko pomeni zato, ker v njem prepoznavajo Božjo podobo, bo veliko pomenil tudi pes, skratka živali in vse stvarstvo, v katerem živimo skupaj z njimi. Dokaz za to je že post, ki se je pravkar začel in nas vabi k zmernemu uživanju dobrin in delitvi s potrebnimi. »Dobrodelnost nas osvobaja pohlepnosti in nam pomaga odkriti, da je drugi naš brat, saj to, kar imamo, ni nikoli samo naše,« je v postni poslanici zapisal papež Frančišek. »O, kako si želim, da bi dobrodelnost vsi prevzeli za svoj življenjski slog! O, kako si želim, da bi v naših vsakodnevnih odnosih v bratu, ki prosi pomoč, slišali Božji klic, saj je sleherna dobrodelnost priložnost za sodelovanje z Bogom v skrbi za njegove otroke.« V tem je odgovor na vprašanji: Kje je tvoj brat? Kje je tvoj pes?; odgovor, ki se glasi: v mojem srcu in moji oskrbi. V Prešernovem ustvarjanju naletimo na tak humanizem na vsakem koraku. Ljubljanskemu županu Janezu Radeckitu je zaradi njegove skrbi za reveže zapel:

»… naproti Tvoja je pomoč hitela,
z dobrotljivosti zbóram si načinil,
de jih podpira mestna srenja cela.
De bi v samoti revež ne poginil,
de brat pomagal bratu bi ꞌz nesreče,
občinsko hišo ubogim si vlastninil.«